Črna pomlad

Kot pisatelj se je Henry Miller (1891-1980) rodil v Parizu, kamor je iz Amerike leta 1927 odpotoval za svojo takratno veliko ljubeznijo, prelepo plesalko June Mansfield, zaradi katere je zapustil prvo ženo Beatrice in svoje otroke, a je v tej ljubezenski navezi izvisel in pristal je v popolni bedi. Morda mu brez Anais Nin, s katero je ljubimkal (ona pa je ljubimkala tudi z June in ta trikotnik opisala v knjigi Henry in June) in ki ga je podpirala z denarjem svojega moža, nikoli ne bi uspelo. A mu je. Leta 1934 je pri pariški založbi Obelisk izšel njegov prvi roman Rakov povratnik, za njim pa je v svojem desetletnem pariškem obdobju napisal še roman Kozorogov povratnik in zbirko Črna pomlad (svoje ostale knjige je napisal v Ameriki, kamor se je vrnil leta 1940). S temi tremi deli je začel pisati obsežno in nenavadno avtobiografijo, v kateri elemente svojega življenja nadgrajuje z veličastno domišljijo in občasnimi levitvami v nadrealističnem slogu, bralci pa so ga vzljubili kot izjemnega pisatelja. Zaradi literarne obscenosti so izdaje njegovih del v Ameriki in Veliki Britaniji sprva sicer prepovedali.

Črna pomlad vsebuje deset različnih zapisov, v katerih spregovori o odraščanju na ulici in delu v očetovi krojačnici, se razpiše o užitkih praznjenja mehurja po pariških pisoarjih, procesih pisanja in likovnega ustvarjanja, ponekod mu sledimo v svet čiste literarne ekstatičnosti, porojene iz golega užitka in nuje pisanja, obojega hkrati. Trdoživ, piker in surovo hedonistični odnos, ki ga je gojil do življenja, je izhajal iz nezavidljivih življenjskih pogojev, iz katerih se, kakršen je bil, ni zmogel izviti, pa četudi se v svetu, ki ga je živel, ni dobro počutil. Ko opisuje samega sebe, se predstavi kot zmedenega, neskrbnega, nepremišljenega, pohotnega, obscenega, veseljaškega, vestnega, lažnivega, premišljenega in peklensko resnicoljubnega. Človek sem, to se mi zdi povsem dovolj, zapiše, človek Boga in hudiča, ki se oklepa sedanjosti in ne sodi o preteklosti kot tudi ne polaga upanja v prihodnost. Iz sveta okoli sebe, ki ga je doživljal kot jalovega, bednega in cenenega, polnega laži in prevar, je želel s strmoglavljanji v užitkarstvo iztisniti kar največ, od tod tudi njegova egocentričnost, polna žolčnega prezira, ki mu je zastrupljala kri, a si je, grenko melanholičen, vendarle želel izhoda do zvezd; v sledeh ga kljub vsej njegovi surovosti in zaklinjanju bonvivantstva namreč začutimo tudi kot iskalca smisla, le da zanj v svojem življenju ni našel dovolj močne oporne točke.

Črna pomlad nam približa vso Millerjevo pisateljsko veličino – njegovo pronicljivo, lucidno in metafikcijsko literarno specifičnost; s svojo živo, neposredno pisavo bralcu že takoj na začetku zapeljivo ujame pogled, mestoma pa ga spaja z divjim hipnotizirajočim pulzom, ki ponekod utripa kot pesem-izlivajoča-se-lava. O zbirki naj bi George Orwell zapisal, da vsebuje odlomke osupljivo dobre proze, med svoja najboljša dela naj bi jo uvrščal tudi sam avtor. Odlično branje za neobčutljive in nesvetohlinske bralce.