Portugalska je zelo posebna, živopisana dežela, in veliko ljudi se zaljubi v njene čare. Prav tako kot je portugalska fado glasba zaznamovanja s tistim njihovim bolečim hrepenenjem, saudade, je z njim gotovo zaznamovana tudi portugalska poezija.
Pričujoča antologija predstavlja nadaljevanje antologije Trinajst portugalskih glasov iz l. 2009. Gre za dvojezično zbirko, pri kateri je sodelovalo kar nekaj slovenskih in portugalskih pesnikov in strokovnjakov.
Antologija je odlično branje za vse navdušence nad poezijo in je odličen odraz portugalskega značaja. Pesmi so polne refleksije:
Smo bežno listje, kjer spijo
ptice tišine in samota.
Smo samo listje in njegovo šelestenje.
Negotovi, nezmožni biti roža,
še sapa nas zmoti in strese.
Zato se ob vsakem našem gibu
vsaka ptica spremeni v drugo bitje.
(Eugenio de Andrade)
… in seveda ljubezni in hrepenenja:
Ležeča si otok in redko
otoki iz morja pridejo take dolžine
s tako obetavnimi zalivi
s cvetočim gozdom na sredini.
(David Mourão-Ferreira, Otok)
Odlično poetično branje, ne le kot del študija portugalske književnosti, temveč za vsakega, ki se rad nagradi z branjem dobre poezije.
Roman Ljubezen, bog in umetnost francoske kuhinje je še ena tistih knjig, ki je mešanica priročnika in romana, kot smo jih vajeni npr. od Jorgeja Bucaya ali Paula Coelha. Gre namreč za resnično pripoved, kjer se avtor knjige sreča z mojstrom francoske kuhinje, Rogerjem Dufaujem (sicer avtorjem knjige We are what we think and what we eat), katerega specialitete niso samo hrana, temveč globoki pogovori o človekovem obstoju, razmerjih itn.
Twyman skozi pogovore predeluje svoje nekdanje zveze, ponavljajoče se vzorce v lastnem življenju in tako doživlja nekakšno notranjo preobrazbo: “Dojel sem, da občutek varnosti v resnici ne izhaja iz tega, da imam distanco do vsega, ker bi me lahko prizadelo. Moje srce mora biti odprto, ker v sebi premorem moč, ki mi bo pomagala, da bom premagal vse ovire.
Včasih tisto, kar nas je najbolj prizadelo, postane naša največja lekcija in nam pokaže najboljši način, kako lahko služimo svetu. Vse je bilo ves čas pred mojim nosom, vendar sem šele zdaj lahko jasno videl.” (str. 162)
Knjiga je dobrodošlo lažje branje za vse tiste, ki ne najdejo izhoda iz labirinta lastnih misli in težav.
Arija je čudovita in pretresljiva knjiga o tem, kako se mati sooči s smrtjo lastne hčerke in kako jo bolečina žene okrog sveta, vse do Irana, dežele, od koder izhaja njena družina. Glavna Junakinja Jasmin, po poklicu zdravnica, prav tako kot avtorica pričujoče knjige, v nesreči izgubi hčerko. Muči jo krivda, povezana z njeno odtujenostjo od rodne dežele in družine: “Zbegan delček mene želi vedeti, ali sem kaznovana, ker sem Ariji komaj kdaj in zelo bežno omenila družino v Iranu. Je Arijina smrt srd iranskih bogov, ki se spušča name?” (str. 78).
Odloči se odpotovati – pot jo zanese na streho sveta, v Himalajo, kjer odkrije zdravilno moč premikanja: “V teh preprostih premikih od točke A do točke B, v okoliščinah, ki nudijo le najosnovnejše za preživetje, oropana varnosti, ki jo zagotavljajo poznavanje jezika, kulture in kraja, se povežem s tistim najbolj človeškim v sebi. Sem prečiščena različica sebe. Končno postanem resnična.” (str. 181)
Njeno popotovanje, tako notranje kot po svetu, jo na koncu pripelje domov, k družini v Iran, kjer na koncu najde nekaj utehe, ki jo je iskala.
Iskanje izgubljenega fanta je zgodba o Seanu, fantu, ki je po sklopu nesrečnih življenjskih okoliščin pristal v vzgojno-varstvenem zavodu. Njegova zgodba se preplete z življenjsko usodo Daše in Igorja, ki še vedno prebolevata smrt lastnega sina. Potem se Daša odloči, da za konce tedna k sebi vzameta “zavodskega” fanta, kar krepko spremeni življenja vseh treh. Sean ni zaznamovan če s kruto usodo, nova okolica ga s predsodki sprejme tudi zaradi njegove narodne pripadnosti, a je tak pogled skozi zgodbo kritiziran in razkrit kot neresničen.
Avtorica v romanu ne idealizira, ampak poda realno sliko dogajanja v zavodih za mladostnike, kakšni otroci se tu znajdejo in v kakšnih stiskah, za vedno zaznamovanih s tragičnimi življenjskimi pripetljaji. Ne idealizira tudi čudežno odrešujoče moči razumevanja in ljubezni, pokaže, kako težka je pot do zaupanja in bližine.
Odličen roman tako za mladostnike kot odrasle, ki z veliko mero realnosti pokaže, kako pomembna je človeška bližina in strpno razumevanje.
Istovetnost Milana Kundere zastavlja vprašanje – v kolikšni meri lahko (s)poznamo ljubljeno bitje? V kolikšni meri sva lahko jaz in ti midva? Jean-Marc in Chantal sta bolj ali manj srečen par. Jean-Marc na plaži išče Chantal. Ko jo zagleda, ji pomaha, a ona ga ne opazi. Je bila to res ona? Bolj se ji je približeval, manj je bil v to prepričan. “Zamenjava zunanjega videza ljubljene ženske s telesno podobo neznanke. Kolikokrat se mu je to že zgodilo! In vsakič znova ga je osupnilo: je torej razlika med njo in drugimi res tako neznatna? Kako je mogoče, da ne zna prepoznati obrisa ljubljenega bitja na svetu, bitja, ki ga ima vendar za neprimerljivo?” (str. 20)
Istovetnost ne ponuja klišejskih odgovorov, temveč v bralcu sproža razmišljanje o lastnem/lastnih razmerjih. Chantal in Jean-Marc se znajdeta na točki, ko v njunem razmerju nekaj … manjka. Mogoče jima postane malce dolgčas. “/…/ dvoje bitij, ki se ljubita, sama samcata, ločena od sveta. A s čim napolnita svoja srečanja v dvoje? Naj je svet še tako zavržen, potrebujeta ga za pogovor.” (str. 61) Le dvojina ni dovolj. Jean-Marc alias Cyrano ubere prefinjene metode ponovnega zbliževanja. S Chantal praznino v njunem razmerju zapolnita z … igro. “Razplet” zgodbe nekoliko spominja na Schnitzlerjevo Sanjsko novelo oz. na njeno filmsko različico – Kubrickov film Široko zaprte oči.
Tako kot nobeno razmerje, tudi ta roman ne ponuja odogovorov, temveč zastavlja vprašanja: “Sprašujem se: kateri je sanjal? Kateri od njiju je sanjal to zgodbo? V katerem trenutku se je njuno resnično življenje sprevrglo v prevejano izmišljijo? /…/ Kdaj natanko se je resničnost sprevrgla v neresničnost, stvarnost v sanjarijo? Kje je potekala meja? Kje teče meja?” (str. 117/118)
Arnon Grunberg je večkrat nagrajeni sodobni nizozemski pisatelj, ki ga najverjetneje poznate po njegovem romanu Tirza. Plavi ponedeljki so njegov prvenec, ki je bil leta 1994 tudi nagrajen (nagrada Antona Wachterja). Gre za serijo v roman poveznjenih, izredno avtobiografsko obarvanih zgodb – glavnemu junaku je namreč ime kar Arnon Grunberg. Spremljamo ga vse od najstniških let: njegove odnose s staršema, njegove zaznamovanosti z odraščanjem v judovski družini. Vsekakor bi lahko rekli, da od tod vsaj malo izvirata črn humor, ki prepaja zgodbe: “Ljudje so zamenljivi kot plastične vrečke. A vsak zase misli, da je strašno poseben in izjemen in da so njegovi otroci še bolj izjemni kot on. To človek tudi mora verjeti, če hoče živeti naprej. Dokler želiš živeti, moraš tisto o plastičnih vrečkah zadržati zase.” (str. 286)
Precejšen del romana predstavlja (anti)junakovo odisejado po rdeči četrti, od prostitutke do prostitutke, dodobra poplaknjeno z alkoholom. Delo bo navdušilo vse ljubitelje pretkanega črnega humorja, pikantnega cinizma in blodnega anti-iskateljstva.
Simbolična pripoved o težki življenjski preizkušnji – tako usodni, da Marini, o kateri govori, ne izpodmakne le tal pod nogami, temveč je tako boleča, da izgubi svoj glas. Glas kot simbol povezanosti s svetom, kot enega najbolj očitnih človeških izrazov, delov identitete. Z glasom je izgubila smisel, umeščenost v svet, družbo, v kateri je živela. Okoliščine v zgodbi kažejo na to, da se le-ta odvija v času srednjega veka, a si jo zlahka zamislimo v katerem koli času.
Na njeni poti iskanja lastnega glasu se simbolično preobraža – iz človeka v volka in nato še želvo – in prek njih spoznava različne oblike oz. principe delovanja v svetu. Hkrati se ji skozi preobrazbe ponudi tudi drugačna perspektiva pogleda na lastno življenje. Njeno simbolično popotovanje jo pripelje do tega, da znova odkrije svoj glas in s tem tudi prostor v družbi. Knjiga ponuja mnogo iztočnic za razmišljanje in pogovor ter je ena tistih, v kateri lahko z večkratnim branjem odkrivamo vedno nove poudarke.
Rahlo obupan in razočaran pisatelj Jess Conover se poda na mistično življenjsko pustolovščino, ko ga v časopisu premami nenavaden oglas: “Ljubezen te je našla. Nikomur ne povej, samo pridi.” Zanimivi ženski, Elena in Dolly, mu odkrijeta skrivnostno združbo Hčera Radosti, ki služijo bogu Amorju, za katerega se zdi, da je v svetu neskončnega pehanja za več in strašljivega nasilja, povsem pozabljen.
Največkrat citirani odlomek tega romana se glasi: “Zamislite si, da držite v roki nit, in če ji sledite, vas vodi, kamor morate iti. En konec niti je pri vašem viru – povezuje vas z dušo. Nit vodi v neznano. Ne morete spremeniti dejstva, da neznano leži pred vami, naj se še tako trdno oprijemate preteklosti. Življenje je kot vožnja z avtomobilom z vzvratnim zrcalom in opečnatim vetrobranom; gledanje nazaj vam ne bo pomagalo pri vožnji naprej.” (s. 204)
Roman avtorja duhovnih in psiholoških priročnikov, Deepaka Chopre, skuša pokazati smer, po kateri se sodobni človek lahko izvije iz nesmiselnega drvečega vsakdana. Roman bo všeč tistim, ki radi berejo Paula Coelha ali Jamesa Redfielda.
Nobelov nagrajenec, kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez, svetovno poznan po svojih delih Sto let samote in Ljubezen v času kolere, predstavnik t. i. magičnega realizma, nas v svojem prepoznavnem slogu v delu Živim, da pripovedujem, popelje skozi svoje življenje. To romansirano avtobiografsko delo naj bi bilo prvo v vrsti treh (a žal pisatelj trilogije nikoli ni končal) in opisuje njegovo življenje v letih 1927 do 1950, in se konča z njegovo zaroko.
Pisatelju sledimo vse od njegovega otroštva, zaznamovanega s pomanjkanjem, vse do časa, ko je postal uveljavljeni pisatelj. Gotovo so najbolj sočni prizori tisti iz njegovega boemskega življenja, zelo natančno pa očrta tudi naporno in počasno se razvijajočo se kariero novinarja in pisatelja: “Že sam pogled na vsako stvar posebej mi je vzbudil neubranljivo hrepenenje, da moram pisati, če nočem umirati.” (s. 107)
Izredno zanimiv vpogled v življenje ene od ikon svetovne literature, iz katerega je nemalokrat tudi črpal snov za svoja literarna dela.
Sodobni družinski roman nas popelje skozi razburkane odnose v družini Devin. Zakonca Ana in Jan se po tridesetih letih zakona ločita. Vsi trije odrasli otroci se spopadajo s svojimi težavami: Aleš je poročen le še zaradi otroka in svoj obup utaplja v alkoholu, Dominik je zasvojenec s kokainom, slikar in priložnostni kriminalec, Lara pa diplomirana komparativistka in pesnica, ki ne ve točno, kaj bi počela s svojim življenjem.
Gre za nekakšno sliko propada sodobne družine – vsi posamezniki so svobodni, vendar s to svobodo ne zna nihče dobro ravnati. Družina še zdaleč ni več trdno jedro, kot naj bi idealno bila, temveč le skupek individualistov s svojimi interesi, s svojimi zgodbami in načini iskanja rešitev za svoje težave.
Avtorica romana Irena Svetek je leta 2004 dobila nagrado za literarni prvenec Od blizu na Slovenskem knjižnem sejmu. Širše pa je postala bolj znana s svojimi poznejšimi romani, predvsem kriminalno trilogijo Rdeča kapica, Beli volk in črni princ.
