skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva

Razvpiti francoski pisec, pesnik in politični aktivist Marquis de Sade (1740-1814) je bil zaradi svojih žgečkljivih del, polnih perverzij, seksualnih deviacij in ciničnega hedonizma, pogosto preganjan s strani oblasti in obsojen na večkratne zaporne kazni, med drugim tudi na ždenje za zidovi zloglasnega zapora v Bastilji. Tam je med septembrom in oktobrom 1785 ustvaril rokopis, ki ga je hranil v svoji zaporniški celici vse do noči iz 3. na 4. julij 1789, ko je bil nenadoma prestavljen v drug zapor. Deset dni kasneje, ko je sledil padec Bastilje, je bil rokopis znova najden in predan v roke številnim lastnikom, dokler leta 1929 ni prišel v roke Mauriceu Heineju, ki je delo v celoti prepisal in objavil pod naslovom  Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva.

Roman se odvija v zadnjem obdobju vladavine razvpitega francoskega kralja Ludvika XIV in je postavljen v odmaknjeno graščino Silling v Črnem gozdu, kamor se za časa zimskih mesecev zatečejo štirje osrednji junaki; flegmatični finančnik, melanholični predsednik, kolerični škof in vojvoda sangvinik. Četverici delajo družbe štirih ostarele prostitutke, ki jim pripovedujejo zgodbe o svojih strankah, ki so polne sadomazohizma, mučenja, sprevrženega fetišizma, nekrofilije, bestialnosti, posilstev, pedofilije in nekrofilije. Izpovedi navdihnejo glavne like, da uprizorijo iz tedna v teden vse bolj nasilna in okrutna dejanja in jih izvajajo nad povečini mladoletnimi ujetniki.

Sto dvajset dni Sodome ali Šola libertinstva je klasika gnusa, ki neposredno razgali degenerirano, naduto, egocentrično in emocionalno izpraznjeno bogataško elito, ki brezsramno izkorišča svoj privilegirani položaj v družbi ter se s podkupninami in poznanstvi spretno izogiba roki pravice, medtem ko so revnejši sloji, katere predstavljajo ujetniki v graščini, prepuščeni nasilju in okrutnim metodam sramotenja.

Po romanu je bila posneta tudi svobodna filmska adaptacija v režiji Piera Paola Pasolinija.

Lipa

V zgodbo o Argentini v 50. letih prejšnjega stoletja vstopimo z legendo o mogočni lipi, s katere sta prvoosebni pripovedovalec in njegov oče nekoč rezala cvetje za čaj. V pripovedi potujemo z družino pripovedovalca skozi čas Peronove vlade, pa tudi v čas, ko so peronisti izgubili vpliv in so množice malih ljudi, predvsem delavcev nižjega družbenega sloja, ostale brez sanj o lepšem, celo bogatejšem življenju. Tudi protagonistov oče je bil eden od peronistov. Živel je za spremembe, za izboljšanje življenjskih razmer, za napredek. Zaposlen je bil kot mestni električar, ki je skrbel za luči v mestu. Pravzaprav je luči prižigal, vsak dan, tudi ob nedeljah.  Oče je bil nervoznega, hitro vzkipljivega, a molčečega značaja. Mati, nasprotno, je bila še preveč zgovorna, morda zato, da bi zapolnila tišino pri obedu, morda pa tudi zato, da bi s strupenimi opazkami o peronistih možu dokazala, kako se je celo desetletje motil glede političnega prepričanja. Družina je živela v ogromni hiši, nekdanji gostilni. Ena soba, dve postelji, kamin, štedilnik, miza, stoli in omara je bilo vse, s čimer so morali biti zadovoljni. Njihov mikrokozmos je predstavljalo življenje nižjega družbenega sloja. Že srednji razred je bil zanje povsem drug svet, s katerim se je pripovedovalec le redko srečal. Kot takrat, ko je obiskal prijatelja, katerega mati je zbirala pisemske znamke s podobami Evite Peron, prijatelj sam pa je izžareval brezskrbnost, tudi brezbrižnost, značilni za svobodo njegovega sveta. Otroška leta, odraščanje, spomini na očeta in mater se prepletajo s političnimi in družbenimi značilnostmi tistega časa. Lipovega cvetja ni več, osulo se je z očetovimi upi, sanjami. Ostaja pa vonj po lipovem čaju.

César Aira je eden najbolj znanih sodobnih argentinskih pisateljev. Rodil se je leta 1949 v Coronel Pringlesu. V Buenos Airesu se je preživljal kot prevajalec. Prvi roman je izdal leta 1975. Poleg romanov, podpisal se je pod neverjetnih sto, piše tudi eseje. Zanimiv je pisateljev slog pisanja, kjer se realnost meša z domišljijo, nenavadnimi občutji. V romanu preskakuje v času, zgodba včasih dobi neverjeten zalet, pa se potem ustavi, obmiruje za nekaj strani. Vmes spremljamo posamične domislice, za katere morda menimo da, če ne pomislimo dobro, ne sodijo v del pripovedi.  A vendarle zna Airea besedilo povezati z najbolj osupljivo natančnostjo izjemnega pripovednika. Poseben slog bo od bralca_ke morda terjal malce več zbranosti. Nagrada so neslutene razsežnosti pripovedovanja.  Z izjemnim občutkom za svojevrsten pripovedni stil je roman prevedla Marjeta Drobnič.

 

Mladi Mungo

Pedrček, mevža, lažnivec, kreten, reva, fanatik. Vse to so izrazi, s katerimi drugi okarakterizirajo 15-letnega Munga. Mama alkoholičarka ga je poimenovala po svetniku in ustanovitelju mesta Glasgow. Njeni otroci so prepuščeni sami sebi. Najstarejši Hamish ustanovi tolpo protestantskih otrok, ki se zapleta v pretepe z lokalnimi katoliki. Jodie sanja o študiju, do katerega naj bi ji pomagal profesor, s katerim se skrivaj dobiva. Mungo, najmlajši Mimin otrok, je na mamo navezan kljub vsem njenim slabostim. Ker na nasilje gleda zviška, med vrstniki izstopa. Vsiliti mu želijo grobo moškost, ki se nikakor ne sklada z njegovo milo osebnostjo. Edini, ki ga ne obsoja, je mladi James, ki popoldneve preživlja ob svojem golobnjaku. Fanta se spoprijateljita in med njima se razvije nežna mladostniška ljubezen. Po vseh merilih takratne družbe sta s sledenjem pristnim čustvom pristala na listi izobčencev.

Shuggie Bain, avtorjev prvenec, in njegov drugi roman Mladi mungo sta vsebinsko sorodna. Oba skozi fabulo nerazumljenega odraščajočega posameznika prikažeta sliko Škotske in njenih družbenih konfliktov v 90. letih 20. stoletja, ko v Glasgowu vladajo nasilje, revščina in brezup. Douglas Stuart si kot odličen pripovedovalec pri tem pomaga z vključevanjem mnogih posrečenih stranskih likov in zgoščenim dogajanjem. Mungo je enkraten tako kot njegovo ime. Kljub tikom, osamljenosti in neurejenim družinskim razmeram ohranja naivni optimizem, s čimer se prikupi bralcem. Premagati mora nepredstavljive ovire, da bi lahko živel tako, kot si sam želi. Kljub izrazito tragični zgodbi trpečega Munga je roman poln ljubezni in topline. Literarna poslastica za ljubitelje dobre fabule, ki ne dopušča ravnodušnosti.

Dublinčani

Irski pisatelj, pesnik in literarni kritik James Joyce (1882-1941), sicer eden od velikanov književnosti 20. stoletja, se je sicer bralcem najbolj vtisnil v spomin z epskim eksperimentalnim romanom Ulikses (1922), vendar pa je že osem let prej opozoril nase z zbirko petnajstih zgodb Dublinčani, ki odslikava žalostno realnost irske družbe v njenem najbolj temačnem obdobju naraščujočega in vse bolj radikalnega nacionalizma, nasilnih verskih konfliktov in političnih napetosti z Veliko Britanijo.

Zgodbe prikazujejo življenja predstavnikov irskega srednjega sloja, ki se prebijajo skozi težak vsakdanjik; med drugim v Sestrah spremljamo mladega fanta, ki preko obujanja spominov na nedavno preminulega duhovnika odkrije temačne plati njegove osebnosti, Evelina predstavi neodločno mlado dekle, ki želi z mornarjem zapustiti Irsko, v Po tekmi skuša študent Jimmy impresionirati svoje bogate vrstnike, Pajdaši postavi v ospredje revnega pisatelja in alkoholika, ki stresa svojo jezo nad sinom, v zaključni noveli Mrtvi pa bralec spremlja počitniško zabavo, katere udeleženci se zapletejo v otožni pogovor o minljivosti, izgubljeni mladosti ter bližajoči se smrti.

Dublinčani je zbirka, ki se z značilno irsko grobostjo in poetičnostjo loteva univerzalnih tematik otroštva, adolescence, zrelosti ter iskanja ravnotežja med zasebnim in javnim življenjem.

In potem je tu še Margaret

Alison je sredi štiridesetih, z odraslima otrokoma, možem srednjih let ter ostarelima mamo in taščo. Družino spoznamo na dan, ko Alliejin ljubljeni tast George umre in medtem ko žaluje zaradi smrti nekoga, ki mu je bila zelo blizu, se mora Allie hkrati spopadati z nenehno zahtevno in motečo prisotnostjo svoje razdražljive tašče Margaret. Poskuša upoštevati dejstvo, da tudi Margaret žaluje, vendar se nikoli nista razumeli, zato ji je vse težje, Margaret pa vtika svoj nos in vsiljuje svoje mnenje na vseh področjih Alliejinega življenja. V knjigi se dogajajo stvari, večinoma znane ženskam, ki jim je prvenstveno namenjena: kriza srednjih let, težki odnosi z zakončevo družino, zakonske napetosti, skrb za svoje otroke, nezadovoljstvo z delom, ki ga opravljajo leta, skrbi glede staranja, slabo zdravje, zmenki po ločitvi. Gre za vrsto težav, s katerimi se ljudje srečujejo v poznejšem življenju. Čeprav je dogajanje postavljeno v Kanado, so izkušnje žensk v poznih štiridesetih univerzalne. Allie najde razumevanje in pomoč pri svoji prijateljici Val, čez čas pa po čustvenem pogovoru z Margaret končno izve tudi razloge za taščino negativno obnašanje do nje in njun odnos postavi na nove temelje.

Slava : roman v devetih zgodbah

Daniel Kehlmann je avstrijsko-nemški pisatelj, ki je zaslovel z romanoma Izmera sveta in Jaz in Kaminski, leta 2010 je v slovenščini izšel njegov roman Slava, roman v devetih zgodbah. Literarnim osebam vseh zgodb tega romana  je skupno izrazito poudarjeno samozavedanje. Veliko razmišljajo o tem, kar jih določa, kaj potrjuje ali postavlja pod vprašaj njihov obstoj, samopodobo, identiteto. Večkrat jih do takega razmišljanja pripeljejo ekstremne situacije (potovanje v neznano oddaljeno deželo, pomemben nastop v javnosti, zdravstvena diagnoza …) ali nenavadne vsakdanje prigode (zamenjana telefonska številka, shod oponašalcev znanih oseb …). Posebno mesto v romanu ima informacijska tehnologija (telefonija, internet …), ki lahko sodobne ljudi naredi še toliko bolj izmuzljive, razpršene in neresnične, odpira še več možnosti zamenjave identitet, ki lahko vodijo v komične situacije. Kehlmann raziskuje konstrukt slavnih oseb, svoje literarne osebe pogosto postavi v situacije, kjer se njihova popularnost, ugled in avtoriteta izničijo in postanejo popolnoma neuporabne, neosrečujoče in nesmiselne, nekaj, kar jih sploh ne določa ali še več – ne ubrani jih pred pozabo in izginotjem. V besedilih se pogosto pojavi motiv ogledala, ki protagonistom kaže podobo, v kateri se ne prepoznavajo, njihovo notranje bistvo je daleč od zunanje podobe resničnosti. Preplet resničnosti in fikcije ustvarja že sam izbor literarnih oseb. Večina literarnih likov izhaja iz življenjskih sfer, kjer se prepletata fikcija in resničnost – filmski igralec, pisatelj, pisateljica … Ta preplet Kehlmann ubesedi z elementi humorja, literarne osebe se v besedilu pogovarjajo z avtorjem, pisatelju se besedilo izmuzne iz rok do te mere, da “nima pojma”, kaj v njem počnejo nekatere literarne osebe, avtor iz resničnosti vstopa v lastno besedilo in posega v usodo protagonistov, spreminja predvideni razplet dogajanja. Kehlmann je filozof, ki temeljna filozofska vprašanja mojstrsko preliva v literaturo, oplemeniteno s komičnimi/grotesknimi situacijami, ki nam na videz lahkotno približajo vprašanja identitete, samozavedanja, našega dojemanja lastne identitete in tistega, s čimer sebe definiramo.

Devet zgodb, ki ustvarjajo roman, povezujejo tudi nekatere iste literarne osebe (med katerimi so najbolj izstopajoče pisatelj Leo Richter, igralec Ralf Tanner in slavna avtorica kriminalk Maria Rubinstein), ki v različne zgodbe vstopajo in iz njih izstopajo, včasih kot glavne drugič kot stranske osebe, ali zgolj kot bežne pojave ali v omembah drugih literarnih oseb ali kot podobe na zbledelih plakatih. Pisan mozaik literarnih ljudi, ki vstopajo in izstopajo v življenja drugih ljudi in včasih celo iz svojega lastnega, vsaj iz tistega slavnega, v katerem bolj ali manj uprizarjajo nekakšne same sebe, s čimer tudi besedilo preskakuje iz časovne linearnosti v sočasnost dogodkov. Zelo zanimivo in pisateljsko igrivo besedilo, ki v svojo igro zlahka pritegne marsikaterega bralca.

Leta 2012 je po romanu nastal tudi film.

Padam na besede

Knjiga Padam na besede je prvi roman avtorice Jerce Cvetko, izšla je v Razmerjih, novi zbirki Cankarjeve založbe. Bralca pritegne že naslov knjige, saj že na prvi pogled namiguje na moč in vpliv besed v naših življenjih. S preprostim, a hkrati poetičnim izrazom vzbudi radovednost. Tako popolnoma odraža osebnost glavne junakinje Iris, ki se navdušuje nad literaturo in občasno piše poezijo v svoj žametni zeleni zvezek Viharnik. Besede zanjo niso le sredstvo komunikacije, temveč nosilke čustev, lepote in inspiracije. Pisateljica subtilno poudari, kako izrečene besede vplivajo na Iris in  oblikujejo njen notranji svet.

Roman predstavlja zgodbo o življenjskih preobratih, iskanju ljubezni po razpadu dolgoletne zveze in samoiskanju. Iris je pri svojih štiridesetih  popolnoma predana svoji karieri napovedovalke na prireditvah, nato pa se sooči z nenadnim razpadom zveze. Ko jo zapusti dolgoletnih partner, s katerim sta si prizadevala ustvariti družino, se znajde na razpotju in njeno življenje se temeljito spremeni. Skozi pripoved se nežno in hkrati realno prikazujejo izzivi sodobnih odnosov, še posebej v obdobju, ko se ženska sooča s pritiski okolice glede kariere in biološke ure. Da bi Iris našla novo smer, se preseli v majhno garsonjero in po predlogu prijateljice Lili poskusi srečo na zmenkarski aplikaciji Tinder. Sledimo ji skozi serijo neprijetnih zmenkov, grenkih izkušenj, ki ne prinesejo veliko uspeha, ampak povzročajo še nadaljnje nevšečnosti. Na koncu jo usoda vodi v skrivnostno brunarico na podeželju, ki je last enigmatičnega »drvarja«. V brunarici odkrije sama sebe in ti ključni trenutki pripomorejo k njenemu osebnemu in čustvenemu preporodu, kar jo vodi v korenite spremembe v življenju, tako v ljubezenski kot tudi karierni poti.

Avtorici uspe v knjigi ustvariti zelo oseben in intimen ton, s svojstvenim slogom opisuje tako drobne kot bolj zapletene trenutke v življenju, kljub preprostosti jezika pa v zgodbo vplete simboliko in globoka sporočila. To je roman o upanju, ponovnem odkrivanju sebe in veri v ljubezen, tudi v zrelih letih.

 

Črtica med dnevom in nočjo

Tretji roman nemškega pisatelja, gledališkega režiserja in dramatika Rolanda Schimmelpfenniga bralca popelje skozi urbane blodnjake Berlina, kjer se srečujejo dan in noč, strah in pogum ter upanje in brezup. Glavni junak romana je Tommy, policijski agent za droge, ki med intervencijo ponesreči ubije nedolžnega otroka, kar ga pahne v depresijo in skorajšnjo izgubo smisla življenja. A ko iz kanala potegnejo truplo mlade ženske, nadete v belo poročno obleko in s skrivnostno tetovažu na hrbtu, se v Tommyju znova zbudi motivacija. Odločen, da odkrije razloge za njeno smrt, se odpravi na potovanje, kjer se srečuje z mnogimi ekscentričnimi liki; japonskim tetovatorjem, indijsko požiralko ognja in drugimi obstranci, ki jih je družba iz različnih razlogov potisnila na rob. A kar se začne kot rutinska preiskava smrti se kmalu spremeni v mučno samorefleksivno odisejado, kjer Tommy ob stiku s kriminalnim podzemljem spoznava lastno travmatično preteklost.

Črtica med dnevom in nočjo je dinamičen in večplasten roman, ki ponuja enako duhovit kot tudi tragičen vpogled v odtujenost in izgubo smisla, značilni za prebivalce velikim mestnih pragozdov.

Jaz sem Frida

Mehiška slikarka Frida Kahlo je s svojimi umetninami za številne brezčasen vir navdiha. Nemška pisateljica Caroline Bernard je o njej pisala že v romanu Frida Kahlo in barve življenja, v romanu Jaz sem Frida pa je izpostavila predvsem njeno umetniško plat. Osredotočila se je namreč na obdobje, v katerem je morala Frida sprejemati pomembne odločitve, da se je nazadnje lahko uveljavila kot samostojna, zrela slikarka.

Bralci jo zagledamo v njenih zgodnjih tridesetih. Naveličala se je biti le muza in kuharica precej starejšemu možu in slavnemu slikarju Diegu Riveri. Prav njegova nezvestoba jo spodbudi, da sprejme povabilo na razstavo. Najprej v New York, nato pa še v Pariz. Povsod je doživela nesluten uspeh. Slikanje pa je bilo njena strast, navdih in vir moči, saj so bili trenutki, ki jih je preživela za slikarskim stojalom, najsrečnejši. V slike je ujela svoj ženski svet, ki je bil pogosto poln bolečine, trpljenja, pa tudi lepote in ljubezni.

Prav slednja je Frido presenetila v New Yorku. Tam je namreč spoznala slavnega fotografa Nicka Muraya. Spustita se v strastno razmerje, a kot že tolikokrat poprej, Frida vedno znova spoznava, da se je v življenju treba marsičemu odpovedati. Izbrati bo morala med umetnostjo in ljubeznijo …

Prepričljivo spisan, svež biografski roman prikazuje slavno Mehičanko kot žensko z različnimi interesi in strastmi. Včasih so se med seboj dopolnjevale, včasih pa tudi borile. Priporočam!

Knjiga o jugu : razgledi po drugačnem Sredozemlju

Pripoved pulzira skozi različne teme in čas zadnjega poldrugega stoletja v Dalmaciji. Avtor je izjemno poučen o materiji, ki jo ubeseduje. Eruditsko načitan se sklicuje na svetovno literaturo in filmografijo. Izmenjaje analizira zgodovino, družbeni in ekonomski razvoj in pripoveduje zgodbo svoje družine. Žlahtno napisani eseji, polni avtorjevega iskrivega odnosa do ljudi in stvari, so antropološka študija. Pavičić ugotavlja, da se monokultura žal ne obnese. V drugi polovici 19. stoletja je vinogradništvo v Dalmaciji uničila filoksera. V Titovi Jugoslaviji  se je znova dvignila, tokrat s težko in umazano industrijo. Leta socializma so sicer zbudila vzhodni Jadran iz podaljšanega srednjega veka, a se je s tranzicijo zgodba hitro zaključila in prinesla novo monokulturo, turizem. Vsak sunek razvoja prinese novo sesutje in potisne ljudi v naslednji val izseljevanja. Do konsistentnega in stalnega razvoja v Dalmaciji nikakor ne pride. Trenutno žal pospešeno izginja napredek, ki je bil dosežen v času socializma: splošno dostopno in kvalitetno šolstvo, načrtna urbanizacija in stanovanjska gradnja, samostojnost zaposlenih žensk, .., vse požira tek izključno za dobičkom. Resnost in zahtevnost knjige avtor mehča z zanimivimi eseji o gradnji jadranske magistrale, razvoju množičnega turizma, o vsakdanjem življenju prebivalcev obale in otokov, kjer sta le dve sezoni, poletna, vse bolj peklensko vroča in otežena trumami turistov ter druga, bistveno daljša, hladna, vlažna in pusta. Vrhunec so nam bili trije eseji: zavoj trajektnih prevozov v Kvarnerju in Dalmaciji, zvezdniško obdobje Splita, ko je Jugoplastika postala evropski prvak v košarki ter duhovit esej Renaultu štiri. Katrca je, od leta 1961 do začetka devetdesetih, prevažala vse in povsod, če je bila cesta ali če je ni bilo. Bila je »grda, grbasta« in tako preprosta, da se sploh ni mogla pokvariti. »Preživela je lastne naslednike in gosposko sestopila s prizorišča v trenutku, ko je z mladim kapitalizmom izpuhtel način življenja, ki ga je utelešala.«