skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Marsovske kronike

Marsovske kronike je pripoved o ameriški kolonizaciji Marsa, v kateri avtor Ray Bradbury v ospredje ne postavlja toliko znanstveno-tehničnih vidikov osvajanja Marsa, pač pa ga zanimajo predvsem humanistične, etične in psihološke razsežnosti srečanja dveh civilizacij. Dogajanje se časovno razteza od januarja 1999 do oktobra 2026, delo je v originalu prvič izšlo leta 1950. Kratka poglavja so povezana v zaključeno pripoved, v kateri lahko zaznamo tri večje vsebinske sklope: življenje staroselcev (Marsovcev) na Marsu, prva osvajanja in poselitev Marsa in vojna na Zemlji in življenje po njej. Nekatera poglavja so sprva bila objavljena kot kratke zgodbe v različnih literarnih revijah, pozneje jih je Bradbury dopolnil v daljšo zaključeno pripoved. Delo je prispodoba ameriškega kolonializma in kritika ameriške družbe, predvsem odnosa do staroselcev in njihove kulture, pa tudi rasizma, kulture neusmiljenega kapitalizma in oboroževalne tekme. Ob tem se Bradbury ustavi ob številnih splošnih človeških vrednotah: odnos človeka do narave, kulturne dediščine, ob vprašanju moči posameznika, hierarhije odnosov med ljudmi, dojemanja smrti, navezanosti na dom, ob prebolevanju izgube, občutku krivde, sposobnosti usmiljenja in odpuščanja, odnosu do oddaljenih vojn in grožnji vojne z atomskimi bombami  … Seveda ima pri avtorju Fahrenheita 451 tudi tokrat posebno mesto literatura: v Marsovskih kronikah je veliko medbesedilnosti, najbolj očitna je v poglavju Hiša Usher 2, kjer Bradbury uprizori obračun med ljubitelji literature in požigalci knjig. Bradbury se ob Marsovcih ne ustavlja toliko ob njihovi stopnji tehnološke razvitosti, pač pa jim pripisuje drugačne lastnosti njihove zavesti: telepatija in empatija sta samoumevni, sposobni so spreminjanja identitete in pojavnosti, lastništvo in materialno bogastvo jim nista prioriteta. Kljub temu, da beremo znanstveno fantastiko, se v pripovedi pojavljajo elementi različnih žanrov: besedila večkrat ustvarjajo skoraj lirično atmosfero z opisi pokrajine, z močnimi podtoni nostalgičnosti v spominih na bivanje na Zemlji ali ob odhodu z Zemlje, opisi bojev in zasledovanj na Marsu prikličejo v spomin spopade med kavbojci in indijanci v skalnato peščenih pokrajinah s pridihom vesterna, prisotni so elementi grozljivke (npr. v že omenjeni Hiši Usher 2) … Delo je zelo bogato, tako po svoji sporočilnosti kot po umetniški vrednosti, hkrati je z grožnjo vojne z atomskimi bombami in razmišljanjih o razvoju civilizacije na Zemlji in njenih vrednotah kljub svoji starosti zelo aktualno, zato lahko pritegne k branju zelo različne sodobne bralce.

Leta 1997 je v originalu izšla druga verzija dela – zaradi bližine leta 1999 so v tej verziji vsi dogodki prestavljeni 31 let pozneje (torej med leta 2032 in 2057), dodanih je nekaj poglavij. V slovenščini je delo izšlo prvič leta 1980, drugič leta 2005, obakrat v prevodu Alojza Kodreta in pri Tehniški založbi Slovenije, vendar pa gre le za dva izida prve originalne izdaje. Originalna (dopolnjena in za 31 let v prihodnost prestavljena) druga izdaja v slovenščino še ni bila prevedena.

Zamalek : roman o kismetu in posthumnem življenju

Srbsko-portugalski pisatelj Dejan Tiago Stanković je avtor treh romanov – prvi, Estoril, je bil preveden v velike svetovne jezike ter nagrajen tako v Srbiji kot Veliki Britaniji, kjer je nekaj časa živel, in je bil na Portugalskem uvrščen celo med šolsko čtivo; za drugega, Zamalek, je avtor prejel Nagrado Evropske unije; kot zadnjega pa je izdal še roman o Lisboni, v kateri je živel zadnjih svojih sedemindvajset let, z naslovom Odakle sam bila, više nisam. V slovenskih knjižnicah sta prvi in zadnji dostopna v srbskem jeziku, roman Zamalek pa je v svoji dopolnjeni in predelani različici bralcem sedaj dostopen tudi v slovenščini. Veščine pisateljstva je Dejan Tiago Stanković, po izobrazbi sicer arhitekt, osvajal preko prevajanja literarnih del iz srbščine v portugalščino in obratno, sam pa se je kot literat predstavil relativno pozno, šele po svojih štiridesetih.

Zamalek je elitna četrt, ki so jo pričeli graditi konec 19. stoletja na podolgovatem otoku Gezira, ležečem sredi Nila v egiptovskem mestu Kairo, in je dolgo veljal za najimenitnejši del mesta, pozidan z impresivnimi kolonialnimi vilami, kasneje predelanimi v ambasadorske rezidence ali stanovanjske hiše, ki so jih v veliki meri naseljevali predvsem situirani tujci, zrasle pa so v tej četrti tudi številne butične prodajalne in starinarnice. Tjakaj se je pri svojih štiriintridesetih leta 1972 priselila Erna, osrednja pripovedovalka zgodbe, sledeč možu in njegovim poslovnim premestitvam, in se skušala v egiptovski način življenja kar najbolje vklopiti in ga spoznati. Kaj kmalu po prihodu je njeno zanimanje vzbudila lična starinarnica in jo pritegnila k vstopu, kjer jo je sprejel takratni lastnik Kosta, impozanten in karizmatičen, s katerim sta se, še posebej, ko sta ugotovila, da se korenine obeh prepletajo po tleh nekdanje jugoslovanske republike, še posebej vzljubila. Kosta je postal njen mentor in učitelj v mnogih pogledih, sama pa ga je vzljubila kot očeta.

V pripovedi, ki sprva deluje zapisana kot v obliki nekakšnih bodisi dnevniških bodisi pojasnjevalnih zaznamkov, nam pisatelj skozi zgodbo Erne in Koste kot osrednjih literarnih oseb prikaže živopisan svet tamkajšnjih ljudi, odnosov med njimi in njihovih običajev, pogojevanih s tradicionalno zapovedanimi oblikami ravnanj, ob tem pa sprotno pojasnjevan tudi z opisi pomenov številnih arabskih besed, običajev in islamskih zapovedi. Ob branju romana spoznamo temeljne vidike arabske družbene pogojenosti, njihovih moralnih načel, izhajajočih iz Korana, socialnih razlik med sloji in medosebnih pravil obnašanja. Prikazane so oblike moči, v tamkajšnji družbi izrazito pogojevane s finančnim blagostanjem in povezane z veliko skrbnostjo glede ohranjanja časti in ugleda. Preko pripovedi spoznamo tudi številne oblike tamkajšnjega suženjstva, pa tudi v arabskem oz. islamskem okolju manjvredno situacijo žensk in njihovih usod. Veliko izvemo o egiptovskih artefaktih, tu in tam pa je v zgodbo vpeto tudi kakšno pojasnilo glede političnih prevratov, ki so se dogajali v Egiptu.

Erna kaj kmalu spozna, da Egipčan ne moreš kar tako postati, če sploh. Njihov svet je krčevito zaščitniško nedostopen in mednje težko vstopiš, če pa že ima kdo priložnost, da se jim približa, jih ne bo zmogel nikoli docela razumeti, ali pač nadvse stežka, predvsem zaradi številnih nenapisanih, skrajno subtilnih pravil obnašanja, ki veljajo med njimi in s katerimi merijo in določajo vrednost drug drugega ter odnose med seboj. Te kompleksnosti se zavedajo tudi sami in po temeljnih izkušnjah, s katerimi se Erna nekje v zadnji tretjini pripovedi od blizu sooči s kompleksnimi oblikami njihove socialne dinamike, tudi sama še kako dobro spozna, da nikoli ne smeš dovoliti, da te povlečejo v težave, ki se te nič ne tičejo, tega se moraš, še posebej v egiptovski družbi, nadvse skrbno izogibati.

Ampak na koncu se kljub truplu, ki se pojavi in s katerim se Erna zaplete kot odgovorna za repatriacijo pokojnika, po vseh tragikomičnih zapletih, ki se zvrstijo, vsaj zanjo vse srečno konča. Ne pa tudi za vse ostale, ki jih srečujemo skozi zgodbo.

Čudovit roman, primeren za vse tipe bralcev, poln eksotike in uvidov v drugačen načina bivanja, ki ga lahko Zahodnjaki praviloma spremljamo zgolj kot tihi opazovalci.

 

Prod

Barbara Cerar je slovenska igralka, od leta 2003 članica SNG Drama, kjer ima status prvakinje. Ustvarila je dolgo vrsto dramskih likov, poznamo jo tudi iz celovečernih filmov in televizijskih serij. Za svoje delo je prejela več nagrad. Od leta 2022 je docentka za dramsko igro na AGRFT. Pred kratkim se je podala na pot literarnega ustvarjanja in leta 2023 je izšel njen knjižni prvenec Pretežno jasno.

V letošnjem letu je založba Miš izdala drugi roman Cerarjeve z naslovom Prod. V tej knjigi avtorica prepleta tri zgodbe. Pripoved o Torvaldu in prebivalcih fantazijskega mesta Lepp z mističnimi in pravljičnimi elementi spominja na pravljico. V mesto Lepp reka neprestano naplavlja prišleke, begunce iz sosednjega mesta, ki mu vlada krut vladar. Prebivalci Leppa jih lepo sprejmejo in poskrbijo zanje. Tudi Torvald na svoji osamljeni kmetiji sprejme mater in hčer. A kot reka daje, tako tudi jemlje – vodo, hrano, odrešitev in življenje.

Druga zgodba se dogaja v našem času in naši resničnosti. V njej spremljamo žensko, ki prenavlja hišo, v kateri je preživela otroštvo. Ob tem odkriva predmete, fotografije in kose pohištva, ki v njej zbujajo spomine na dogodke iz preteklosti in prednjo postavljajo prizore iz njenega otroštva.

Med obema pripovedma teče reka, ki ima kot nema priča minulih in prihodnjih življenj ter osebnih in kolektivnih pretresov in stisk svoj spomin in bralcu pripoveduje, kaj je videla. Z njeno pomočjo lahko najdemo vzporednice med obema zgodbama, povezane z občečloveškimi temami in brezčasnostjo človeških odnosov, hrepenenj, želja in hotenj. Pripoved o reki, ki ločuje in združuje in kot vir življenja že tisočletja nosi usode ljudi in narave.

Bronaste sanje

Osrednja junakinja Faye se na začetku tretjega dela istoimenske serije ponovno pojavi s polno močjo na vrhu svojega podjetja Revenge, ki je združil istomisleče ali lahko bi rekli istotrpeče ženske. A kmalu jo obiščejo kriminalisti, ki so na mestu najdbe trupla Fayinega nekdanjega moža Jacka našli nov dokaz, kos nakita, ki Faye neizpodbitno povezuje z umorom. Tako se Faye, vedno urejena, nesramno bogata zagovornica ženskih pravic v svetu znajde za krutimi zidovi zapora, kjer med ženskami vlada grobost, nesoglasja, a tudi prijateljstvo in celo ljubezen. Tukaj njen položaj v zunanjem svetu nima pomena. Faye se je tekom serije že večkrat izkazala kot mojstrica načrtovanja in tudi v zaporu ničesar ne prepušča naključju. Zaveda se, da lovke njenega očeta segajo kamorkoli, celo do njene zaporniške celice. Morda je celo zaradi njega zaprta… In lahko se zgodi, da bo tukaj zaradi njega tudi umorjena. Z mislijo na svojo hčer, ki jo je razglasila za mrtvo, da bi jo zavarovala, pobegne iz zapora in s pomočjo prijateljic ostane varno skrita. A njen cilj ni ostati nekje v kleti vse življenje. Ona želi uničiti svojega očeta, preden on uniči njo, njeno hčer in njeno mamo. Ji lahko uspe? Brez dodatnih žrtev? Priljubljena švedska avtorica se s serijo Faye predstavlja z nekoliko bolj blagim, manj intenzivnim kriminalnim dogajanjem, ki ga začini z ljubeznijo in mestoma erotiko.

Resnica o Verity

Knjiga Resnica o Verity pripoveduje zgodbo o Lowen Ashleigh, pisateljici, ki se znajde v finančni stiski. Ko prejme ponudbo, da dokonča uspešno kriminalno knjižno serijo slavne pisateljice Verity Crawford, ki se zaradi posledic prometne nesreče ne more več posvetiti pisanju, se zdi, da je dobila življenjsko priložnost. Verityjin mož Jeremy jo povabi v svoj dom, kjer naj bi pregledala zapiske in osnutke, da bi lahko nadaljevala serijo. Vendar pa Lowen v neredu Verityjine pisarne naleti na neobjavljeno avtobiografijo, ki razkrije grozljive skrivnosti, za katere Verity nikoli ni nameravala, da bi prišle na plano. Med intimnimi spomini zakona pa se vrstijo šokantna priznanja, med katerimi je tudi Verityjin opis dneva, ko je umrla njena hči. Lowen se odloči rokopis obdržati zase, saj ve, da bi njegova vsebina uničila Jeremyja, ki že tako žaluje. Ko pa se med Lowen in Jeremyjem začnejo razvijati čustva, se Lowen zave, da bi razkritje teh šokantnih skrivnosti lahko vplivalo na Jeremyjevo zvestobo do Verity. Ob razkritju resnice tako tvega vse – ljubezen, zaupanje in nedolžnost družine Crawford.

Knjiga Resnica o Verity je tako edinstvena in popolnoma pretresljiva. Vsekakor ni običajna romanca Colleen Hoover, zato se bralcu, ki pozna dela avtorice, ob branju poraja vprašanje, kako se je avtorica sploh domislila te mračne in zapletene zgodbe. V zgodbi se prav tako prepleta ljubezenska zgodba, vendar je predvsem srhljiv triler.

Je izredno berljiva knjiga, ki jo je skoraj nemogoče odložiti, dokler je ne preberete do konca. A hkrati gre za knjigo, ki je res grozljiva in moreča.

Sanjska novela

Sanjska novela iz leta 1926 je eno najbolj znanih del avstrijskega avtorja, predstavnika dunajske moderne Arthurja Schnitzlerja. V njej spremljamo Fridolina in Albertino, ki imata na videz harmoničen zakon in srečno življenje. Fridolin je zdravnik, ki večino svojega časa preživi na kliniki, Albertina pa skrbi za njuno šestletno hčer. A vse kaže, da njuno življenje le ni tako izpolnjeno, kot se zdi na prvi pogled. Neke noči si zaupata, kako sta na počitnicah na Danskem skoraj prevarala drug drugega. Čeprav je ostalo zgolj pri želji, pa njuna iskrenost sproži verigo dogodkov, zaradi katerih se še bolj odtujita. Fridolin se odloči, da bo ženo prevaral, Albertina pa ima tisto noč erotične sanje, v katerih spi z drugim moškim. Ko sanje zaupa možu, se ji ta iz ljubosumja sklene maščevati. Po še eni noči klatenja po Dunaju in iskrenem pogovoru naslednje jutro, v katerem se ženi zaupa in ji poroča o vsem, kar se mu je zgodilo, se zdi, da sta se zakonca spet zbližala – oziroma si najbrž še nikoli nista bila tako blizu.

Dogajanje v noveli je postavljeno na Dunaj in s Fridolinovo aktivnostjo in Albertinino pasivnostjo – Fridolin svoje erotične fantazije izživi oziroma jih vsaj želi izživeti v resničnosti, medtem ko je Albertini to “dovoljeno” samo v sanjah – slika meščansko družbo in razgalja njeno dvojno moralo. Besedilo je polno simbolike in ves čas prehaja med sanjami in resničnostjo oziroma briše mejo med njimi – Schnitzler je navdih za zgodbo našel pri Freudu oziroma njegovi Interpretaciji sanj. Poleg erotike se kot druga velika tema novele pojavlja smrt, saj se Fridolin kar naprej srečuje z njo. Novela, v kateri avtor spretno stopnjuje napetost, je delno zapisana v notranjem monologu, ki nam odpira vrata v Fridolinove misli in čustva. Služila je kot predloga za več filmov, najbolj znan med njimi je gotovo film Široko odprte oči režiserja Stanleyja Kubricka.

Pomlad

Pomlad je drugi roman pisateljice Ali Smith iz cikla Letnih časov, preveden v slovenski jezik. Avtorica nas v svojem zanimivem pripovednem slogu polnem iskrivosti, umetniških in literarnih referenc ter besednih iger zaplete v mreže sedanjosti in preteklosti. Ustvari mozaik osebnih zgodb ljudi z družbeno in politično situacijo v deželi in nam pretanjeno nastavi ogledalo današnjega časa.

Knjiga je odziv na sedanjost, na težave in odnose ljudi, držav in institucij, ki na stranskem tiru puščajo stiske beguncev in priseljencev. Obregne se na posledice Brexita v Veliki Britaniji, na razdvojenost in naraščajočo sovraštvo med ljudmi, podnebne spremembe in vstopa sodobnih tehnologij v naša življenja. V knjigi prepleta usode ljudi, kot so ostareli filmski režiser Richard Leas, s svojo osebno zgodbo ob izgubi dolgoletne prijateljice Paddy, paznica v centru za pridržanje migrantov Britt, ter deklica Florence, ki s svojim optimizmom ter neustrašnostjo vzpodbuja ljudi k dobrim dejanjem. Deklica Florence na široko odpre vrata upanju, pomladi. In pomlad s svojo svetlobo, zelenim pridihom in z živobarvno kopreno zagrne skrbi. Vzkali novo življenje, upanje na boljšo prihodnost.

Knjiga nam ponuja svojevrsten bralni užitek miselnega potapljanja v svet Ali Smith, kjer ob ponovnem branju odkrivamo nove razsežnosti pronicljivega razmišljanja avtorice.

Priročnik za dobro življenje

Priročnik za dobro življenje je zgodba, v kateri srečamo mladostnika, ki postaneta prijatelja. Vsebina bi bila lahko povsem vsakdanja, toda fant in dekle sta polna empatije, ki si jo medsebojno izmenjujeta in jo delita celo z neznanci.

Tako Ljubica, enajstletnica, obremenjena s težavami odraslih, piše Priročnik za dobro življenje. Povedi, ki jih v zvezek zabeleži, so prave modrosti.

Tudi prijatelj Ljuba se sooča s težavami odraslih, svojih staršev, ki se ločujeta. Fant pri tem izredno trpi, prepiri staršev ga neznansko bolijo. Poleg tega v šoli opazuje dečke, ki nadlegujejo sošolca. Po eni strani si želi, da bi bil močan, in bi jih lahko ustavil, po drugi strani je vesel, da ni sam njihova tarča. Tako spozna Ljubico, ki si drzne početi tisto, česar sam ne zmore. Skupaj skozi daljnogled, ki ga je Ljubici podaril dedek, iz skrivnostnega zavetja opazujeta tujce, v njihovih stanovanjih. Pri tem se veliko pogovarjata, si izdata skrivnosti in snujeta načrte za prihodnost.

Olivera Zulović se nam predstavi s svojim prvim romanom in ga posveti nepopolnim staršem. Avtorica je rojena v Kraljevu, odraščala je v Ljubljani, živi v Beogradu. Knjiga je v izvirniku izšla leta 2022 in je požela veliko pozornosti med bralci, prejela je nagrado za najboljši mladinski roman, v Makedoniji pa so jo razglasili za “najbolj nežno knjigo leta”.

Izvirni naslov: Priručnik za solidan život

Operacija Maščevanje & operacija Merkur: pustolovski vojni roman

Avtor Samo Javornik nas bo skozi trilogijo pustolovskih vojnih romanov Lov na generala (Operacija Maščevanje & operacija Merkur,  Operacija Belo & operacija Črno ter Operacija Pliberk)  kronološko popeljal v čase med obema svetovnima vojnama do konca druge svetovne vojne. V vseh treh romanih spremljamo življenje, delovanje in razmišljanje enega najpomembnejših Hitlerjevih generalov Alexandra Löhra in zajemajo tri pomembna obdobja njegovega življenja, povezana z Balkanom. Vse tri romane pa avtor posveča rodni Koroški, kjer so se skozi zgodovino dogajale velike in usodne stvari.

V prvem delu trilogije Operacija Maščevanje & operacija Merkur spoznamo generala Löhra, člane njegovega najožjega štaba – Hitlerja, Göringa, Goebbelsa, kralja Petra II. Karađorđevića … ter še vrsto drugih protagonistov (nekateri so tudi izmišljeni) iz različnih delov nekdanje Kraljevine Jugoslavije, med njimi tudi Josipa Broza – Tita in Prežihovega Voranca. Dogaja se pred in nadaljuje med začetkom druge svetovne vojne, ko je nemška vojska 6. aprila 1941 bombardirala Beograd (operacija Maščevanje), in nato izvedla še invazijo na grški otok Kreta (operacija Merkur). Prva je povzročila padec Kraljevine Jugoslavije, druga pa izgubo Krete iz zavezniških rok. Vzporedne zgodbe se dogajajo še v Beogradu, na Koroškem na Legnu pri Slovenj  Gradcu, Bosni, Dunaju, Beogradu in končajo na Kreti. V roman so vpletene tudi fiktivne osebe, med njimi Aleksander (Sašo), pilot slovensko-grških korenin, doma s Koroške, ki se je vojaškega pilotiranja učil pri generalu Löhru in z njim tudi prijateljeval. Slikovito in celo poznavalsko so opisane letalske bitke na nebu. Velikokrat se je bil boj zgolj za preživetje, brez vsake ideologije. Vse pa je avtor spretno prepletel v napeto, zanimivo in niti malo dolgočasno branje. Izkazal se je tudi kot dober poznavalec zgodovinskih dogodkov, osebnostnih lastnosti glavnih akterjev druge svetovne vojne, takratne bojne opreme in taktik vojskovanja.

September

Ana Schnabl (1985) je slovenska pisateljica in publicistka, ki je za svoj kratkoprozni prvenec Razvezani (2017) prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma in nagrado Eda Budiše na Hrvaškem. Prvi roman Mojstrovina (2020) je bil nominiran za Dublin Literary Award, njen drugi roman Plima (2022) se je prebil v širši izbor za nagrado Kresnik. September je njen tretji roman. Zanj je avtorica prejela nagrado Kresnik (2025).

V romanu je izpisana zgodba in občutki Evelin v obdobju deklištva, najstništva in obdobju odraslosti. Bralcu plast za plastjo odstira njen notranji svet, spomine na travmatično odraščanje ter posledice le-tega, ki se kažejo v odraslem življenju.

Že od najzgodnejših let, morda že od rojstva, je Evelin priča prepirom staršev, ki se največkrat končajo z nasiljem pijanega očeta nad mamo. Očetovo treznost meri v tednih, vsak trenutek, ko je družina skupaj le čaka, kdaj bo med staršema ponovno počilo. Pogosto se počuti neljubljeno, nevredno ljubezni in nepomembno. V šoli je žrtev medvrstniškega nasilja in uteho najde v stradanju. V odraslost prinese nezdrave vzorce ter strategije preživetja iz svoje primarne družine.

Naša družba se, v nasprotju z različnimi duševnimi boleznimi, v zvezi z alkoholizmom in družinskim nasiljem še vedno spopada s stigmo, ki preprečuje iskanje pomoči. Tako je tudi v tej družini, kjer sta alkoholizem in nasilje sramotna skrivnost, ki se jo trudijo prikrivati pred zunanjim svetom. Zunanji svet pa zamiži in to dopusti. Koliko takšnih družin in Evelin živi med nami pa se tega ne zavedamo ali pa ne ukrepamo? Kako ozdraviti travme iz otroštva in spremeniti nezdrave vzorce v partnerskem odnosu?

Zgodbo glavne junakinje Evelin zapisuje njena zaupnica, ki si pri tem pomaga z družinskim albumom, fotografijami, shranjenimi na telefonu, dnevniškimi zapisi, sms sporočili … Misli glavne junakinje so zmedene, pogosto prekinjene in velikokrat odtavajo po svoje. Avtorica se poigrava s formo zapisanega jezika, ima tudi pretanjen občutek za gradnjo značajev ter ves čas usklajeno deluje v različnih jezikovnih registrih, vse to pa daje romanu značaj in bralca še globlje posrka v njegove mračne globine. Čustveno obarvana zgodba je polna suspenza, premlevanje o prebranem pa ostaneta z nami še dolgo, dolgo. To je res roman, vreden branja, močno priporočam.