Risoroman francoskega pisca Alaina Ayrolesa (1968) in španskega ilustratorja Juanja Guarnida (1967) je bil leta 2019 med najbolj nagrajenimi stripi in tudi zelo popularen med bralci, zato je bil slovenski prevod že težko pričakovan. Ljubitelji stripa smo ga dobili leto zatem in tudi pri nas je bil nominiran za pomembno nagrado: zlatirepec 2021 za najboljši prevedeni strip za odrasle. Zgodba sledi simpatičnemu malopridnežu don Pablosu iz Segovie, ki se v iskanju boljšega življenja odpravi v špansko Ameriko (takrat še imenovano Indija). Je nekakšno nadaljevanje romana Življenjepis lopova (Historia de la vida del Buscón, llamado don Pablos), ki ga je v 17. stoletju napisal španski plemič Francisco de Quevedo. Gre za kriminalni triler z dobro mero humorja, kjer počasi odkrivamo, kaj se je v resnici zgodilo med iskanjem mističnega zlatega mesta El Dorado. Spoznamo tudi odnos, ki so ga imeli Španci do ameriških staroselcev, vse skupaj pa spremljajo skoraj slikarske ilustracije. Zato je tudi primerno, da je strip malo večjega formata.
Niti koraka več je roman priljubljene in zelo brane slovenske pisateljice Janje Vidmar.
Romaneskno dogajanje je umeščeno na nekaj sto kilometrov dolgo Jakobovo pot, El Camino de Santiago. V ospredju je fikcijska zgodba, v kateri bralec spremlja pot samske abrahamovke Alenke. Prvoosebna pripovedovalka se v sedanjosti sooča s sestrino nepredvidljivo diagnozo in sprejemanjem sebe kot romarke, retrospektivno pa se vrača v preteklost, ki je zaznamovana s smrtjo ljubljene osebe.
Ta roman je hvalnica hoji in hvalnica osvoboditvi človeka. Spomni nas, da je smisel življenja življenje samo in nas spodbuja, da za boljši vsakdan iščemo sveto in svetlo pri in v sebi. Poleg notranjega boja se moramo naučiti tudi sodelovanja in prijateljevanja z drugimi. Alenkini učitelji so češki modrec, šarmanten Šved, nadležna ženska, filozof z vozičkom knjig itd. – učijo jo strpnosti, solidarnosti, enakopravnosti … Niti koraka več pomeni, da se je treba kdaj ustaviti, zadihati, ozavestiti trenutek in šele nato nadaljevati pot.
Roman kliče po ponatisu, pisateljica se spogleduje z mislijo o trilogiji.
Žlahtnožleht je druga knjiga luciferske trojice, ki jo sestavljajo: pesnica, pisateljica, pevka, avtorica radijskih zgodb in iger Svetlana Makarovič; novinar Matej Šurc in nepogrešljiv maček Kotik. Na nek način je nadaljevanje odmevne Luciferke. V luciferski vlogi bi ta trojica že po izročilu morala biti žleht in spodbujati zdrahe, netiti prepire, nagajati in početi druga satanska dela. A kljub drzni besedi, s katero brez dlake na jeziku zaznamujejo aktualno politično sfero, pokvarjeno katoliško duhovščino, domobranstvo, obubožano Beletrino itd., ostajajo žlahtni ob poveličevanju šibkosti majhnega človeka nad požrtnostjo, spoznanjih minljivosti itd.
V prepoznavnem pripovednem slogu bralca osvetljuje bivanjska nit, ki veže pripoved. Spomni nas na razne strahove, ki so navzoči med nami, npr. na strah pred divjanjem narave, pred požari, potresi, orkani in boleznimi. A med vsemi je najhujši strah pred svetovnimi katastrofami, ki jih povzroča človek. Vedno več je požrtnosti in gonje po tem, da imaš več kot drugi. Več denarja, luksuznih predmetov, več prijateljev. V tem razburkanem morju življenja se mnogi utapljamo, saj pozabljamo na prave vrednote in lastne užitke. Naj bo manj zlobe, manj laži ter več upora za dobrobit družbe in pris(o)tnosti vsakega posameznika. V knjigi nas boža sporočilo: »Ustavi se ob cvetu vrtnice, trikrat vdihni in izdihni in verjemi, da se ti nikamor ne mudi. Vrtnica je pomembna, tudi ti si vrtnica.«
To ni njihov zadnji skupni projekt, Makarovičeva je zatrdila, da zanalašč še ne misli umreti. Njeni otroci se bodo še rojevali in v vsej žlahtnosti živeli med nami. Končajmo v njenem slogu: »Rada pojem pesmice, psujem pa še rajši, rada tudi kar molčim, vsako leto rajši.«
Antologija Radost pisanja je zbirka pesmi, polnih vprašanj o življenju in svetu, s prevladujočo bivanjsko nitjo. Iz pesmi odseva vitalnost: »Življenje je hip, ki ga živimo tu in zdaj, premor v neskončni odsotnosti.«
V govorici poezije je pretehtana vsaka beseda, nič ni običajno in normalno. Pesmi so izpopolnjene. Poljska in svetovna pesnica 20. stoletja Wisława Szymborska se dotika raznovrstnih tem, poleg človeka jo zanima vse, kar je dostopno človekovemu izkustvu. Vse od rastlin, živali, zrnca peska, ozvezdja do vesolja. Njene pesmi v bralcu prebujajo radovednost in ga spodbujajo k razmišljanju in razgledanosti.
Bralec v njeni refleksivni poeziji ne bo našel dosti ljubezenskih pesmi. Vir njenega upesnjevanja so vsakdanjosti, drobci, vzeti iz časopisja, znanosti, banalnosti. Srčika vsake njene pesmi je problem, osvetljen z različnih perspektiv in pogosto prepleten s humorjem in ironijo, razrešen ambivalentno ali paradoksno.
Wisława se je preizkusila v različnih poteh ustvarjanja, med vojno je ilustrirala prvo knjigo, nato pisala prozo in pozneje svoje poslanstvo našla v poeziji. Objavila je 12 pesniških zbirk, posthumno sta izšli še nedokončana 13. zbirka Zadosti in Črna popevka. Pričujočo antologijo s pesmimi iz omenjenih zbirk je v slovenščino prevedla Sovretova nagrajenka Jana Unuk. Radost pisanja je 4. knjiga pesmi v slovenščini.
V prijetno branje naj vas popelje njen citat: »Po mojem staromodnem prepričanju je branje knjig najlepša zabava, kar si jih je človeštvo izmislilo. Homo ludens pleše, poje, izvaja pomenljive kretnje, privzema poze, se lišpa, veseljači in opravlja zapletene obrede. Ne omalovažujem pomena teh zabav – brez njih bi človeško življenje minevalo nepredstavljivo enolično in bi najbrž brez reda razpadlo.« (467)
»Drevo in list« je zbirka kratkih zgodb avtorja J. R. R. Tolkiena, ki je prvič izšla že leta 1964. V knjigi najdemo štiri zgodbe: »Kovač iz velikega Woottna«, »Kmet Tilen iz Hama«, »Nigglov list« in odlomek »Beren in Lúthien« iz Silmarilliona (Silmarillion je Tolkienova zbirka mitsko-poetskih del, ki jih je po njegovi smrti zbral in uredil njegov sin Christopher Tolkien). Ta izdaja se od izvorne sicer razlikuje, saj je izvorna izdaja knjige »Drevo in list« vsebovala le »Nigglov list« in »Tolkienov esej o pravljicah«. »Nigglov list« je nastajal v istem časovnem obdobju kot Tolkienov »Gospodar prstanov« in, kot je značilno za Tolkiena, vse štiri zgodbe vsebujejo nekaj pravljičnega – v zgodbah ne manjka vilincev, čarovnije, čarovnikov, zmajev, govorečih živali in še mnogo drugega. Bralci, ki radi posegamo po delih J. R. R. Tolkiena (in podobnih avtorjih oziroma delih), vemo, da pravljice niso samo za otroke.
John Ronald Reuel Tolkien (1892–1973) je angleški pisatelj, rojen v južni Afriki in mojster pisanja fantazijskih zgodb. Na univerzah Leeds in Oxford je poučeval angleški jezik in književnost. Najbolj znan je po zgodbah, ki jih je postavil v fantazijski svet: »Hobbit ali Tja in nazaj« ter trilogiji »Gospodar prstanov« (»Bratovščina prstana«, »Stolpa« in »Kraljeva vrnitev«), po katerih so bile posnete tudi filmske adaptacije.
Pesniška zbirka je razdeljena na pet delov: Kako se skriti, Kako oditi, Poti, Kako potovati sam in Kako zajeti luč. Vsak del deluje kot svojevrsten tematski sklop, hkrati pa se med seboj zrcalijo in dopolnjujejo. V njih se srečamo z različnimi vrstami odhodov in odhajanja, tako dobesednih kot metaforičnih: od fizičnih selitev, razdalj in potovanj do tihih, notranjih premikov, sprememb odnosov in neizogibnega oddaljevanja od nekdanjih verzij nas samih. Prisotno je tudi močno zavedanje minevanja – časa, odnosov, telesa – ter nenehno vprašanje, kaj pravzaprav pomeni ostati in kaj pomeni oditi. Pesmi se dotikajo potovanj, ki jih razumemo v geografskem smislu, a še bolj tistih, ki jih opravimo v mislih, v srcih in v spominih, vselej z rahlo, nikoli povsem izpolnjeno željo po vračanju.
Zbirka zaradi naslova deluje kot priročnik, kar je bila tudi osnovna zamisel avtorice. Na igriv in inovativen način je trendovski žanr priročnikov prenesla v poezijo ter ustvarila navidezna »navodila« za skrivanje, odhajanje, potovanje in lovljenje svetlobe. Seveda ta navodila niso nikoli neposredna ali preprosta, temveč zavita v metafore, drobne prizore iz vsakdanjega življenja in intimne prizore, ki se dotikajo bralca. Branje nas vzpodbudi k razmišljanju o lastni minljivosti in našem mestu na svetu, o tem, kako izbiramo svoje poti in kaj pri tem izgubljamo ali pridobivamo. Neizogibno pomislimo na tiste, ki so že odšli, na tiste, ki še bodo, in na vse nevidne poti, ki jih naredimo do samih sebe – poti, ki so pogosto najtežje, a tudi najbolj nujne, če želimo »zajeti luč« in jo vsaj za hip obdržati.
Tretji del serije o peščenem planetu ponuja popolnoma drugačen pogled na življenjski prostor vladajoče rodbine Atreides, na čelu katere je regentka Alia, Paulova sestra, njena tesna sodelavca pa sta Stilgar in princesa Irulan, uradna Paulova soproga. Manipuliranje s podnebnimi procesi ter skrb za ekologijo sta predstavljena nadvse inteligentno. Preseneti nas slutnja zlovešče prihodnosti, ki se zdi logična posledica sedanjih dejanj. Ogrožen je obstoj puščavskih črvov, hkrati z njimi pa tudi melanže, ki omogoča doseganje višjega stanja zavesti, podaljšuje življenje ter razširja miselne in nezavedne procese. Devet let po odhodu slepega Paula Atreidesa v puščavo, od koder se ni vrnil, spremljamo njegova otroka, dvojčka Leta II. in Ghanimo, ki jima grozi podobna usoda. Rojena sta bila z izkušnjami, védenjem in spomini prednikov nešteto generacij nazaj, kar ju dela posebna, kot bi bila odrasla, ujeta v otroškem telesu. Srhljivo in hkrati vznemirljivo se nam razkriva evolucija človeštva, še posebej razvoj nepredstavljivih fizičnih in mentalnih sposobnosti, po drugi strani pa nas žalostijo hladni odnosi ter pomanjkanje čustvene povezanosti med družinskimi člani. Ti dajejo prednost drugim ciljem, predvsem politiki, intrigam, veri, drogi in hlepenju po oblasti.
Ko je Frank Herbert leta 1976 končal tretji del serije, je ta postala najbolje prodajano znanstveno-fantastično delo. Nominirana je bila za nagradi Locus in Hugo. Frank Herbert je napisal še tri nadaljevanja, serijo je zasnoval v šestih delih, sin Brian Herbert pa je skupaj s Kevinom J. Andersonom po očetovih zapiskih, najdenih desetletje po njegovi smrti, napisal še serijo predzgodb in nadaljevanj. Leta 1984 je bil posnet film, leta 2000 tv mini serija, leta 2003 pa filmska mini serija, ki je vsebinsko zajela 2. in 3. knjigo. Jeseni 2021 pričakujemo na novo posneto filmsko adaptacijo, ki ji bodo sledila nadaljevanja.
![Šabono : [življenje v odmaknjenih predelih južnoameriškega deževnega pragozda]](https://www.dobreknjige.si/wp-content/uploads/2021/04/002-sabono.jpg)
Roman Šabono je prvoosebna pripoved junakinje/avtorice o njeni izkušnji bivanja s plemenom Yanomami, ki živi na Venezuelsko-brazilski meji. Glede domnevne resničnosti pripovedi – ta se namreč bere kot literarizirana dokumentarna literatura – je bilo veliko različnih domnev, sploh v strokovni antropološki javnosti. Avtorica knjige je namreč tudi antropologinja in bralca knjiga posrka kot poljudnoznanstveno-literarni tekst, ki bi ga lahko v nadaljevanjih brali tudi recimo na straneh National Geographica.
Ne oziraje se na to, ali gre za resnično ali popolnoma fiktivno zgodbo, je knjiga zanimivo branje za vse, ki jih zanima življenje staroselcev, popolnoma prvinsko in uglašeno z naravo. Junakinja se v deževni gozd odpravi z namenom antropoloških raziskav tamkajšnjih domorodcev, predvsem zdravilcev, šamanov. Ko dobi priložnost iz misijona oditi v pravo, divjo, džunglo, ne pomišlja dolgo. Večji del romana opisuje svoje bivanje v plemenu domorodcev, njihovih navad, načina življenja, družbene hirearhije, njihovega doživljanja in življenja z naravo. Ko pride čas, da odide domov, se odloči drugače in svoje bivanje v džungli podaljša.
Ne gre za tipični pustolovski roman z zapletom, napetimi trenutki in izidom, temveč bolj antropološki literarizirani spis, ki nas približa življenju prvobitnih prebivalcev našega planeta. Bralcu ponuja mnogo izhodišč za razmislek o razkoraku, med prvotnejšim in današnjim bivanjem človeka v tem svetu.
V zgodovinskem romanu, Osvajalec, avtor predstavi zgodbo o Koblaj kanu, kako se je spremenil od modrega učenjaka do najmočnejšega vojščaka v zgodovini. Ko je Conn Iggulden začel pisati serijo zgodovinskih romanov Osvajalec, je nameraval pisati samo o življenju Kublaj kana, a se je odločil za širši pogled in opis zgodovinskih dogodkov, ki so privedli do nastopa Kublaj kana. Najbolj slavni dogodki-srečanje z Markom Polom, oba napada na Japonsko-so se zdeli kot najpomembnejši deli zgodovine. Kublaj je na koncu premagal Songe in ustanovil dinastijo Juan združene kitajske, ime, ki se še danes uporablja za njihovo valuto. Njegovi potomci so vladali skoraj sto let. Ta zgodba se je začela z eno samo stradajočo družino, ki so jo lovili in je bila sama na planjavah Mongolije ter se končala s Kublaj kanom, ki je vladal imperiju, le ta je bil večji od Aleksandra velikega ali Julija Cezarja. To je ena največjih zgodb v človeški zgodovini, kako se samo v treh generacijah povzpeti od najnižjega do najvišjega položaja. Kublaj kan je bil bojevnik, ki je z modrostjo vladal petini sveta, učenjak ki je osvojil mogočen imperij ter brat, ki je izdal lastne ljudi, da je zaščitil ljudstvo.
Mogočni vladar je tretji del pripovedi o Džingiskanu, a tudi o tistih, ki so mu sledili, o tistih ki so se ga bali in o tistih, katerih kosti je pustil za sabo. Opis da je Džingiskan osvojil neko deželo vedno zahteva nekaj pojasnil. Če je neko ozemlje osvojila mongolska vojska, je to pomenilo, da so prebivalci ostali brez kraljev, vojske in najčudovitejših mest. Mongoli niso nikoli imeli toliko vojske, da bi lahko pustili na ozemlju velike sile in se odpravili naprej. Če je mongolska vojska osvojila ozemlje, je to v resnici pomenilo, da se morajo umakniti vse tamkajšnje oborožene sile. Mongoli so pobirali tribut in nadzorovali ozemlje, vendar se pod Džingisom niso odpovedali nomadskemu življenju. Conn Iggulden je v zgodovinske romanu, Mogočni vladar, opisal Džingisonovo vladavino. Džingis na poti osvaja nove dežele in uniči vse, ki se mu opirajo. Na svojih osvajalnih pohodih se sreča s sovražnikom, ki se zdi nepremagljiv. Kan je odločen, da bo svoje ljudstvo vodil v zmago. V Arabske države prinaša vihar, ki se ne bo zlahka polegel.
