| Žanr | kratka zgodba |
| Narodnost | romunska književnost |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
| Založba | Beletrina |
| Ključne besede | Literarni festivali, Romunski književniki, gostovanja, Humor, Francija, Romunija |
| Prevod | Aleš Mustar |
Branje kratkoprozne zbirke Lepe tujke uveljavljenega romunskega pisatelja Mircee Cărtărescuja, prejemnika številnih domačih in mednarodnih literarnih nagrad, med drugim tudi Vilenice leta 2011, njegovo ime pa se je pojavilo tudi že med nominiranimi za Nobelovo nagrado za književnost, je zaradi avtorjevega humorja, s katerim so zgodbe močno začinjene, več kot zgolj zabavno. Pisateljev slog na bralca deluje tako neposredno živo, kot bi z njim ob razpoloženjsko dobrem dnevu sedel skupaj za mizo in bi ga imel priložnost poslušati, kako mu z vso živostjo, kar jo premore, govori o svojih bolj ali manj z literaturo povezanih dogodivščinah, razen v prvi zgodbi z naslovom Antraks, kjer opisuje domnevno sumljivo pismo, ki se na koncu izkaže za sicer dokaj nenavadno, a še zdaleč ne tako nevarno, kot se je sprva pisatelj ustrašil; v zadnji zgodbi zbirke z naslovom Bacovijanska smo deležni njegovih spominov z gostovanja v Bacăuju, kamor so ga povabili še kot mladega avtorja, in se nam – med nejevero spričo dogodkov in vendarle tudi mnogo smeha prav zaradi teh – celo rahlo zasmili, v osrednji zgodbi, Lepe tujke, pa mu sledimo na literarnem popotovanju po Franciji, kamor je potoval s skupino še enajstih romunskih literatov. Zgodbe temeljijo na resničnih dogodkih, a so, kot se za dobrega pisatelja spodobi, začinjene z dobro mero fikcije. V uvodnem nagovoru avtor bralca že vnaprej opozori, da računa predvsem na njegov smisel za humor. Ne glede na to, da so opisani pripetljaji prirejeni, pa je tisto, kar se bere vmes, tudi resnično – predvsem dejstva o slabem romunskem (torej celotnem vzhodnjaškem) izhodišču za prepoznavnost na svetovnem literarnem podiju, pa o rivalstvu ali bolje neprivoščljivosti uspeha med kolegi, grenkobni zavisti, obrekovanjih, žalitvah, ponižanjih. Sočno, cinično, (samo)ironično. Preprosto vzljubiš ga, tega avtorja, ki ga lahko v slovenskem prevodu beremo še v zbirkah Zakaj ljubimo ženske in Nostalgija.
Že navsezgodaj zjutraj je po nas prišel avto, popolnoma zavit v meglo. Kar nekaj časa je trajalo, da se je zaledeneli zrak toliko zmehčal, da smo ga lahko vdihavali. Vozili smo počasi, na zapuščeni cesti se ni videlo praktično nič. Tišina, ki je vladala zunaj, je bila podobna tisti v Solarisu, v prizorih o razmišljujočem oceanu. Slišalo se je samo naše dihanje, ko pa so se gostitelji vsake toliko časa obrnili proti nama, da bi nama kaj rekli, so najini bobniči od šoka zaradi zvokov kot z onega sveta skoraj zakrvaveli. Šli naj bi v sosednjo vas, kjer naj bi obiskali v tistih krajih najslavnejšo lončarsko delavnico. Potem naj bi imeli kosilo in na koncu bi midva kot častna gosta prisostvovala romunski večerji. Poleg naju se je v veliki, v ta namen prirejeni dvorani malodane zbrala cela vas …
Ko me je zeblo kot snežaka, nisem hotel razmišljati o usodnem večeru, ki je bil pred nami. Toda že moje slutnje so mi dale vedeti, da ne bo nič dobrega. Z romunsko tematiko sem se srečal že v Castel Gofredu v obliki pocinkane pevke, ki je le stežka poskakovala in izrekala vraže ob glasbi iz kasetofona. Zgonje, sarmitze, flute-de-Pan, les haiduks, kaj je vse to imelo opraviti z mano? Zakaj moramo v imenu tipično romunskega vedno brez sramu na ogled postaviti atavistične organe pastirske preteklosti? Zakaj moramo vedno doživljati to agonijo? Po eni strani bi radi pokazali, da smo moderni ljudje, čisti Evropejci, po drugi strani pa jim govorimo, da sta naš čar in posebnost ta, da smo ostali primitivni pastirji, oblečeni v kavbojke Diesel in puloverje Tommy Hilfiger ter odišavljeni s Fahrenheitom, da bi prikrili vonj po staji. Mislim, da povprečen Francoz, tisti, ki nas na vsakem nastopu vpraša, ali uporabljamo mobilne telefone in ali imamo v Romuniji knjigarne, misli, da si na meji slečemo pastirsko srajco in hlače, v zemljo zakopljemo lončeno posodo s polento in mladim sirom in se jim pokažemo sveže obriti, samo da bi jih ukanili, da smo ljudje kot oni in ne etnološki in folklorni subjekti. Saj ubožci niso sami prav nič krivi, že sto let se v tujini predstavljamo kot narod, ki poskakuje hopsasa. Kako naj potemtakem verjamejo, da so tudi naši romani sodobna književnost kot njihovi, da naša dela tudi govorijo o ustroju človeštva, da je naš film tudi film, in ne tradicionalna božična uprizoritev Jezusovega rojstva?
(str. 173-174)
Iz svojega življenja nihče ne pride čist. Vsi s seboj nosimo travme, nesrečo, žaljivke, neuspehe, krivice, nesreče drugih. Najboljši med nami se trudijo, da zla, ki so ga doživeli, ne bi prenašali naprej, da se ne bi obračali proti drugim. Prav vsi pa se trpinčimo, ko se v nešteto neprespanih nočeh podrobno, s halucinantno jasnostjo, spominjamo dogodkov, v katerih sta zmagala zlo in sprevrženost.
