Iskanje izgubljenega fanta je zgodba o Seanu, fantu, ki je po sklopu nesrečnih življenjskih okoliščin pristal v vzgojno-varstvenem zavodu. Njegova zgodba se preplete z življenjsko usodo Daše in Igorja, ki še vedno prebolevata smrt lastnega sina. Potem se Daša odloči, da za konce tedna k sebi vzameta “zavodskega” fanta, kar krepko spremeni življenja vseh treh. Sean ni zaznamovan če s kruto usodo, nova okolica ga s predsodki sprejme tudi zaradi njegove narodne pripadnosti, a je tak pogled skozi zgodbo kritiziran in razkrit kot neresničen.
Avtorica v romanu ne idealizira, ampak poda realno sliko dogajanja v zavodih za mladostnike, kakšni otroci se tu znajdejo in v kakšnih stiskah, za vedno zaznamovanih s tragičnimi življenjskimi pripetljaji. Ne idealizira tudi čudežno odrešujoče moči razumevanja in ljubezni, pokaže, kako težka je pot do zaupanja in bližine.
Odličen roman tako za mladostnike kot odrasle, ki z veliko mero realnosti pokaže, kako pomembna je človeška bližina in strpno razumevanje.
Istovetnost Milana Kundere zastavlja vprašanje – v kolikšni meri lahko (s)poznamo ljubljeno bitje? V kolikšni meri sva lahko jaz in ti midva? Jean-Marc in Chantal sta bolj ali manj srečen par. Jean-Marc na plaži išče Chantal. Ko jo zagleda, ji pomaha, a ona ga ne opazi. Je bila to res ona? Bolj se ji je približeval, manj je bil v to prepričan. “Zamenjava zunanjega videza ljubljene ženske s telesno podobo neznanke. Kolikokrat se mu je to že zgodilo! In vsakič znova ga je osupnilo: je torej razlika med njo in drugimi res tako neznatna? Kako je mogoče, da ne zna prepoznati obrisa ljubljenega bitja na svetu, bitja, ki ga ima vendar za neprimerljivo?” (str. 20)
Istovetnost ne ponuja klišejskih odgovorov, temveč v bralcu sproža razmišljanje o lastnem/lastnih razmerjih. Chantal in Jean-Marc se znajdeta na točki, ko v njunem razmerju nekaj … manjka. Mogoče jima postane malce dolgčas. “/…/ dvoje bitij, ki se ljubita, sama samcata, ločena od sveta. A s čim napolnita svoja srečanja v dvoje? Naj je svet še tako zavržen, potrebujeta ga za pogovor.” (str. 61) Le dvojina ni dovolj. Jean-Marc alias Cyrano ubere prefinjene metode ponovnega zbliževanja. S Chantal praznino v njunem razmerju zapolnita z … igro. “Razplet” zgodbe nekoliko spominja na Schnitzlerjevo Sanjsko novelo oz. na njeno filmsko različico – Kubrickov film Široko zaprte oči.
Tako kot nobeno razmerje, tudi ta roman ne ponuja odogovorov, temveč zastavlja vprašanja: “Sprašujem se: kateri je sanjal? Kateri od njiju je sanjal to zgodbo? V katerem trenutku se je njuno resnično življenje sprevrglo v prevejano izmišljijo? /…/ Kdaj natanko se je resničnost sprevrgla v neresničnost, stvarnost v sanjarijo? Kje je potekala meja? Kje teče meja?” (str. 117/118)
Arnon Grunberg je večkrat nagrajeni sodobni nizozemski pisatelj, ki ga najverjetneje poznate po njegovem romanu Tirza. Plavi ponedeljki so njegov prvenec, ki je bil leta 1994 tudi nagrajen (nagrada Antona Wachterja). Gre za serijo v roman poveznjenih, izredno avtobiografsko obarvanih zgodb – glavnemu junaku je namreč ime kar Arnon Grunberg. Spremljamo ga vse od najstniških let: njegove odnose s staršema, njegove zaznamovanosti z odraščanjem v judovski družini. Vsekakor bi lahko rekli, da od tod vsaj malo izvirata črn humor, ki prepaja zgodbe: “Ljudje so zamenljivi kot plastične vrečke. A vsak zase misli, da je strašno poseben in izjemen in da so njegovi otroci še bolj izjemni kot on. To človek tudi mora verjeti, če hoče živeti naprej. Dokler želiš živeti, moraš tisto o plastičnih vrečkah zadržati zase.” (str. 286)
Precejšen del romana predstavlja (anti)junakovo odisejado po rdeči četrti, od prostitutke do prostitutke, dodobra poplaknjeno z alkoholom. Delo bo navdušilo vse ljubitelje pretkanega črnega humorja, pikantnega cinizma in blodnega anti-iskateljstva.
Roman južnoafriškega nobelovca pregnete eno izmed obdobij življenja ruskega pisatelja Dostojevskega.
Ta se pred dolgovi zateče v tujino, a še vedno ohranja stike s svojim pastorkom Pavlom v Peterburgu. Vse dokler ga vest o pastorkovi nenadni smrti ne pripelje nazaj v domače mesto. Kaj se je v resnici zgodilo s Pavlom? Si je res sodil sam, kot je razbrati iz skopega obvestila policije, ali pa je bilo posredi kaj drugega. V Peterburgu, kamor se sprva vrne anonimno, najprej naveže stik s Pavlovo stanodajalko. Njuno razmerje postaja vse bolj intimno, vse bolj je čustveno navezan tudi na njeno hčerko. Ko se zglasi na policiji, da bi prevzel pastorkove dokumente, osupel spozna, da je imel Pavel stik z Nečajevom, človekom, čigar ideje sam dobro pozna in mu niso niti malo povšeči. A tudi Nečajev izve, da se Dostojevski nahaja v Peterburgu, in se mu razkrije. Pisateljev nemir stopnjujejo pogosti napadi epilepsije. Zgodba se vse bolj zapleta, saj mestoma spominja že na pravo kriminalko. Nazadnje začne pisati svojo verzijo tega, kar naj bi se zgodilo Pavlu. Kritiki in literarni zgodovinarji ugotavljajo, da naj bi šlo za roman Besi. Pisatelj J. M. Coetzee je v svojem literarnem ustvarjanju že večkrat uporabil like in motive iz svetovne književnosti. V Peterburškem mojstru je pisanje približal slogu ruskih pisateljev 19. stoletja, samega Dostojevskega pa je upodobil tako kot značaj in življenje opisujejo njegovi biografi. Po eni strani načelen, po drugi krut, vdan bogu, ki ga hkrati tudi zanika, sočuten in hkrati zloben do ljudi, ki mu zaupajo in mu skušajo pomagati. Branje predvsem za tiste, ki vsaj malo poznajo pisanje ruskega klasika.
Golobova najnovejša navdušujoče premišljena kriminalka je postavljena v ljubljansko Rožno dolino. Znova trupla, kriminalist Taras Birsa pa tokrat kot detektivski s.p.-jevec primoran spet sodelovati s svojimi nekdanjimi kolegi z ljubljanske policije pri razreševanju zapletenega zločina. Seveda ni naiven, vendar preživeti je treba. Po tej logiki se zaplete, oziroma ga pohlepni prevaranti in morilci zapletejo v primer tako, da skoraj do zadnjega ne vemo, kdo je žrtev in kdo krivec, tudi sam je za trenutek med osumljenci. Napeto branje na dah, podprto z znanimi lokacijami, iskrivo detektivsko logiko, rekreativnim športom in družbeno angažiranostjo.
Kot dolgoletni kriminalistični inšpektor ti lahko povem, kaj bo napravil. Nate bo spustil ves Nacionalni forenzični laboratorij, ki bo z dokazi podkrepil vse, kar sem povedal, sodišču bo predstavil tvoje ponarejeno poročilo s fotografijami in pokazal, kdo je ženska, ki leži pod Klunom, vleklo se bo. Tudi če se boš izvlekla, bo po koncu sojenja vsak normalen poznal resnico. V ta lokal, v noben lokal v Ljubljani ne boš mogla, ne da bi s prstom kazali za teboj. (str. 483)
Šestnajstletna Shelley in njena mama poiščeta idealno rešitev – odselili se bosta v samotno kočo na deželi.
Obe potrebujeta spremembo, da se oddaljita od bivšega moža in očeta, od nasilnih sošolk in nepravičnih sodelavcev, ki so ju pripeljali že skoraj do norosti.
V oddaljenem domu si hitro ustvarita svojo rutino, počutita se sproščeno in komaj spet začneta uživati življenje, ko ju preseneti vsiljivec in ju postavi na težko preizkušnjo…
Funny je z dobro mero prefinjenega humorja in zdrave ironije začinjena zgodba o sodobni družini, ki se je z leti, tako kot še mnogo drugih, kratko malo izgubila. Mazzinijeva zgodba je postavljena v slovenski vsakdan, kjer nam plast za plastjo razkriva pasti zahodne družbe, ki jo pod gladino malikovane storilnosti in potrošništva pogosto hromita egoizem in brazciljna naravnanost. Zgodbo pripoveduje petdesetleni Leon, v usodo vdani novinar, ki je zaradi krize v branži že leta brezposeln in večinoma sloni na plečih Karin, soproge, ki vse dneve preždi na nesmiselnih sestankih nesmiselne službe. Skupaj imata še tridesetlenega sina, brezposelnega vsevedneža, ki snuje nove in nove fantomske projekte, ob tem pa mu še na pamet ne pride, da bi se odrekel udobju domačega gnezda. Dolga in vse bolj mučna leta samoumevnega sobivanja, nenehnega jemanja in plehkih pogovorov grobo preseka šele Karinino oznanilo, da pojde daleč stran, v Afriko, k vnovičnemu osmišljanju lastnega bivanja.
Mama Hannele, oče Pekka in deklica Saara. Srečna mlada finska družina, ki živi v zanimivi leseni hišici z vrtom. Mamina zgodba se konča nekega sončnega dne, ko naj bi v vrt posadila jagode, a pade nanjo z neba velikanski kos ledu. Absurdna smrt globoko zaznamuje moža in hčer. Pekka svoje življenje s smrtjo zdravi z obdobjem obupa, sklenitvijo nove ljubezenske zveze in stvarjenjem novega življenja. Saara se zateka v svoj bogat domišljijski svet, logično razlago za kriminalko njenega življenja zaman išče tudi pri Hectorju Poirotu, maminem priljubljenem televizijskem junaku. Saaro spremljamo od rojstva do njenega 12. rojstnega dne skozi otroštvo, prebolevanje izgube, nenehno sestavljanje spominov na mamo, doživljanje očetovega težkega žalovanja, življenje pri teti Annu in novo obdobje sobivanja z očetovo nosečo partnerko Kristo. Roman je razdeljen na štiri dele. V prvem in četrtem delu zgodbo pripoveduje Saara. Drugi del je izmenjava pisem med teto Annu, ki je dvakrat zadela glavni dobitek na loteriji, in Hamishem MacKayem, ki je preživel več udarov strele. Annu v pismih pripoveduje zgodbe o zelo nenavadnih (ne)srečnih naključjih iz življenja različnih ljudi. Pripovedovalka tretjega dela je noseča Krista. Delo je odlična zmes krutih življenjskih dogodkov in prvinskega, otroško magičnega dojemanja sveta (tv junak, ki vstopi v realno življenje, duhovi, poosebljanje bivalnih prostorov, simbol novega drevesa, mamina čarobnost …), ki bralca opominja, da je človek minljiv in v svojem začetku in koncu prepuščen milosti in nemilosti neba, vključno s človeškim zarodkom. Prav številni elementi magičnega in perspektiva otroškega pripovedovalca ustvarjajo posebno grenko-sladko atmosfero, ki delu Selje Ahava daje prepoznaven pečat. Za roman Stvari, ki padajo z neba je avtorica leta 2016 prejela Evropsko nagrado za literaturo.
Tudi v tej kriminalki je glavni raziskovalec umora Taras Birsa, ki nastopa že v Golobovi prvem romanu z naslovom Jezero, po kateri že snemajo televizijsko serijo. Tokrat je prizorišče ljubljanski miniaturni Leninov park sredi vročega in soparnega poletja v slovenski prestolnici, kar pripomore k primernemu vzdušju. Znano resnično okolje dogajanja pa deluje kot slastna češnja na vrhu tortice. Na neštetih intervjujih prekaljeni novinar nas bralce ves čas drži v napetosti, vešče ohranja pozornost budno in nam v razmišljanje servira sodobno družbeno stanje s tematikami o brezdomstvu, neonacizmu, obveščevalnih organizacijah, političnih spletkah… vrtcih, starostnikih… Delo je družbeno angažirano, saj odraža široko paleto avtorjevega znanja, razgledanosti, dejavnosti in zanimanja.
Greta je bila še iz časov, ko starši ob vsaki praski, ki so jo njihovi otroci prinesli domov, niso najprej tekli k družinskemu odvetniku in šele nato k zdravniku, in ravnateljica vrtca je zaradi tega s strahom odštevala mesece, ki so še preostali do novega leta, ko bo šla Greta v pokoj. (str. 22)
V tem precej nenavadnem romanu se zgodba odvija na odru dvorane v Netanji. Občinstvo si želi zabave, napovedan je stand-up. A je komična predstava nastopajočega Dovaleja vse prej kot komična. Občinstvo je nestrpno. Ampak Dovale ne popusti. Loveč dinamiko pozornosti se z vmesnimi šalami mučno prebija do zaokrožene izpovedi, skozi katero uzremo majhnega ranljivega dečka, ki se je žalitvam in zavrnitvam že od otroštva dalje upiral stoično in maskirajoče norčavo. Njegovo življenje je pisana mešanica absurda, tragikomičnosti in tiste naivnosti, ki nikoli ni obupala v hrepenenju po tem, da bi ga svet preprosto sprejel in vzljubil; njega, ki ga niti sam nikoli ni dobro razumel. Včasih preprosto igramo svoje življenjske vloge do konca, čeprav je njihov objem tesnobno dušljiv in neudoben. Ja, to je roman o maskah, ki jih nosimo ljudje in nerazkritih, nerazčiščenih ter bolečih vsebinah, ki se skrivajo pod njimi. Vsi smo na odru, vsak na svoj način.
in nato