skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Dom za umret : družinska risotragedija

Alison Bechdel (1960) je ameriška striparka, po kateri se imenuje test za zastopanost žensk v filmih in drugih umetnostnih zvrsteh. Dom za umret je njen prvi risoroman, ki je v originalu izšel leta 2006, končno pa smo ga v odličnem prevodu Boštjana Gorenca – Pižame dobili tudi pri nas. V njem na zelo poetičen način opiše svoje odraščanje v malem mestu Beech Creek, predvsem odnos z očetom. Ta je bil zelo napet, ob koncu njenih najstniških let pa je oče umrl. Uradno je bila njegova smrt označena za nesrečo, njegova družina pa je sumila, da je naredil samomor. V času pred njegovo smrtjo je namreč prišlo v javnost, da se je rad družil z mladimi fanti, ki jih je poučeval na lokalni srednji šoli. Odkritje, da je bil njen oče gej, je mlado Alison šokiralo, je pa vzpostavilo vzporednico med njima – tudi sama se je namreč razkrila kot lezbijka. Risoroman se poleg družinskih odnosov tako loteva še tem spola in spolne usmerjenosti. Izstopa pa tudi ljubezen do literature in branja, kar je še nekaj, kar je bilo skupno avtorici in njenemu očetu. Dom za umret je narisan v realistični črno-beli tehniki, z izjemnim čutom za podrobnosti. Avtorica je za risoroman prejela mnogo nagrad, tako s področja LGBTQIA+ literature (GLAAD Media Award, Stonewall Book Award, Lambda Literary Award), kot tudi širše. Prejela je prestižno Eisnerjevo nagrado v kategoriji najboljšega dela po resnični zgodbi, britanski časnik The Guardian pa je risoroman uvrstil na seznam 1000 romanov, ki bi jih morali prebrati vsi. Zgodbo svoje družine je avtorica nadaljevala z delom Si ti moja mama? (Are You My Mother, 2012), ki pa še ni prevedeno v slovenščino.

Temno, skoraj noč

Temno, skoraj noč je kriminalni roman, za katerega je poljska pisateljica Joanna Bator prejela najprestižnejšo poljsko literarno nagrado Nike. Novinarka Alicja mora v rodnem rudarskem mestu Wałbrzych poročati o izginotju treh otrok. Ko prične z raziskovanjem, odpre tudi razpoke v lastnih spominih iz otroštva in najstništva. Vzniknejo grenko-sladki fragmenti njenega druženja z že umrlo starejšo sestro Ewo. Slednja je s pomočjo fantazije zanju poiskala pot za beg iz krute realnosti. Dneve sta preživljali ob izmišljanju zgodb o kneginji Daisy, njenih biserih, se borili proti sovražnikom mačkojedom, družbo pa jima je delal plišasti medved Hans iz Nemške demokratične republike. Skozi hojo po poti spominov Alicja spozna družinske skrivnosti in lastne potlačene travme iz preteklosti. Odkrije vzroke za materino kruto ravnanje in smrt njene sestre. Dogajanje, sicer postavljeno v sodobno Poljsko, je zaznamovano s preteklostjo. Zdi se, da meščani le obstajajo, ne pa zares živijo. Kljub redkim izjemam iz njih veje zlo, ki ga usmerijo v vse, kar je tuje, neznano in presega njihove okvirje. V romanu tako ne manjka pretresljivih zgodb meščanov. Posilstva, mučenje živali, medsebojno obračunavanje, družinsko nasilje, pedofilija, homofobija, revščina in fanatizem vladajo mestu. Vsak se znajde po svoje, solidarnost in pristni človeški odnosi pa na pogorišču zgodovine postanejo nemogoči. Fizični zločini se selijo tudi v sfere svetovnega spleta, ki postane greznica medsebojnega blatenja in raj za trole. Tri poglavja v romanu so zapisana v obliki komentarjev na novice, ki popisujejo aktualno dogajanje v Wałbrzychu. Še največ človečnosti premorejo mačkarice, skrivnostne ženske, ki se potikajo po mestu in hranijo mačke. Kruto, rezko in z nasiljem nasičeno slogovno mojstrsko pisanje bralcev ne bo pustilo brezbrižnih. Zaradi vseh travmatičnih zgodb gre za zahtevno branje tudi s psihološkega vidika. Žanr kriminalnega romana dela ne ukalupi, saj ga vseskozi preveva močna družbenokritična nota. Ali je res človek človeku največje zlo?

Vse to smo videli

Mlada Kayleigh od odvetnika Stitica dobi pismo, v katerem jo vabi, da se pridruži tožbi bivših sodelavcev zoper podjetje Hexa. V odgovoru mu zaupa svojo izkušnjo s podjetjem ter tudi njen odnos s sodelavko in partnerko Sigrid. V Hexi administratorji pregledujejo potencialno sporne vsebine in se glede na strogo določene smernice odločijo za izbris ali dovoljenje za objavo. Za izpolnitev dnevne norme, morajo obdelati vsaj petsto objav nasilja, spolnosti, zlorab, samomorov, neprimernih izjav, teorij zarote … Pri tem so razlogi za (ne)objavo lahko zelo bizarni. Nečloveške delovne razmere in dnevno soočanje z najbolj krutimi neprimernimi vsebinami imajo na življenje zaposlenih močan vpliv. Nekateri jasno izrazijo nestrinjanje, drugi se zapirajo vase, tretji zanikajo obstoj težav, nekateri pa zaradi potrebe po zaposlitvi preprosto vztrajajo. A vse ima svoje meje in priča smo lahko konfliktom med zaposlenimi in disfunkcionalnemu razmerju Kayleigh in Sigrid. Družbeno okolje, v katerega je postavljeno dogajanje v noveli, se zdi sprva distopično, a hkrati bralcu prinaša zavedanje, da takšna delovna mesta dejansko obstajajo.
Za ostale ljudi je nepredstavljivo, kakšne grozote so videli digitalni čistilci, hkrati pa med njimi vlada zanimanje za šokantne detajle. Vsi želijo izvedeti, kaj je bilo najhuje, kar so kdaj videli, ob tem pa pozabljajo na sočloveka in na njegove morebitne travme, s katerimi se zaradi izpostavljenosti vsebinam sooča. Nizozemska avtorica opozarja tudi na pomen podpore psihologov, ki je pogosto nezadostna, pristop do osebe v stiski pa neprimeren. Pri tem so si mnogi delavci primorani poiskati zasebno individualno pomoč psihoterapevta. Za poglobljeno seznanjanje s področjem vpliva tovrstnih vsebin na zasebno življenje je bralcem na voljo tudi kratek seznam strokovne literature in virov. Ostro literarno delo je po formi daljša novela, ki skozi zgodbo posameznikov prevprašuje vrednote celotne družbe. Kaj vse nas določa in kje so meje vzdržljivosti človeške psihe?

Picerist: sporni eseji o zločinu: roman

Naslovni (anti)junak romana Picerist je pristal v zaporu. Zaradi invalidnosti se na svojem vozičku premika groteskno kot pajek. Skupaj z nekaj drugimi sotrpini je izbran za udeležbo na delavnici kreativnega pisanja. Sprva nezainteresirani zaporniki hitro postanejo bolj pozorni, saj je vodja delavnice mlada Vanessa. Picerist, samooklicani pajek po izgledu in vedenju, ves čas ostaja v sencah družbe in zapora. Pravzaprav nihče ne ve, kdo je, on pa pozna zgodbe in skrivnosti mnogih slovenskih kriminalcev. Skozi apokrife popiše življenja sojetnikov Filipa Lepega, Ministranta, Klapke, Metle in drugih. Picerist nam skozi zapise odstira tudi pogled v svojo preteklost in srečanja z nekaterimi od zapornikov. Za skrivnostnega Enorokega boga naj bi spravil ukradeno kovinsko skrinjico. A Picerist jo namerava obdržati kljub temu, da mu je Enoroki bog na sledi. Nezanesljivi pripovedovalec vse ljudi okoli sebe ovija v svoje mreže in inkognito izve marsikaj. Avtor z ostrimi besedami slika ljudi na obrobju družbe in njihove razloge, zakaj so se znašli tam. Pri tem bralcu prepušča odločitev, ali bo za zaveso prostaškosti, nasilja in seksizma videl tudi človeka.

Lipitsch: roman

Lipitsch z izvirnim naslovom Der Kreis der Weberknechts je knjižni prvenec slovenske pisateljice Ane Marwan, ki od leta 2005 živi na Dunaju. Piše tako v nemškem kot tudi v slovenskem jeziku. V slovenščini sta bralcem na voljo še roman Zabubljena in zbirka kratke proze z naslovom Krota. V tokratnem kratkem romanu nam Ana Marwan predstavi pisatelja Karla Lipitscha. Živi zabubljen v svojem malem svetu, uživa v samoti in piše vseobsegajoče delo. Obisk pogreba ga prisili na pot z letalom in kratek skok med ljudi. Ob vrnitvi temelje njegovega mirnega življenja zamaje na videz naključno srečanje s sosedo Mathilde. Vsiljiva soseda ga postopoma ovija v mrežo vljudnosti, pozornosti in naklonjenosti. Lipitsch, variacija Molierjevega ljudomrznika, navdušenje nad razgledano gospo vztrajno zanika. Išče njene slabe lastnosti, saj je njegov odnos do žensk obremenjen s preteklimi izkušnjami. Do družbe ohranja distanco in obsesivno analizira razvoj odnos z Mathilde. Kljub svoji negativni nastrojenosti in socialni nespretnosti Lipitsch deluje kot neškodljiva oseba. Morda tudi največji mizantrop potrebuje sočloveka. Roman je zapisan v kratkih odstavkih, pisanje pa vodi Lipitschev tok misli in asociacij z občasnimi vpadi sosede Mathilde. Stilsko dovršen prvenec postreže s premišljenim humorjem, (samo)ironijo in strokovno poglobljenim filozofskim razmislekom o ustroju človeštva. Drobci romana namreč razkrivajo o Lipitschu prav toliko kot o družbi sami. Skozi introspekcijo v misli posameznika nam vsem brez zadržkov razkriva največje slabosti človeka in hkrati svoje razloge za osamitev. Ne manjka niti metatekstualnih navezav na dela Prousta, Paula Austerja, Nietzscheja in mit o Sizifu. In kaj nam bralcem torej lahko ponudi zagrenjeni gospod Lipitsch? Vsekakor marsikatero iztočnico za razmislek o sebi in svetu, v katerem živimo.

Elias Portolu

V zbirki Nobelovci sta v eni knjigi izšli dve deli Sardinijske avtorice Grazie Deledda. Romana Elias Portolu in Trsi v vetru sta deli iz bogatega opusa Grazie Deledde, ki ju združujejo lastnosti, zaradi katerih je avtorica posebna, prepoznavna in cenjena tudi danes: izjemno živi, strastni in tenkočutno prikazani literarni liki, postavljeni v situacijo zanimivega moralnega konflikta, globoke človeške stiske, ki živijo v ruralnem okolju na Sardiniji, prepojeni s stoletno tradicijo nenapisanih družbenih norm in posebne, z vsakdanjim življenjem spojene nadčutnosti.
Delo Elias Portolu govori o mladem moškem, ki se vrne iz zapora ravno pred bratovo poroko. Med Eliasom in bratovo zaročenko Maddaleno se vname ljubezen, kar v protagonistu sproži hud notranji konflikt, ki ga skuša rešiti z begom v duhovniški poklic.
Trsje v vetru je življenjska zgodba Efixa, hlapca na posestvu premožnega posestnika plemiških korenin, don Zame Pintorja. Po smrti žene Cristine don Zame do svojih štiri hčera (Ruth, Noemi, Ester in Lie) postane še bolj krut in oblasten, ženske so ujetnice v domači hiši, kjer od jutra do večera opravljajo hišna in kmečka dela, stike z zunanjim svetom nadzoruje tiranski oče. Takemu življenju se upre Lija, ki ji uspe pobegniti s Sardinije v Rim in si ustvariti družino. Po skrivnostni smrti vedno bolj krutega don Zame postane cilj hlapca Efixa poskrbeti za tri samske ženske, dame Pintor, ki po očetovi smrti ostanejo same z nekaj posesti in brez moškega pri hiši. Preobrat v hiši Pintor se zgodi, ko v zgodbo vstopi mladi Giacinto, Lijin sin, ki je izgubil oba starša. Bo Giacintov prihod spremenil usodo starih tet? Bo vdanemu Efixu uspelo družini Pintor vrniti nekdanji ugled med krajevnimi veljaki?

Med obema deloma je 10 let časovne razdalje (prvo je izšlo leta 1903, drugo 1913), romana se razlikujeta tudi po obsegu (prvi ima približno 140 strani, drugi okrog 180). V romanu Elias Portolu je doživljanje notranjega konflikta »zločin – krivda – kazen« bolj predvidljivo, v bralcu lahko pusti rahel priokus podrejenosti avtorice krščanski morali. Motiv celibata je avtorica veliko bolj psihološko poglobljeno obdelala v zrelejšem romanu La madre (1920). Roman Trsi v vetru je z Lijinim uporom patriarhatu, Efixovo posebnostjo in uporom hlapca gospodarju vsekakor bolj revolucionaren. V Trsih je Efixov notranji konflikt večplasten, razvija in razrešuje se bolj postopoma. V zgodnejšem romanu so prisotni folkloristični elementi predkrščanskih ali poganskih obredov, npr. prizor plesa v maskah in obred čaščenja zavetnika Sv. Frančiška, omenjen je tudi obred branja zelene vode, ljudsko zdravljenje… vendar so v Trsih v vetru elementi nadčutnega bolj intenzivni, ljudje se posvetujejo z dušami umrlih prednikov (te tudi posegajo v dogajanje), zaupajo razodevalnim sanjam, prisluškujejo panam (duše umrlih porodnic), amatadorom (škratom s sedmimi kapami), janam (majhnim vilam), se izogibajo zlim duhovom ali kananeji (kači, ki živi še od Kristusovih časov), zdi se, kot da dejanja protagonistov uravnavajo višje sile. Tudi opisov tipičnega sardinijskega okolja, vaških posebnežev in narave je več v Trsih v vetru. V zadnjih letih je zanimanje za dela Grazie Deledde v Italiji doživelo pravo renesanso, njena dela ponovno izdajajo različne italijanske založbe, nekateri Deleddini romani so aktualizirani v odličnih predgovorih sodobne sardinijske pisateljice Michele Murgia (preminule 10. avgusta letos). O življenju Grazie Deledda je nastala tudi gledališka drama, Quasi Grazia, z Michelo Murgia v glavni vlogi. Grazia Deledda, druga ženska na svetu, ki je prejela Nobelovo nagrado za literaturo, je namreč imela zelo zanimivo življenje, omenim naj samo, da ni imela formalne izobrazbe, da se je že kot otrok odločila, da bo pisateljica, da je njen mož pustil državno službo in postal njen manager, kar je bilo za takratno družbo tako zelo nenavadno, da je o tem Pirandello napisal roman »Njen mož«, ki pa ga je pozneje umaknil iz prodaje in se je v javnosti pojavil močno predelan. Izdaja dveh obravnavanih romanov Grazie Deledde v slovenščini je obogatena z izčrpno spremno besedo prevajalca in bibliografijo avtorice, ki jo je sestavil Jože Munda.

Smrt, v temo zavita

Mlada pisateljica Samanta Hadžić Žavski svoj romaneskni prvenec posveča smrti. Protagonistko Leno že od malih nog spremlja smrt. Mama ji je povedala, da umrlega s seboj vzame smrt, v temo zavita, in vse od takrat Lena ob izgubi bližnjega vidi postavo smrti, ki je zavita v temo. In smrti je v njenem življenju veliko. Čeprav sama nikoli ni živela v Bosni, deželi očeta in njegovih sorodnikov, tamkajšnja vojna in poboji zaznamujejo njeno celotno družino. Stric je pogrešan, oče postaja vse bolj odtujen in mrk, v vodnjaku skoraj utone njen mlajši brat Tilen, doleti jo tudi izguba starih staršev. S podobnim prehajanjem travm iz roda v rod se zagotovo srečuje marsikatera družina. Lenina materializacija in poosebitev smrti se stopnjuje, saj jo najprej le vidi, se je boji, jo pričakuje, na koncu pa postane celo njena sogovornica. Lenina družina zaradi zazrtosti v preteklost ne opazi, da Lena bije tudi svoje bitke. Zaradi menjave šole in svojega priimka ostaja osamljena ter si obupano želi poiskati družbo. Jedrnatemu pisanju nasproti stojijo ljudski običaji, pesmi in govorne posebnosti, ki izžarevajo pristnost in toplino. Vsako poglavje je uvodoma opremljeno s citatom o smrti, ki nakaže njegovo vsebino. Roman s težko tematiko soočanja s smrtjo prinaša v slovenski literarni prostor svež pogled mlade generacije, ki je posredno in neposredno še vedno obremenjena s travmami in grozotami svojih prednikov.

Primer Charlesa Dexterja Warda

V okultnem fenomenu očeta fantazijskega in grozljivega žanra in njegovem edinem romanu, Charles D. Ward postane obseden s svojim sumljivim prednikom Josephom Curwenom in zapiski najdenimi za opažem njegovega portreta. Začne se mrzlično poglabljati v črnomagijske nekromantične skrivnosti, z neverjetno željo po globinski preobrazbi celotne človeške misli.
Po rojstni vasi obeh sorodnikov se začnejo zopet širiti zlovešče govorice, bralec je priča mnogim nazorno opisanim vonjem in najrazličnejšim možnim zvokom, ki spremljajo skrivnostna zaklinjanja. Negotova napetost se srhljivo stopnjuje z vsakim stavkom.
Priča tej neverjetni verigi dogodkov je družinski zdravnik Willet, ki je od rojstva poznal tega ekscentričnega samotarskega mladeniča in njegovo preobražanje v skoraj identično podobo svojega prednika.
Vračanje v preteklost je pomemben člen – tako narativno in tudi kot avtorjeva tema za katero je dobil navdih v bogati tradiciji strašljivih zgodb s tematiko zlovešče sile, ki še stoletja kasneje obujena pesti zanamce.

Óštrigéca

Slovenski literarni zgodovinar Miran Štuhec je zapisal, da je za literarni opus Marjana Tomšiča, predstavnika slovenskega magičnega realizma, značilna literariziracija duhovnega in materialnega sveta slovenske Istre in vera v življenjski smisel. Prvine, ki so značilne tudi za delo Oštrigeca. Protagonist romana je Boškin, “potepuh in večni popotnik” – površno pogledano le istrski vaški posebnež, ki rad pije, brezdomec in klatež. Vendar se v Boškinu skriva tudi zdravilec, videc, vrač, tisti, ki mu je dano dojeti več, tisto, kar presega čas, prostor in človeško minljivost. Prigode ga po svetu nosijo od vasi do vasi, kjer s svojimi posegi rešuje raznolike težave (izganja nadležne duhove mrtvih, zdravi živali, ozdravlja na smrt bolne, odpravi bolečine v križu in zvin gležnja…), prisluškuje jeziku rastlin in živali in se bori za svoje preživetje. Boškinu je namreč za petami nekaj veliko hujšega, kot so zemeljske tegobe: čarovnica Štafura. Ob njej navidezni izsek iz življenja potepuha in njegovih domnevnih pijanskih blodenj dobi čisto drugačne razsežnosti. Tomšič nas potegne v čarovniški boj Boškina in Štafure, boj dobrega in zla, ki je okrepljen z dvema dodatnima neobvladljivima silama: ljubeznijo in ljubosumjem. Boškinova ljubezen je namreč dekle Vitica, na katero je Štafura ljubosumna. Avtor že od prvega stavka romana ustvarja poseben magičen svet, narava je živa, pogosto napoveduje dogajanja v človeškem življenju, besedilo je prepojeno z uroki, prikazovanjem mrtvih, videnji, prerokbami, čudeži, nekonvencionalnim dojemanjem časa in prostora, bitji iz drugič in od drugje, preroškimi in razodevalnimi sanjami… Intenzivna je tudi liričnost romana z opisi narave in s posebnim odnosom do živali in rastlin. Zelo zanimiva je Boškinova povezava ljubezni in smrti (očarljiva je že sama izbira imena za ljubezensko izbranko: Vita pomeni življenje, ljubkovalno (Vitica) dobi še drugačne konotacije, poleg tega pa jo tako imenuje samo Boškin, sicer je Neta, torej »ne ta«, kar lahko namiguje tudi na to, da je vsak človek v svojem bistvu tudi nekdo drug, več kot ta oseba, ki je človeški zaznavi dostopna). V jeziku je veliko tipičnih istrskih izrazov, vendar je knjiga prijazna tudi do geografsko od Istre bolj odmaknjenega bralca, saj je opremljena s slovarčkom narečnih besed; poleg tega tudi z obsežno bibliografijo avtorjevih del in izčrpnim spremnim besedilom Eve Vrbnjak. V uvodnem odstavku v knjigo sta z velikimi črkami zapisani besedi Istra in skrivnost. Roman Oštrigeca je samo drobec Istre in skrivnosti življenja, ki sta očarali avtorja, in se razodevata v njegovih delih – tudi v predstavljenem romanu.

Koraki dvojine

Priljubljena, zelo brana avtorica Janja Vidmar, ki je v slovenskem prostoru še posebej poznana kot mladinska pisateljica, je s trilogijo Koraki stopila na pot literarnega ustvarjanja za odrasle. S tridelnim potopisno-psihološkim romanesknim ciklom je ustvarila svoj daleč najambicioznejši knjižni projekt, ki je nekaj posebnega tudi v slovenski leposlovni literaturi nasploh.

V tretjem delu trilogije, ki ga lahko beremo tudi samostojno, se protagonistka Alenka Ziherl po prehojeni pohodniški poti na Caminu, nesrečnem brodolomu razmerja v Toskani odpravi čez Balkan in celinsko Grčijo vse do Krete. Pisateljica s posebnim posluhom za jezik, empatijo in z lastnimi izkustvi na omenjenih potovanjih bralcem približa Alenkino osebnostno zmago. Ta roman je poln ljubezni, drame, napetosti in notranjih bojev med sencami in svetlobo življenja. Pripovedovalka se retrospektivno vrača v svoje spomine, rane, ki so jih pustili mamina, Ambroževa in sestrina smrt. S prehojenimi koraki njen dvom postopoma prehaja v odločnost, iz nemira raste mir. S postopnim sprejemanjem sebe postaja vedno bolj odprta tudi za medčloveške vezi. Beseda v romanu se prepleta s črno-belimi fotografijami, na koncu romana pa so recepti z jedmi, omenjenimi v romanu.