skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Maktub

Priljubljen brazilski pisatelj, ki je srca bralcev širom sveta osvojil z uspešnico Alkemist, je svoj opus dopolnil z zbirko kratkih zgodb Maktub. Gre za kolumne, ki so med letoma ’93 in ’94 izhajale v kulturni prilogi brazilskega dnevnega časopisa. V preizkušenem slogu nam Coelho postreže z navdihujočimi zgodbami, ki odstirajo tančice življenja in odpirajo notranje svetove. Posebej izpostavi, da ne gre samo za zbirko nasvetov. V prvi vrsti je Maktub knjiga izkušenj, saj zajema temeljne, večne nauke človekovega bivanja in odpira poti za srečno, izpolnjeno življenje.

Zares srčno branje, ki ponuja priložnost za meditacijo dan za dnem, in v katerem odkrivamo vedno nove modrosti.

Kako ljubiti hčerko

Kako ljubiti hčerko je prvi v slovenščino prevedeni roman izraelske pisateljice Hile Blum, za katerega je leta 2021 prejela najpomembnejšo izraelsko književno nagrado. Napisan je v kratkih poglavjih, ki ves čas preskakujejo med sedanjostjo in preteklostjo, njegova osrednja tema pa je materinska ljubezen in spraševanje o tem, ali je te ljubezni lahko tudi preveč oziroma kje je tista meja, kjer se ljubezen spremeni v nekaj drugega, včasih celo uničujočega. Dogajanje je postavljeno v Izrael in mesto Groningen na Nizozemskem, kjer Lea živi z družino, medtem ko materi hlini neko drugo življenje, življenje popotnice in avanturistke. Do razkritja resnice pride po naključju, ko Joelina prijateljica na Nizozemskem sreča Leo s hčerkama. Joela začne življenje hčerke in vnukinj spremljati od daleč, na spletu obsedeno išče informacije o družini in si na podlagi njih in redkih objav na družbenih omrežjih ustvari (svojo) podobo o njihovem življenju. V nekem trenutku se odloči, da bo odpotovala – tega pa ne stori le v fizičnem smislu, temveč nas hkrati popelje v preteklost in s pomočjo introspekcije skuša najti odgovor na to, kje je prišlo do preloma oziroma kje je storila napako. Zato da bi (se) razumela, se Joela med drugim zateka v zgodbe drugih žensk in mater, v knjige, ki so jih napisale avtorice in v katerih so se spopadale z enakimi ali vsaj podobnimi vprašanji kot ona. Med branjem se plast za plastjo odstirata Joelina in Lejina zgodba ter zgodbe stranskih oseb – Joeline matere, njenega moža Meirja, poznejšega partnerja Arta, Leinega moža in peščice prijateljev. Konec razkrije, da kljub vsej refleksiji Joela vendarle ne more iz svoje kože. Med branjem romana, ki je poln čudovitih, poetičnih misli in podob, pri čemer pa kljub težki temi nikoli ne zaide v sentimentalnost ali patetičnost, se prej ali slej zasačimo, da tudi sami razmišljamo o odnosu z materjo in/ali lastno hčerko oziroma otroki.

Gugalnica

V drugem delu kriminalne serije zakonca Aki in Milla Ollikainen obravnavata nov umor. V prologu nas popeljeta na odpravo na osemtisočaka Broad Peak. V petčlanski odpravi so štirje moški in ena ženska. Ko pohodniki dohitijo Kanadčanko, ki je del odprave, ki hodi pred njimi, se situacija ne razplete ravno idealno, saj pride do nasilne smrti.
Ko preskoči dogajanje na sedanjost, se zopet srečamo s policistko Paulo Pihlaja in njenimi sodelavci. Njena tesna sodelavca Renko in Karhu ji pomagata pri raziskovanju vzroka smrti starejše ženske v gozdu. Čeprav najprej deluje kot samomor, se vsem raziskovalcem zdi, da je za smrt starke kriv nekdo drug. Čez mesec dni se zgodi nov umor, kjer je žrtev pisatelj in plezalec Otto Paljakka. Pri tem umoru pa ključno vlogo igra prevesna gugalnica. Le ta bo tudi odločilna za zaplet in razplet romana. Ko se zgodi še tretji umor na otroškem igrišču, preiskovalci zagrizejo v raziskovanje in povezave med vsemi vpletenimi in iščejo množičnega morilca. Kaj ima pa vse skupaj opravit z odpravo na osemtisočaka?
Vzporedno se odvija seveda še zgodba mladega fanta obtoženega krvnega delikta, ki je nekako povezan s Paulo. V zapor prejme škatlo pisem ženske, ki trdi, da je njegova mati. Vse skupaj zgleda kot osebni dnevnik ženske, ki se opisuje kot višja policistka in nadarjena za košarko. Kaj ima vse to opraviti z njim, pa mu še ni najbolj jasno. Napet kriminalni roman, ki pritegne in ves čas drži bralca v pričakovanju razkritja morilca.

Galicijske zgodbe

Poljski pisatelj in esejist Andrzej Stasiuk (1960) z zbirko kratkih zgodb Galicijske zgodbe bralca popelje v začetek 90. let na podeželje juga Poljske ob meji s Slovaško. Država doživlja popolno ekonomsko in družbeno preobrazbo; obdobje svinčenih časov se zaključuje, Stasiukovi junaki pa so obenem že priča bliskovitemu vzponu kapitalizma, ki posamezniku prodaja iluzijo prostega trga, hitrega zaslužka in lažnega blišča. Velike kmetijske zadruge in kombinati, ki so mnogim predstavljali glavni vir preživetja, so propadle in ostale zgolj nostalgičen spomin, nov sistem pa ponuja nove priložnosti, ki pa pogosto ne pripeljejo do srečnih koncev. Stasiuk s svojim značilnim prepletanjem realističnega in liričnega slika kratke, navidez nepomembne anekdote preprostih ljudi, večinoma klenih ploretarcev in kmetov, ki so se prisiljeni prilagajati novemu svetu, kar nekaterim uspeva bolje, drugim pa slabše. Temačna narava poljskega podeželja je tudi tokrat močno v ospredju in služi kot nepogrešljiva kulisa pogosto melanholičnega notranjega sveta junakov, vsaka zgodba posebej pa služi kot otožna razglednica časa odtujenosti in negotovih pričakovanj.

Tramp

Metod in Zmago, (pro)tagonista tega romana, se kot redna obiskovalca lokala spoznata ob šanku in slednji plača prvemu pivo. Padeta v debato in kmalu spoznata, kako sta si v marsičem različna. Vendar prepoznata skupno lastnost – obema delo ne diši. Denar bi seveda imela in lagodno življenje tudi. Metod je brezposeln, živi predvsem od dediščine (kar jo je še ostalo in prehitro kopni). Zmago sicer službo ima, plača pa ni kaj prida. Trenutno je varnostnik. Obujata spomine na čas osamosvojitve, kjer je Metod nekaj postransko zaslužil tudi s švercanjem. Kaj takega pa je dandanes težko početi, pravita. Prideta torej na idejo, da lahko več zaslužita z odkupninami. Zmenita se, da bosta ugrabila kakšnega, ki ima precej pod palcem, svojci pa jima bodo plačali. Vendar se strinjata, da nimata na tem področju nobenih izkušenj, zato potrebujeta vajo. Tako se komični del zgodbe začne. Na križišču v Ljubljani ugrabita naključnega človeka, ki je popolnoma pijan brezdomec. Izkaže se, da sta kot ugrabitelja gostoljubna, Trampu zato ugrabitev povsem ustreza. Branje je parodija in obenem družbi nastavlja ogledalo.

 

Po poti se je zvečerilo

Delo je četrti roman slovenske pisateljice Miriam Drev, pred njim so izšli romani V pozlačenem mestu (2012), Nemir (2014) in Od dneva so in od noči (2021).

Glavno literarno osebo avtoričinega najnovejšega romana, Lucio Severin, žensko v tridesetih, spoznamo na letališču, ko s svojo dojenčico čaka na let iz Francije v Ljubljano. Ta prostorski premik je le eden v nizu protagonistkinih sprememb kraja bivanja: do enajstega leta je živela v Bejrutu v Libanonu, deželi njenega očeta, od tam se je zaradi vojnih razmer s starejšim bratom in mamo preselila v Ljubljano, mamin rojstni kraj, od tu po zaključenem študiju na Škotsko v Edinburgh, nato pa zaradi partnerjeve nove zaposlitve v Flunternu v Švici v manjše francosko mestece tik za francosko-švicarsko mejo. Ko bralci spremljamo protagonistko, se ne premikamo samo v prostoru, pač pa tudi v času: med čakanjem na let, ki ima zamudo, Lucia razmišlja o njenem življenju od otroštva v Bejrutu, ki ga je zapustila leta 1982, prek let študija ekonomije, francoščine in angleščine, do zaposlitve kot prevajalka in tolmačka v obdobju življenja v Ljubljani z  babico Tinco, na katero je bila zelo navezana. Predvsem pa Lucio spremljamo pri njenem predelovanju družinskih odnosov, slutnje travmatičnega dogodka v otroštvu v Bejrutu, podoživljanja partnerskih razmerij. V središču je ljubezenska zgodba z očetom njenega otroka, Američanom Alecom, uspešnim mladim finančnikom. Po začetni slepi zaljubljenosti se Lucia kmalu znajde v vrtincu dvomov, kulturnih razlik, samozatajevanja in podrejanja partnerju, ki je vedno bolj dominanten, agresiven in odtujen. Lucia je v razmerju vse bolj razosebljena, izničena, poteptana. Bo Lucii kljub vsemu uspelo spet najti sebe? Se vrniti v Ljubljano, obdržati otroka in vzpostaviti v sebi dovolj stabilno ravnotežje za nov začetek?

Večplasten, napet, doživeto napisan in vsebinsko bogat roman, postavljen v sodobno večkulturno okolje, ponuja bralcem širok razpon zanimivih tem (narodnostno mešani zakoni, odraščanje v dveh kulturah, večjezičnost, poklic tolmačke, potlačene travme, odnos mati-hči in oče-hči, materinstvo, družbena vloga žensk, družinski medosebni odnosi …), med katerimi izstopa prvoosebna pripoved o posebni ljubezenski zgodbi, od upanja polnih začetkov do globokih razočaranj in nepreklicnega konca.

Miriam Drev je tenkočutna zapisovalka človeške intime, pesnica, prevajalka, pisateljica in kritičarka.

Roman je obogaten s spremno besedo dr. Zorana Pevca.

Solznice

Solznice so druga knjiga Alenke Koželj. Že sam naslov (solznice so bile stekleničke, v katere so žalujoči stari Rimljani zbirali svoje solze) nam da vedeti, da lahko pričakujemo zgodbe, polne žalosti in trpljenja. V knjigi je zbranih osem kratkih oz. nekoliko daljših zgodb, v katerih so, čeprav dve zgodbi pripovedujeta duhovnik (Plameni) in nečak (Skrinjica tete Rože), glavne junakinje ženske. Gre za močne, samosvoje in neprilagodljive ženske, ki se znajdejo v težki življenjski situaciji, hudi stiski, ko se vsaka po svoje spoprijemajo s svetom okoli njih in same s seboj.
Osebe, katerih zgodbe spremljamo, so zelo senzibilne, nekatere kar preveč, vendar so obenem labilne; tudi tiste, ki ne dajejo takega vtisa in imajo nek jasen cilj, so izgubljene v svojih občutkih, kot da živijo v svojih mehurčkih. Nekateri so tudi izobraženi, kot na primer pripovedovalec v uvodni zgodbi Plameni, vendar jih to le še bolj odtuji od okolja, v katerem se (ne) znajdejo. V vseh zgodbah pa se kaže zanimanje avtorice za zapletenost človeške psihe. Nikogar ne obsoja, kar skuša doseči slogovno, s čim večjo občutljivostjo, z izbranimi besedami in izrazi, ki niso obsojajoči. Jezik pisateljice je vrhunski, pri pisanju uporablja čudovite opise, duhovite metafore, prispodobe za človekove lastnosti išče v pojavih v naravi. Posebno vlogo v zgodbah imajo oči, ki »so kot koprena, skozi katero ljudje gledamo in skozi katero lahko tudi v obratni smeri vidimo v človekovo dušo.«
Dogajalni čas zgodb sega od srednjega veka preko druge svetovne vojne do današnjih dni, tudi krajevno se dogajajo v britanskem Walesu (uvodni Plameni), na Poljskem (Rojstni dan) in v Sloveniji. To nas napelje na misel, da se lahko tragične zgodbe, o katerih beremo, zgodijo kadarkoli in kjerkoli. Žalost, obup in trpljenje so tako zelo osebni, pa hkrati tudi na nek način splošni. Kljub temu, da se je duhovnozgodovinska podoba sveta skozi obdobja spreminjala, so določene pasti človeške psihe, ki lahko zajamejo človeka kadarkoli, prisotne ne glede na čas ali okolje.

Srečno novo leto

Jennifer in Smilla sta prijateljici od otroštva. Njuni družini se že dolgo poznata in vsako silvestrovo preživijo skupaj še z drugimi prijatelji. Tokrat dekletoma uspe prepričati starše, da sta dovolj stari in pametni, da lahko priredita svojo novoletno zabavo. Nekaj časa je zabava najstnikov povsem običajna, potem pa uide izpod nadzora. Ko se Jennifer in Smilla skregata, Jennifer odide z zabave še pred polnočjo. Za njo po odhodu iz Smilline hiše izgine vsaka sled. Kam je torej odšlo dekle, ki ni prispelo domov? Njena mama je čisto iz sebe in raziskuje po svoje, meni da policija ni dovolj aktivna in hitra. Prijatelji so polni strahu, a tudi dvomov o vsem in vsakomur. Na dan priplavajo čudne zgodbe in nihče ne ve, kaj od vsega tega je res in kaj ne.

Malo je kriminalk, ki bi bile napisane z vidika akterjev zgodbe. Tokrat ti prvoosebno razmišljajo o dogajanju na silvestrovo, pa tudi o svojih življenjih, partnerjih, predvsem pa o tem, kako vidijo sami sebe. Kriminalisti in preiskovalci so v zgodbi seveda prisotni, a imajo postransko vlogo. Srečno novo leto je kriminalka, napisana napeto, psihološko poglobljeno in se odlično ter tekoče bere. Daje vpogled tudi v medosebne odnose dolgoletnih družinskih prijateljev. Vprašanje, kje je Jennifer, spremljajo še druga razmišljanja, na primer o tem, kdo sploh je Jennifer bila, kdo jo je zares poznal in kako njeni starši vidijo njo, otroke drugih in družinske prijatelje. Se med seboj sploh zares poznajo?

 

Malin Stehn se je rodila leta 1969 v Bodnu na Švedskem. Odraščala je v Katrineholmu, zdaj pa prebiva v Malmoju. Že v otroštvu je veliko pisala, njena glavna dela so namenjena otrokom in mladini, teh je več kot 40, nekaj jih je prevedenih tudi v slovenščino. Srečno novo leto je njen prvi roman za odrasle. Stehn je po srednji šoli pisala tudi glasbene kritike. Študirala je na Univerzi v Lundu in postala literarna komparativistka. Kasneje je bila kar nekaj let urednica založbe v Malmoju. Leta 2008 se je povsem posvetila pisanju. Po uspehu njene prve kriminalke je kmalu sledila nova z naslovom Happily ever after.

Dobričina

Ta zgodba je ganljiv portret ljubezni, izgube in upanja, ki bo bralca popeljala na čustveno intenzivno potovanje. Pripoveduje o Tommyu  Carru, prijaznem moškem z dobrim srcem, ki živi umirjeno življenje z ženo Evo in hčerko. Njuna sreča pa je za vedno spremenjena, ko se zgodi nekaj nepredstavljivega. Zgodba vas bo popeljala skozi preizkušnje, s katerimi se sooča Tommy, ko zboli, a kljub temu najde moč za naprej. Preko njegovih izzivov knjiga raziskuje teme ljubezni, žalosti in upanja. Knjiga na pretanjen način opiše, kako tragedija in žalost lahko spremenita človeka, a hkrati pokaže, da so tudi v najtemnejših trenutkih mogoči preobrati. Branje te knjige je navdihujoče, saj opozarja, kako pomembna sta vztrajnost in moč, da sprejmemo življenjske izzive. Poleg tega zgodba ponuja vpogled v človeško psiho ter nas opominja, kako dragoceno je, da najdemo smisel v bolečini. Če cenite poglobljene zgodbe z močnim čustvenim nabojem in globokimi sporočili, potem je to branje, ki ga ne boste mogli odložiti.

Prijatelji, ljubezen in velika grozna stvar : avtobiografija

Avtobiografija je iskrena in humorna, a obenem tudi izredno tragična. Perry opisuje svojo odvisnost od alkohola in tablet ter številna ponavljajoča zdravljenja. Večkrat je bil na robu smrti. Ves čas si je želel ljubezni in se hkrati bal, da ga bodo ljubljeni zapustili. Tako kot so ga v otroštvu. Svoje težave je dolgo uspešno skrival. V večnem strahu, da ne bi zadostoval, je menjaval ženske. Tudi slava in denar mu nista zapolnila notranje praznine.