Slepa luč
| Žanr | biografski roman |
| Narodnost | čilska književnost |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 2024 |
| Založba | Mladinska knjiga |
| Prevod |
Vesna Velkovrh-Bukilica |
| Ključne besede | Znanost, Znanstvena odkritja, Znanstveniki |
"Kjer je svetloba, je tudi senca. In temu ni mogoče ubežati."
Čeprav vsebina Slepe luči ni v celoti resnična, tvorijo osrčje dela zgodovinska dejstva. Vsebuje več besedil, v katerih imajo osrednjo vlogo resnične zgodovinske osebnosti. Zlasti znanstveniki, katerih genialnost se velikokrat spogleduje z blaznostjo in so s svojimi odkritji spremenili svet. Človeštvu po eni strani omogočili razvoj in po drugi pogubo.
Uvodno besedilo bralca odpelje na nürnberške procese, na sojenje nacističnemu veljaku Hermannu Göringu. Ta se je, ko je izvedel, da sodišče ni ugodilo njegovi želji po usmrtitvi z ustrelitvijo, odločil, da bo svoje življenje končal sam. To je storil tako, da je pregriznil kapsulo cianida, ki jo je skupaj z ostalo elito Nacionalsocialistične stranke prejel tik pred padcem Berlina.
Kako se je pravzaprav “drobcena molekula ciankalija” zaradi katere je na zidovih taborišča v Auschwitzu še danes mogoče opaziti modrikaste odtenke, iz nenevarnega odkritja, ki je navduševalo ljubitelje slikarskih umetnin, razvila v enega najbolj zloglasnih strupov? S tem vprašanjem nas Benjamín Labatut pospremi na osupljivo raziskovanje nekaterih največjih znanstvenih dognanj in njihovega vpliva na našo civilizacijo.
S Slepo lučjo se je čilenski avtor uvrstil v ožji izbor nominirancev za Bookerjevo nagrado leta 2021.
Objavljeno: 10.05.2024 15:15:01
Zadnja sprememba: 10.05.2024 18:22:35
Lahko cepimo atome, strmimo nad prasvetlobo in napovemo konec vesolja s peščico enačb, krac in nedoumljivih simbolov, ki jih normalni ljudje ne razumejo, čeprav jim krojijo življenje do zadnje podrobnosti. Pa ne samo navadni ljudje: celo sami znanstveniki so nehali razumeti svet. Poglej kvantno mehaniko, recimo – kronski dragulj naše vrste, najnatančnejšo, najlepšo, najdalnosežnejšo fizikalno teorijo, kar smo jih izumili. Iz nje izhajata internet in diktatura naših mobilnih telefonov; obeta nam računske zmogljivosti, ki bodo primerljive le z Božjo inteligenco. Naš svet je preobrazila do nerazpoznavnosti. Znamo jo uporabljati, vemo, da po nekakšnem čudežu deluje, in vendar na vsem planetu ni žive duše, pa tudi mrtve ne, ki bi jo zares razumela. Človekov um ni kos njenim paradoksom in protislovjem. Zdi se, kakor da je ta teorija padla na Zemljo, kot monolit iz vesolja, mi pa zgolj lazimo okoli nje po vseh štirih, kot opice, se igramo z njo, obmetavamo jo s kamenjem in palicami, ne da bi jo zares razumeli.
(str. 184-185)
in nato