Roman, kot pove že sam naslov, nas popelje v renesančne Firence v 15. stoletje. To obdobje pogosto povezujemo z razcvetom umetnosti – in prav ta usodno zaznamuje življenje junakinje Alessandre Cecchi. Je najmlajša hči bogatega tekstilnega trgovca, povprečnega izgleda, vendar neizmerno bistra in razgledana. Ko v družinski kapeli spozna slikarja in preko njega slikarsko umetnost, si želi samo še slikati. Vendar je za žensko tistega časa to nezaslišano, njena usoda je poroka, ki je hkrati tudi dobra kupčija.
Roman je izredno zanimiv tudi zaradi širšega družbenega dogajanja, saj v tistem času, po smrti Lorenza de Medicija, v mestu (straho)vlada dominikanski reformator Girlamo Savonarola s svojimi purističnimi nazori in militantnim nadzorom javnega življenja.
Alessandra se zaljubi v slikarja, vendar to nesojeno ljubezen prepreči njen zlovoljni brat Tomaso in jo priporoči v zakon s premožnim Cristoforom.
Knjiga je napisana kot Alessandrini spomini in jo spremlja vse do njene smrti. Kljub temu da ne gre za zahtevno branje, je izjemno zanimiva z vidika burnih zgodovinskih okoliščin in še bolj z vidika močne, inteligentne in nadarjene ženske, ki ji družbene okoliščine niso najbolj naklonjene.
Ime slovenske pisateljice Gabriele Babnik po navadi tematsko povezujemo z Afriko. Je prejemnica več nagrad – za prvenec Koža iz bombaža, za roman Sušna doba nagrado Evropske unije za literaturo ter Stritarjeve nagrade. Z romanom V visoki travi nas prestavi na slovensko podeželje, v povprečen slovenski dom. Skozi perspektivo prvoosebne pripovedovalke, Lidije, sledimo njenemu življenju vse od mladostnih let, dokaj travmatičnega otroštva, poroke, dela v tekstilni tovarni, neposrečenega zakona in tako naprej.
Presenetljiv in svež je ravno ta prvoosebni pogled na dokaj povprečno, nezanimivo življenje. Babnikova da glas ženski, katere življenje se vrti okrog družine, gospodinjstva in ki je na prvi pogled zelo enolično, da bi lahko napisalo roman. Vendar se pravo, kruto, krvaveče in utripajoče življenje odvija v notranjosti pripovedovalke: “In čeprav bi se morala smejati, jočem. Vem, da bo to stvari samo še poslabšalo, toda le tako lahko sprejmem tisto, kar sem. In živim zato, da bi jemala, ne da bi dajala. Pozabljala, ne da bi se spominjala.” (str. 159)
Presenetljivo, pretresljivo in mojstrsko napisano branje.
Zbirka zgodb Svetilnik v nevihti, je izbor zgodb izvrstnih indijskih avtorjev v okviru združenja AWIC – zveze pisateljev in ilustratorjev za otroke. Kot že sama naslovnica sporoča, želi knjiga predati svetlo, pozitivno in optimistično sporočilo.
Zgodbe nas popeljejo skozi razburkano morje življenja indijskih otrok – boleče izgube staršev, naravne nesreče (potresov, cunamijev itn.), hude bolezni, spolne zlorabe, verske konflikte, ločitve, iskanje biološke mame itn. A v vsaki zgodbi tli kal optimizma – novega začetka, rešitve, spodbude. Poleg tematiziranja različnih življenjskih izzivov pa hkrati ponujajo zanimiv vpogled v življenje v Indiji.
S študijami so že dokazali, da branje leposlovja spodbuja sposobnost vživljanja v druge, sposobnost empatije, sočutja. In ravno to je cilj teh zgodb – vzbuditi sočutje in hkrati upanje ter optimizem, da obstaja dobrota v svetu in ljudeh.
Knjiga je opremljena tudi z dragoceno spremno besedo Sabine Burkeljca, ki je v slovenskem knjižničnem prostoru mnogo pripomogla k večji prepoznavnosti biblioterapije in bibliopreventive, v njej skozi knjižničarske oči spregovori o zdravilni moči zgodb, tako za mlade kot odrasle bralce.
Že znano in večkrat citirano dejstvo je, da je modna industrija eden največjih onesnaževalcev okolja. Poleg slabega vpliva na okolje, pa ima še druge temne plati, kot je otroška delovna sila in delo v nevzdržnih, nečloveških pogojih, kršenje človekovih pravic.
Vse to odlično oriše mladinski roman Made in Vietnam – opisuje zgodbo 13-letne Lan, ki zaradi slabih gmotnih razmer v družini začne z delom v tovarni športnih copat. Kmalu se ji pridruži tudi mlajša sestrica. Delovni pogoji v tovarni so nevzdržni: delajo z nevarnimi spojinami, k poškodujejo njihove dihalne poti, delajo več kot 12 ur zapored, če naročilo ni dokončano, delajo tudi ob nedeljah … Ko pride inšpekcija, se otroci poskrijejo, tovarno uredijo, kot da deluje po vseh predpisih.
“Tovarna je zavarovana kot zapor in delavci za zidovi jo tudi tako občutijo. A vseeno so tukaj prostovoljno. Nihče jih ne sili. Kdor hoče oditi, lahko odide, kadar koli. Nobenih delovnih pogodb ni, nobenih zakonov, ki bi jih ščitil, nikogar, ki bi jih zadrževal. Pa vseeno komaj kdo prostovoljno zapusti tovarno. Potrebujejo denar, ki ga zaslužijo tu, pa čeprav komaj zadošča za preživetje.” (str. 12/13)
S prihodom inšpektorjev iz Nemčije skuša Lan najti pot, kako jim posredovati sporočilo o resničnih (in ne le začasno insceniranih) pogojih dela v tovarni. Ji bo uspelo?
Knjiga je odličen opomnik, kakšna škoda se dela tako na ekološki kot socialni ravni – samo zato, da imamo najnovejše superge in najmodernejša oblačila. Je res vredno?
Craig Thompson je ameriški risar stripov, najbolj poznan po risoromanu Odeje. Za svoja dela je prejel številne nagrade (denimo štiri nagrade Hervey, dve Eisner Awards, in dve Ignatz Awards).
Odeje so že kar kultni avtobiografski risoroman. Opisuje mladostne (pre)izkušnje mladega Craiga, ki so značilne za mnoge mladinske romane: prva ljubezen, občutek izključenosti, zasmehovanje, nestrinjanje s starši, stroga vzgoja itn. Craig je umetniško nadarjen fant, ki rad riše in se upira strogi krščanski vzgoji svojih staršev. Na zimskih duhovnih vajah spozna Raimo, ki prihaja iz podobnega ozadja. Postaneta neločljiva in razmerje vzdržujeta prek pisem in telefona, Craig jo tudi obišče. Kot vsaka prva mladostniška ljubezen tudi ta ne obstane. Craig se na koncu odseli in distancira od stroge vzgoje ter najde svojo pot, kako vzdrževati svojo vero.
Na prvi pogled gre za tipičen mladinski (riso)roman, vendar ga odlikuje neka tenkočutnost in avtentičnost, preko katere se bralec zlahka identificira oz. se spominja lastnih sličnih mladostniških zagat in čustvenih pretresov.
Portugalska je zelo posebna, živopisana dežela, in veliko ljudi se zaljubi v njene čare. Prav tako kot je portugalska fado glasba zaznamovanja s tistim njihovim bolečim hrepenenjem, saudade, je z njim gotovo zaznamovana tudi portugalska poezija.
Pričujoča antologija predstavlja nadaljevanje antologije Trinajst portugalskih glasov iz l. 2009. Gre za dvojezično zbirko, pri kateri je sodelovalo kar nekaj slovenskih in portugalskih pesnikov in strokovnjakov.
Antologija je odlično branje za vse navdušence nad poezijo in je odličen odraz portugalskega značaja. Pesmi so polne refleksije:
Smo bežno listje, kjer spijo
ptice tišine in samota.
Smo samo listje in njegovo šelestenje.
Negotovi, nezmožni biti roža,
še sapa nas zmoti in strese.
Zato se ob vsakem našem gibu
vsaka ptica spremeni v drugo bitje.
(Eugenio de Andrade)
… in seveda ljubezni in hrepenenja:
Ležeča si otok in redko
otoki iz morja pridejo take dolžine
s tako obetavnimi zalivi
s cvetočim gozdom na sredini.
(David Mourão-Ferreira, Otok)
Odlično poetično branje, ne le kot del študija portugalske književnosti, temveč za vsakega, ki se rad nagradi z branjem dobre poezije.
Roman Ljubezen, bog in umetnost francoske kuhinje je še ena tistih knjig, ki je mešanica priročnika in romana, kot smo jih vajeni npr. od Jorgeja Bucaya ali Paula Coelha. Gre namreč za resnično pripoved, kjer se avtor knjige sreča z mojstrom francoske kuhinje, Rogerjem Dufaujem (sicer avtorjem knjige We are what we think and what we eat), katerega specialitete niso samo hrana, temveč globoki pogovori o človekovem obstoju, razmerjih itn.
Twyman skozi pogovore predeluje svoje nekdanje zveze, ponavljajoče se vzorce v lastnem življenju in tako doživlja nekakšno notranjo preobrazbo: “Dojel sem, da občutek varnosti v resnici ne izhaja iz tega, da imam distanco do vsega, ker bi me lahko prizadelo. Moje srce mora biti odprto, ker v sebi premorem moč, ki mi bo pomagala, da bom premagal vse ovire.
Včasih tisto, kar nas je najbolj prizadelo, postane naša največja lekcija in nam pokaže najboljši način, kako lahko služimo svetu. Vse je bilo ves čas pred mojim nosom, vendar sem šele zdaj lahko jasno videl.” (str. 162)
Knjiga je dobrodošlo lažje branje za vse tiste, ki ne najdejo izhoda iz labirinta lastnih misli in težav.
Arija je čudovita in pretresljiva knjiga o tem, kako se mati sooči s smrtjo lastne hčerke in kako jo bolečina žene okrog sveta, vse do Irana, dežele, od koder izhaja njena družina. Glavna Junakinja Jasmin, po poklicu zdravnica, prav tako kot avtorica pričujoče knjige, v nesreči izgubi hčerko. Muči jo krivda, povezana z njeno odtujenostjo od rodne dežele in družine: “Zbegan delček mene želi vedeti, ali sem kaznovana, ker sem Ariji komaj kdaj in zelo bežno omenila družino v Iranu. Je Arijina smrt srd iranskih bogov, ki se spušča name?” (str. 78).
Odloči se odpotovati – pot jo zanese na streho sveta, v Himalajo, kjer odkrije zdravilno moč premikanja: “V teh preprostih premikih od točke A do točke B, v okoliščinah, ki nudijo le najosnovnejše za preživetje, oropana varnosti, ki jo zagotavljajo poznavanje jezika, kulture in kraja, se povežem s tistim najbolj človeškim v sebi. Sem prečiščena različica sebe. Končno postanem resnična.” (str. 181)
Njeno popotovanje, tako notranje kot po svetu, jo na koncu pripelje domov, k družini v Iran, kjer na koncu najde nekaj utehe, ki jo je iskala.
Iskanje izgubljenega fanta je zgodba o Seanu, fantu, ki je po sklopu nesrečnih življenjskih okoliščin pristal v vzgojno-varstvenem zavodu. Njegova zgodba se preplete z življenjsko usodo Daše in Igorja, ki še vedno prebolevata smrt lastnega sina. Potem se Daša odloči, da za konce tedna k sebi vzameta “zavodskega” fanta, kar krepko spremeni življenja vseh treh. Sean ni zaznamovan če s kruto usodo, nova okolica ga s predsodki sprejme tudi zaradi njegove narodne pripadnosti, a je tak pogled skozi zgodbo kritiziran in razkrit kot neresničen.
Avtorica v romanu ne idealizira, ampak poda realno sliko dogajanja v zavodih za mladostnike, kakšni otroci se tu znajdejo in v kakšnih stiskah, za vedno zaznamovanih s tragičnimi življenjskimi pripetljaji. Ne idealizira tudi čudežno odrešujoče moči razumevanja in ljubezni, pokaže, kako težka je pot do zaupanja in bližine.
Odličen roman tako za mladostnike kot odrasle, ki z veliko mero realnosti pokaže, kako pomembna je človeška bližina in strpno razumevanje.
Istovetnost Milana Kundere zastavlja vprašanje – v kolikšni meri lahko (s)poznamo ljubljeno bitje? V kolikšni meri sva lahko jaz in ti midva? Jean-Marc in Chantal sta bolj ali manj srečen par. Jean-Marc na plaži išče Chantal. Ko jo zagleda, ji pomaha, a ona ga ne opazi. Je bila to res ona? Bolj se ji je približeval, manj je bil v to prepričan. “Zamenjava zunanjega videza ljubljene ženske s telesno podobo neznanke. Kolikokrat se mu je to že zgodilo! In vsakič znova ga je osupnilo: je torej razlika med njo in drugimi res tako neznatna? Kako je mogoče, da ne zna prepoznati obrisa ljubljenega bitja na svetu, bitja, ki ga ima vendar za neprimerljivo?” (str. 20)
Istovetnost ne ponuja klišejskih odgovorov, temveč v bralcu sproža razmišljanje o lastnem/lastnih razmerjih. Chantal in Jean-Marc se znajdeta na točki, ko v njunem razmerju nekaj … manjka. Mogoče jima postane malce dolgčas. “/…/ dvoje bitij, ki se ljubita, sama samcata, ločena od sveta. A s čim napolnita svoja srečanja v dvoje? Naj je svet še tako zavržen, potrebujeta ga za pogovor.” (str. 61) Le dvojina ni dovolj. Jean-Marc alias Cyrano ubere prefinjene metode ponovnega zbliževanja. S Chantal praznino v njunem razmerju zapolnita z … igro. “Razplet” zgodbe nekoliko spominja na Schnitzlerjevo Sanjsko novelo oz. na njeno filmsko različico – Kubrickov film Široko zaprte oči.
Tako kot nobeno razmerje, tudi ta roman ne ponuja odogovorov, temveč zastavlja vprašanja: “Sprašujem se: kateri je sanjal? Kateri od njiju je sanjal to zgodbo? V katerem trenutku se je njuno resnično življenje sprevrglo v prevejano izmišljijo? /…/ Kdaj natanko se je resničnost sprevrgla v neresničnost, stvarnost v sanjarijo? Kje je potekala meja? Kje teče meja?” (str. 117/118)
in nato