skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Vampir

Hrvaški pisatelj Boris Perić se z romanom Vampir sooči z ljudsko pripovedjo o Juriju Grandi, najstarejšem in najbolj znanem vampirju iz Istre, ki naj bi tam strašil v drugi polovici 17. stoletja. Zgodba romana je postavljena v sedanjost in sledi nenavadni pustolovščini ciničnega zagrebškega knjižnega urednika Zlatka Wagnerja, ki mu med branjem časopisa pade v oči poročilo iz črne kronike o nenavadnem incidentu pred psihiatrično bolnišnico, pred katero je njen nekdanji pacient le nekaj dni po odpustu v okna metal kamenje in kričal, da je zadnji hrvaški vampir. Wagner začne preiskovati ozadje incidenta in se po odgovore odpravi v skrivnostne predele Istre, kjer odkrije, da je legenda o vampirju Grandi morebiti bolj resnična kot se je sprva zdelo. Roman Vampir ni zgolj napeta pustolovska srhljivka o lovu na zadnjega hrvaškega vampirja, ampak hkrati tudi satirična interpretacija vampirskega mita v svetovni literaturi (avtor med drugim omenja velikane kot so Stoker, Byron, Rilke in Stephen King), Perić pa se dotakne tudi aktualnih družbenih problematik kot so nacionalizem in sistemsko nasilje.

Avgusta se vidiva

Avgusta se vidiva je zadnje nedokončano delo Nobelovega nagrajenca Gabriela Garcíe Márqueza, ki so ga, kljub avtorjevi želji, da ostane neobjavljeno, njegovi dediči izdali deset let po njegovi smrti. Ocenili so, da si delo, ki ga je pisatelj pilil zadnja leta življenja, zasluži zagledati luč sveta. V zadnjem pripovednem projektu se je avtor ukvarjal z zgodbami ljudi v zrelih letih. Tako se zgodba Avgusta se vidiva vrti okoli Ane Magdalene Bach, ženske srednjih let, ki enkrat letno avgusta obišče materin grob na karibskem otoku. Nekega avgustovskega dne Ana izstopi iz svojih ustaljenih tirnic življenja in se za en avgustovski dan prelevi v mlajšo različico sebe, ter uresniči svoje notranje strasti in želje. Zdaj zaobjema svoje življenje z drugačnimi očmi. Knjiga nas z lepoto avtorjevih besed in občutki za drobne stvari popelje v zapletenost partnerskih odnosov ter odkriva želje in skrivnosti, ki jih nosimo v sebi.

M. sin stoletja

Roman “M. Sin stoletja” je delo italijanskega filozofa in sociologa Antonia Scuratija. Obsega čas od 23. marca 1919, ko je bila ustanovljena Zveza bojevnikov, do 3. januarja 1925, ko je Mussolini kot predsednik vlade prevzel politično in moralno odgovornost za umor socialističnega poslanca Matteottija brez kakršnih koli resnih posledic. To delo je prvi del načrtovane trilogije, ki se bo po avtorjevih besedah verjetno razširila na kvadrologijo ali celo pentologijo. Struktura knjige je mešanica romana in dokumentarca, kar avtor opisuje kot “roman-dokumentarec”. Vse, kar je napisano, je resnično, nič ni izmišljeno in vse je zgodovinsko preverljivo. Lahko bi trdili, da je Scurati napisal delo, ki se nahaja na meji med zgodovinskim in proznim delom. Vsekakor to ni klasični zgodovinski roman. Morda bi ga lahko opisali kot biografijo fašizma. Vsako poglavje se konča s članki iz tistega časa, telegrami, ki so si jih pošiljali akterji, dejanskimi govori, poročili policije in celo z dnevniškimi zapisi. Benito Mussolini je bil pred prvo svetovno vojno socialist, revolucionar, urednik naprednega socialističnega časopisa Avanti!, vendar se je ob vstopu Italije v prvo svetovno vojno 24. maja 1915 postavil na stran intervencionistov, kar je privedlo do njegove izključitve iz stranke. Knjiga opisuje socialne in politične razmere v Italiji po prvi svetovni vojni, ko je bila komunistična revolucija tik pred vrati in se je sindikalni boj sprevrgel od množičnih stavk do odprtega nasilja, ki je povzročilo stotine smrtnih žrtev. Celotna Evropa je bila v revolucionarnem vrvežu. Čeprav je roman osredotočen na Mussolinija, ne spregleda druge, revolucionarne strani, ki je kljub popolni zmagi na volitvah razpadla na frakcije. Delo sledi tudi vodji socialistov Nicoli Bombacciju, imenovanemu Lenin iz Romanije, kasneje fašističnemu gerarhu, kot tudi usodi umorjenega Giacoma Matteottija in posledicam za fašistično stranko in celotno Italijo ter tudi legendarnemu pesniku Gabrieleju D’Annunziu. V delu izvemo tudi veliko mondenih in zanimivih podatkov o Mussolinijevih ljubimkah, kot so bile Ida Dalser, Bianca Ceccato in Margherita Sarfatti. Izstopa predvsem slednja – intelektualka, umetnostna kritičarka, novinarka, patronka umetnikov, Mussolinijeva zaupnica in biografinja. Fašisti so prevzeli D’Annunziev rek ”Me ne frego – ne briga me” in tako tudi živeli. Fašistično gibanje se je rodilo kot protistrankarsko, protiklerikalno, socialistično, revolucionarno, republikansko, je evolviralo v konzervativno, monarhično stranko, oboroženo z lastno vojsko in povezano z vladajočim razredom, proti kateremu se je prvotno borilo. Za Scuratija je bil Mussolini prvi populist, zato je še kako aktualen za današnji čas. Za avtorja fašizem preprosto je populizem. Populizem Mussolinija lahko postavimo nasproti današnjim populizmom in sovranizmom, še vedno gre za politično osvajanje množic. Obstaja samo eno čustvo v politiki, ki je močnejše od upanja, in to je strah.

Odpor: po resnični zgodbi mlade članice nizozemskega odporniškega gibanja

Wilma Geldof je dolga leta delovala na področju duševnega zdravja in v Svetu za zaščito otrok na Nizozemskem. Od leta 2011 se v celoti posveča pisanju, je tudi kolumnistka in učiteljica pisanja. Doslej je izdala že 12 knjig, biografski roman Odpor pa je nizozemska pisateljica napisala že leta 2018 in je njen prvi roman, preveden v slovenščino. Zgodba temelji na resničnih dogodkih in govori o najmlajšem nizozemskem dekletu, ki se je med drugo svetovno vojno pridružila odporniškem gibanju. Avtorica je med pisanjem romana večkrat obiskala tedaj 91-letno Freddie Oversteegen in zapisala zanimivo življenjsko zgodbo. Spomladi leta 1940 se je Hitler obrnil proti zahodu in pred napadom na Francijo je moral zasesti tudi Nizozemsko, ki mu je stala na poti. Ko se je nizozemska predala, so Nemci nad prebivalstvom izvajali pritisk, najbolj na udaru so bili seveda judje. Cilj vseh je bil preživeti vojno. Takrat šestnajstletna Freddie in njena sestra Truus sta se odločili, da se priključita odporniškemu gibanju, kjer sta bili najmlajši članici. V romanu je predstavljeno nekaj njunih akcij, vendar vse žal niso bile uspešne. Srečata se z izgubo, tegobami vsakdana in hudo lakoto. Velikokrat sta se spraševali tudi o smiselnosti odpora, ki ni imel učinka in terjal veliko žrtev. Kljub vsemu sta vztrajali in uspelo jima je preživeti. Knjiga je namenjena mladim, starejšim od 14 let, a ker gre za tematiko druge svetovne vojne, knjigo priporočam vsem, ki jih to obdobje zanima.

Menih, ki je imel rad mačke: sedem razodetij

»Vsaka stvar se zgodi ob pravem času in na pravem kraju. Vsaka stvar se zgodi, ko smo jo pripravljeni sprejeti.« Tako prične zgodbo pripovedovati italijanski pisatelj Corrado Debiasi. Piše o času, ki ga je preživel v Indiji, v skrivnostnem kraju Varanasi. Govori o izkušnjah, o dogodkih, o vsem, kar se mu je tam pripetilo. V obliki dialogov je povzel kratka, a globoko občutena srečanja z izjemnimi ljudmi, ki jih je spoznal. Vse zasluge, kar se je naučil, pa pripisuje menihu Tatandžiju, ki je tamkajšnjim prebivalcem poznan kot »menih, ki ima rad mačke«. V svoji knjigi je želel obuditi spomine na pogovore z raznimi modreci, ki jih je spoznal in ki so delili kanček znanja z njim. Pot v Indijo ga je pognal splet dogodkov, v istem obdobju je ostal brez službe in brez ljubezni. Hkrati pa ga je gnala tudi želja po učenju joge in meditacije pri indijskih učiteljih. V tem svetem starodavnem mestu Varanasi naleti na ljudi, ki so izjemni v svoji navidezni preprostosti, skromni v svoji naravi, a breznadni v svoji modrosti. Menih, ki je ljubil mačke, je zgodba o navdihujočem potovanju, ki se s poezijo in preprostostjo dotakne najglobljih vrednot in tem bivanja. Zgodba, ki je sposobna spregovoriti srcu in duši vsakega od nas.

Zgodba o požaru

Christy Lefteri, avtorica mednarodnih uspešnic Čebelar iz Alepa in Ptice pevke, pred nas postavlja nov pretresljiv roman o ljubezni, izgubi in odrešitvi. Zgodba o požaru je še eno vrhunsko delo, ki je nastalo izpod peresa angleške pisateljice ciprskih korenin.
Zgodba nas popelje v osrčje idilične grške vasice, kjer živi Irina s svojo družino. Srečna mlada družina preživlja svoj vsakdan nič hudega sluteč, da bo to zadnji pred usodnim trenutkom, ki jim bo za vedno spremenil življenja.

Irina, po poklicu glasbenica, ki otroke uči brati in igrati na glasbila, mož Tasso, slikar, katerega največja muza so okoliški gozdovi, in hči Charo, katere ime pomeni radost, doživijo katastrofalni požar, ki po nebu preganja ptice in golta njihove domove … Skozi vzporedno odvijanje dveh zgodb se bralec v eni izmed njih lahko poistoveti z Irino in njenim podoživljanjem tragičnega dne, v drugi zgodbi pa izve, kako so se življenja vaščanov, nekaj mesecev po požaru, počasi začela vračati v svoje tirnice. Tudi življenje Irine in njene družine, čeprav Tasso še vedno žaluje za očetom, ki ga je nazadnje videl pred požarom. Žal pa ne gre vse po načrtu, saj lepega dne med sprehodom po opustošenem gozdu Irina najde moškega, ki je povzročil požar. Umira iz neznanega razloga, jeza, ki jo Irina čuti v sebi zaradi nastale tragedije, pa v njej povzroči nespametno odločitev, ki jo začne vedno bolj preganjati.

Čudovito spisan roman, ki bralcu na zelo tankočuten način prikaže, kako po tragični nesreči poiskati smisel nadaljevanja življenja in ponovnega tkanja unikatnih vezi, ki povezujejo družbo z okolico, ki ji ljudje rečemo dom.

Spremenljiva oblačnost

Roman je samo v zunanji okvirni zgodbi pripoved o dveh ženskah, ki sta bili od otroštva do zaključka srednje šole najboljši prijateljici, nakar sta se njuni življenjski poti razšli, in se po 30-ih letih zopet srečata. Delo je skok in potop v globino dveh duš, v morje njunih pričakovanj, doživetij, zaznav, razočaranj, obračunavanj z življenjem. Temeljna tema pripovedi je moč besede, izpovedi, pisanja, posebnega pisateljskega doživljanja realnosti, čarobnost ustvarjanja novih svetov z besedami, ki skozi čas lovijo in ohranjajo neulovljive drobce nas samih in sveta, ki nas obdaja. Prva osrednja oseba romana, Sofia Montalvo, se je v šoli vedno odlikovala s svojim pisanjem in je želela postati pisateljica, a jo srečamo kot razočarano gospodinjo in mater treh otrok. Njena prijateljica, Mariana León, je odrasla v osebo, ki besede natančno posluša in prek njih vstopa v globino ljudi – je ugledna psihiatrinja, jungovska psihoanalitičarka, sicer samska in brez otrok. Ko po 30-ih letih oba svetova spet trčita drug ob drugega, se prek dopisovanja obeh protagonistk pred nami razgrne čudovit poklon literaturi, ustvarjalnemu procesu, besedam in njihovemu posebnemu življenju. Pripoved je napisana v 17-ih poglavjih, pismih, bogatih z medbesedilnostjo, življenjskimi spoznanji, v sočnem jeziku z zanimivimi metaforami. V okvirni zgodbi so številni zanimivi motivi (odraščanje deklet, prijateljstvo, zakonsko življenje, materinstvo, duševne motnje, depresija, partnerska razmerja, ljubosumje, (samo)prevara, odnos matere in hčere, starševstvo, družinsko življenje, človeška soodvisnost, nekdanje ljubezni, osamljenost, zataknjenost v preteklost, hrepenenje …). Pripovedovalki sta ves čas prvoosebni Sofia in Mariana, pripoved se razvija iz njunega gledišča in kombinacij z dialogom med njima in stranskimi osebami. Izjema je zadnje poglavje, kjer besedo in gledišče v prvi polovici poglavja prevzeme neka druga oseba, (s čimer se tudi tematsko težišče prestavi z literarnega ustvarjanja drugam, na tisto, kar naj bi bilo, če sprejmemo ponujeno drugo literarno osebo, nesporno in večno in iz česar naj bi se v najtežjih trenutkih napajali z neusahljivo voljo do življenja, tudi takrat, ko slednja usahne) in v epilogu.
Avtorica je tudi pesnica, kar se obravnavanemu besedilu krepko pozna. Literarna poslastica, ki omogoča kratkočasno večplastno večkratno branje. Roman je edino avtoričino delo, prevedeno v slovenščino.

Sam v oceanu : zgodba o pobegu

Kazahstanskega Slavo Kurilova, ki je že od malega sanjal o tropskih morjih in deželah in je oceanografiji posvetil tudi čas študija, je vsakokratno zavračanje prošenj za vizume, ki jih je potreboval za delo na raziskovalnih oceanografskih ladjah, vse bolj navdajalo z občutji zaprtosti v dosmrtno ječo domovine brez najmanjšega upanja na svobodo. Edina možna rešitev, ki jo je terjalo njegovo bučeče dušno hrepenenje po spoznavanju skrivnosti tujega sveta, je torej bila: zbežati, kamorkoli. Možnost uresničitve namena se mu je nakazala leta 1974 na dvajsetdnevnem organiziranem turističnem križarjenju po odprtem morju, za katero vizuma, ker ni bilo predvidenega nobenega postanka na celini, ni bilo potrebno pridobivati. Neuspeh pobega, ki ga je domislil ob skrbni proučitvi načrta potovanja ladje s preračunavanjem koordinat ob vidnih obrisih kopnega, bi zanj pomenil pristanek v koncentracijskem delovnem taborišču, odločil se je torej za vse ali nič, za življenje (svobod-n-o) ali, v nasprotnem primeru, za smrt, možnosti, da bi po skoku z ladje s plavanjem v nepredvidljivem oceanu prišel živ do obale otoka, ki naj bi ga dosegel, pa so bile nadvse pičle. Ko beremo o njegovi preizkušnji, težko verjamemo, da jo lahko kdorkoli uspešno premaga in dejansko preživi, kasneje, ko spregovori o praksi joge, ki jo je s poglobljenim zanimanjem in radovednostjo vestno izvajal, ter o vseh stanjih oz. duhovnih izkustvih, ki jih je na tej poti prečil, kot tudi o vseh izkušnjah, ki jih je med študijem in delom pridobival v objemu voda, pa nekako vendarle sprejmemo njegovo izkušnjo kot dejansko, sicer pa: zakaj bi o tem sploh lagal? Zapisi, ki jih je po njegovi smrti uredila žena, nam Kurilova razkrijejo kot občudovanja vrednega človeka – predanega sledenju svojemu notranjemu glasu, odkrivanju in izzivanju svojega potenciala ter ob tem v najvišji možni meri uresničevanju samega sebe, kar pravzaprav pomeni neustrašno slavljenje Življenja v vseh razsežnostih. Da je to lahko uresničil, je moral biti na svoji poti nadčloveško vztrajen in potrpežljiv, se soočiti s slehernim strahom in ga premagati na način brezpogojnega zaupanja ter seveda doseči mir s samim seboj, se udomačiti v tišini in se dodobra izuriti v izostreni pozornosti oz. koncentraciji. Iskreno in poglobljeno razmišljujoče potovanje / zapisovanje / branje.

Otroci

Milena Marković je srbska pesnica, dramatičarka, režiserka, scenaristka in univerzitetna profesorica. Na slovenskih gledaliških odrih so bila doslej uprizorjena štiri njena dramska besedila, Otroci pa je njeno prvo knjižno delo, prevedeno v slovenščino. Označimo ga lahko kot roman (v verzih) ali (dramsko) pesnitev. Gre za izpoved ženske po imenu Milena, ki zelo neposredno, brez olepševanja niza izseke iz svojega življenja. Ker pripovedovanje ne sledi kronologiji posameznih dogodkov, temveč ves čas preskakuje med preteklostjo, sedanjostjo in včasih tudi prihodnostjo, se zgodba pred nami sestavlja postopoma. Prvoosebno pripovedovalko spoznavamo v različnih življenjskih obdobjih, skupaj z njo pa tudi njeno družino ter širše okolje in družbo. Spremljamo jo kot otroka (deklico, hčerko, vnukinjo), najstnico, študentko, partnerico, ženo, mater, mačeho, umetnico …, ki išče samo sebe, svoj prostor na svetu, hrepeni po ljubezni in svobodi. Lirični, poetični način pisanja je v velikem kontrastu z vsebino, ki je zaznamovana z odtujenostjo, nasiljem, travmami, toksičnimi odnosi, duševnimi stiskami, tesnobo, boleznijo … Glavna tema dela je otroštvo, vendar avtorica ne piše samo o tem, kako najzgodnejše obdobje in družinsko okolje vplivata na naše kasnejše življenje, temveč pokaže, da tudi ko smo odrasli, še vedno ostajamo otroci oziroma nikoli popolnoma ne odrastemo, saj smo tudi kot “zreli” ljudje pogosto negotovi, nevedni in delamo napake. Avtobiografsko oziroma avtofikcijsko pisanje Milene Marković je iskreno, boleče in pretresljivo in bralca nikakor ne pusti ravnodušnega. Besedilo je zapisano brez ločil in velikih začetnic, posamezne izseke oziroma kitice pa je mogoče brati tudi kot pesmi. Avtorica je za delo prejela nagrado NIN za najboljši roman leta 2021.

Prepovedani zvezek

Valeria neko nedeljo v trafiki kupi zvezek s črnimi platnicami. Ta postane njen dnevnik in hkrati velika skrivnost. Vanj zapisuje vse, kar se v njeni družini dogaja. Tako izvemo skorajda vse o možu in otrocih, pa tudi o starših, in hkrati, med vrsticami, o družbenem, političnem in gospodarskem življenju v Italiji v 50. letih 20. stoletja. Valerija z družino živi na obrobju Rima in je ena redkih žensk svoje generacije, ki mora, da preživijo in otrokoma omogočijo študij, hoditi v službo. Njihovo stanovanje je majhno in sodijo v delavski razred. Že dolgo je nihče več ne kliče Valeria. Je Mama. Mama, ki skrbi za dom in družino. Ob tem ima tudi majhen lastni svet, pisarno pri uspešnem podjetniku. V zvezek zapisuje svoje misli ob dogodkih, ki so se zgodili čez dan. Njena razmišljanja predstavljajo potovanje vase. Valeria se trudi razumeti nove generacije, svet mladih, njenih otrok in sebe oziroma njiju z Michelejem v njem. In kakor so mladi vse bolj svobodni in se trgajo od starih družinskih vzorcev in vezi, tako postaja njena želja po svobodi vse večja. Razume, da sama predstavlja vmesno generacijo med svojimi konzervativnimi starši in generacijo otrok, ki želijo živeti tako, kot bodo sami hoteli, predvsem svobodno. Valeria nam razkrije tudi vse finančne, socialne in družbene neenakosti družbe njenega časa. In potem je tu še ljubezen ali vsaj želja po novih čustvih, po ognju, ki lahko vzplamti tudi med starejšimi, po obljubi novega, brezskrbnega življenja, kjer ni večne utrujenosti in žrtvovanja za dom in družino. Bo Valeria zmogla preskočiti generacijsko stopnico, se bo osvobodila, zaživela na novo? To ji lahko prepreči le strah, ki izhaja iz navajenosti na obliko življenja, kot ga je živela do sedaj, navajenost na vzorce, brez katerih skorajda ni mogoče več živeti. Morda se bo Michele, ki je prav tako žrtvoval svoje mladeniške sanje in upe, omehčal, se odprl in ponudil ženi, da ponovno postane Valeria. Morda bo le konec razklanosti med usklajevanjem dela za plačo in dela za družino in morda, upajmo, bo Valeria dopustila sama sebi, da svobodno zadiha.
Alba de Céspedes je bila italijansko-kubanska pisateljica. Njeno delo je fašistična oblast večkrat prepovedala, medtem ko je bila med bralci zelo priljubljena. Prepovedani zvezek je pisala v času, o katerem roman tudi pripoveduje. Piše pronicljivo, čustveno in hkrati realno opazuje čas, v katerem živi Valeria, čas, ki je že preteklost in tudi prihodnost, v kateri bodo živeli njeni potomci.