Smola
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | danska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Hiša knjig, HKZ |
Prevod |
Branka Šnek Oset |
Ključne besede | Družina, Duševne motnje, Duševnost, Ljubezen, Norost, Osamljenost, Otroci in odrasli, Otroštvo, Psihološka srhljivka |
Imeti svoj mir
Življenje na krasnem, malem in samotnem otoku Glava bi lahko bilo prekrasno in idilično. Tam prebiva samo družina Horder, bolj kot ne povsem samooskrbna: oče Jens, mama Maria in hčerkica Liv. Imajo delavnico, vrt, njivo, gozd, živali. Sčasoma postajajo vse bolj samotarski. Okoli hiše se nabira vse več stvari, ki ničemur ne služijo. Jens je bolestno navezan nanje. Grozljivo popačen postaja tudi njegov pogled na svet in druge ljudi. Ko se k njim po letih odsotnosti vrne Jensova mati, postaja vse še huje. Liv odrašča in čuti, da pri njih ni vse prav. Kljub zagotovilom očeta, da se imajo radi in da držijo skupaj, Liv ve, da se bo nekaj moralo zgoditi in pretrgati njihov groteskni vsakdan.
Smola je mešanica kriminalke, srhljivke in psihološkega trilerja. Obenem je tudi tenkočuten roman o posebni vrsti družinske ljubezni in pripadnosti, pa tudi osamljenosti, odtujenosti in izkrivljenem pogledu na svet. Pisateljica prepriča s poglabljanjem v vzroke psihičnih motenj in srhljivih dejanj v družini. To stori tako dobro, da vseskozi držimo pesti za prav vsakega od njih.
Ane Riel (1971) živi v bližini Kopenhagna z možem, popularnim jazz glasbenikom Alexom Rielom. Študirala je umetnostno zgodovino in njena prva knjiga je govorila prav o tem – o umetnosti. Potem je pisala za otroke, knjige pa je ilustrirala njena mama. Leta 2014 je napisala prvi roman za odrasle – kriminalka Smola je bila takoj sprejeta med bralci in s strani kritikov tudi nagrajena.
Objavljeno: 16.06.2024 15:07:08
Zadnja sprememba: 18.06.2024 15:25:11
Liv je pokimala. Potem je poslušno ugasnila svetilko, privzdignila krpo in obraz približala luknjam, ki so tvorile narobe obrnjen trikotnik. Skozi spodnjo luknjo je na dolgo, globoko vdihnila; vonjala je jelke in travo in slan morski zrak. Skozi zgornji luknji je videla nočno nebo in luno, ki je osvetljevala makadamsko cesto. Nekje je skovikala sova. Tiho jo je oponašala in se nasmehnila, ko je na rami začutila očetovo roko.
“Tole ti gre zelo dobro od rok,” ji je zašepetal. Potem ji je rekel, da je najbolje, da ostane v zabojniku, dokler ljudje ne nehajo iskati. “Policija mora biti prepričana, da si mrtva, Liv. Potem nas bodo pustili pri miru.”
(str. 129)
Citati
(0)Kritike
(0)- nagrada Harald Mogensen (2016)
- nagrada Golden Crowbar (2017)
- nagrada Golden Bullet (2017)
- nagrada Glass Key (2016)