Mladinska pisateljica Nina Mav Hrovat tokrat postreže z medgeneracijskim romanom o Ani, katere življenje izkušnja na otroški onkologiji ni definirala – to poglavje je za njo in vsa nadaljnja so karseda običajna; postala je socialna delavka, ima moža in dva otroka. Zaradi ponavljajočih se zdravstvenih težav se njeni obiski zdravnika zopet povečajo in ji obudijo spomine na dneve, preživete v bolnišnici – na preiskave, bolnišnično šolo, na dneve, ko ji ni bilo treba početi popolnoma nič, saj jo je bolnišnično osebje streglo z vseh strani, in predvsem na ljudi, ki jih je tam srečala ter si vsaj za hip delila z njimi isto usodo. Četudi je imela razmeroma dobro izkušnjo z bolnišnico, pa je ta vseeno vodila v nekaj izgub in z njimi povezano krivdo – poti se razidejo in nekatere ne vodijo na lepše, temveč tudi v svet odvisnosti; tudi Anina družina pa morda ni tako “običajna”, kot se sprva zdi.
Kot ostale knjige zbirke Srebrne niti tudi to delo generacije povezuje tako vsebinsko, saj sledimo tokovoma deklice Ane in ženske Ane, kot tudi tehnično z večjimi črkami za lažje branje.
Za ljubitelje pustolovskih romanov je to delo kot naročeno. Spregovori o uglajenem in natančnemu gospodu Phileasu Foggu, ki ni zadovoljen s svojim služabnikom. Nadomesti ga Passepartout, ki si želi ravno takega predvidljivega gospodarja, a ne gre ravno po njegovih načrtih. Gospod Fogg namreč v svojem klubu stavi, da bo prišel okoli sveta v 80 dneh, svojega novega služabnika pa seveda vzame s seboj na razburljivo pot. V času njunega odhoda pa se zgodi rop v banki in sum pade na našega pustolovca, kar zelo popestri dirko s časom …
Gre za napeto in neodložljivo branje, prežeto z dobro odmerjenim humorjem in ironijo, delo, po katerem bi se lahko zgledovali tudi sodobni avtorji te zvrsti.
Jules Verne sicer velja za pionirja znanstvene fantastike, ki ga mlajši bralci večinoma ne poznajo, si pa zasluži, da ga spet obudimo k branju.
Čeprav vsebina Slepe luči ni v celoti resnična, tvorijo njeno osrčje zgodovinska dejstva. Osrednjo vlogo namreč igrajo resnične zgodovinske osebnosti. Zlasti znanstveniki, katerih genialnost se velikokrat spogleduje z blaznostjo in so s svojimi odkritji spremenili svet. Človeštvu so po eni strani omogočili razvoj in po drugi pogubo.
Uvodno besedilo bralca odpelje na nürnberške procese, na sojenje nacističnemu veljaku Hermannu Göringu. Ta se je, ko je izvedel, da sodišče ni ugodilo njegovi želji po usmrtitvi z ustrelitvijo, odločil, da bo svoje življenje končal sam. To je storil tako, da je pregriznil kapsulo cianida, ki jo je skupaj z ostalo elito Nacionalsocialistične stranke prejel tik pred padcem Berlina.
Kako se je pravzaprav “drobcena molekula ciankalija” zaradi katere je na zidovih taborišča v Auschwitzu še danes mogoče opaziti modrikaste odtenke, iz nenevarnega odkritja, ki je navduševalo ljubitelje slikarskih umetnin, razvila v enega najbolj zloglasnih strupov? S tem vprašanjem nas Benjamín Labatut pospremi na osupljivo raziskovanje nekaterih največjih znanstvenih dognanj in njihovega vpliva na našo civilizacijo.
S Slepo lučjo se je čilenski avtor uvrstil v ožji izbor nominirancev za Bookerjevo nagrado leta 2021.
Isaac Asimov je brez dvoma klasik znanstvenofantastične proze. Vpliv, ki ga je kot avtor imel na razvoj samega žanra, je tolikšen, da si ljubitelji znanstvene fantastike težko zamišljamo, v katero smer bi se razvil, če ne bi bilo Asimova in njegovih del. Močno je namreč zaznamoval tudi dve verjetno najodmevnejši filmski oz. televizijski franšizi samega žanra, se pravi Vojno zvezd in Zvezdne steze.
Njegovo najpomembnejše delo pa je trilogija Temelji, ki smo jo nedavno v prevodu Igorja Harba končno dobili tudi v slovenščini. Pri trilogiji gre v temelju vsekakor za znanstvenofantastično delo, saj sta čas (daljna prihodnost) in kraj (celotna galaksija Rimska cesta) tipično žanrska, a vendar bi se osnovna zgodba, ki vsebuje propad starega in načrt za vzpon novega cesarstva, menjevanje političnih sistemov, človeške intrige in hlepenja po bogastvu, moči in slavi, človeško samozadostnost, propadanje vrednot, znanja in intelekta, lahko odvijala v kateremkoli človeškem zgodovinskem obdobju ter biološkemu življenju prijaznemu geografskemu prostoru. Človeška zgodovina je namreč polna zgodb o propadu imperijev in nastanku novih, ki so nastali na pogoriščih propadlih. Pravzaprav podatek, da je Asimova pri pisanju Temeljev inspirirala prav študija angleškega zgodovinarja Edwarda Gibbona Zgodovina zatona in propad rimskega imperija, ki jo je napisal med letoma 1776 in 1789, ne preseneča. A vendar Asimov v trilogijo vnaša tudi ostale elemente, ki so značilni za znanstvenofantastičen žanr, kot so razvoj novih in naprednih tehnologij, novih znanstvenih odkritij …, ne umanjkajo pa tudi ideje o neizmernem potencialu človeških možganov in kaj vse bi bilo s pravimi vedenji in urjenju z njimi moč doseč. Asimov je mojster pripovedovanja, ki skozi formo dialoga uspešno poda kompleksno vsebino samih Temeljev, medtem ko večino akcije izpušča, saj ta ostaja nenapisana oz. skrita med sledečimi si poglavji in je do neke mere prepuščena bralčevi domišljiji za razliko od sodobnejših znanstvenofantastičnih del, ki v glavnem bazirajo prav na eksplicitnih akcijskih prizorih.
Torej, Temelji so znanstvenofantastična klasika, ki presega žanrske okvirje, saj njihov avtor suvereno pluje tudi po družboslovno razburkanih morjih in je domač v psihologiji, sociologiji, politologiji in zgodovini in tudi zaradi tega Isaac Asimov ni zgolj klasik znanstvenofantastične proze temveč literarni klasik nasploh.
Za ljubitelje žanra in tudi vse druge!
Roman irske pisateljice Roisin Meaney nas najprej popelje v Dublin, kjer mlada uslužbenka Alice izve šokantno novico, da je njen fant, s katerim načrtujeta skupno življenje, pravzaprav že poročen. Na vrat na nos se odloči, da se bo preselila nazaj v domači kraj, kjer ji ponudi službo in stanovanje njena teta Kate. Poleg tega, da ji pomaga v gostišču, prične v lokalnem časopisu pisati o pozitivnih življenjskih prigodah v rubriki Dobrovoljnice. Vmes pa ima še eno stalno nalogo, sokrajanu Georgeu dostavlja domača jajca. George je predan oče hčeri Suzi, z njeno mamico Claire pa sta že nekaj časa ločena. Zaposlen je kot učitelj in v svojem delu resnično uživa, kar se kaže tudi v njegovih rezultatih, ki jih dosega pri učencih. S posebnimi metodami rešuje njihove učne in življenjske težave in se prav zaradi tega tudi znajde med Dobrovoljnicami, ki jih objavlja Alice. V bistvu ves čas krožita po istem prostoru, vendar se nikdar osebno ne srečata. Oba pa, čeprav z nelepimi izkušnjami, še vedno verjameta v ljubezen. Tako si George ustvari spletni profil za zmenke, prav tako pa tudi Alice išče nov začetek. Preteklost puščata za sabo, spopadata se z novimi življenjskimi izzivi. In potem se zgodi srečanje med njima. Se bosta dve podobni duši končno našli? Dodatna vrednost tega romana je v tem, da v njem nastopa množica oseb, ki so izjemno plastično opisane. Tudi odnosi med njimi niso črno-beli, skozi zgodbo se razvijajo pred našimi očmi.
Roisin Meaney je slovenskim bralcem poznana po romanu Obletnica, njen opus pa sicer obsega že 21 knjig. Rojena je bila v mestecu Listowel, ki vsako poletje gosti znameniti festival Teden pisateljev. Mogoče je bil to namig usode? Na Irskem se od prvega romana naprej uvršča na lestvice najbolj prodajanih knjig. Bila je učiteljica v Dublinu, Zimbabveju in Londonu. Po letu 2008 je opustila učiteljski poklic in se popolnoma posvetila pisanju. Precej njenih del je prevedeno v španščino, norveščino, švedščino, danščino, nemščino, italijanščino, ruščino, slovenščino in poljščino. Romani so bili izdani še v ZDA, v Avstraliji in na Novi Zelandiji. Med pisanjem del za odrasle je napisala še tri knjige za otroke. Vedno je polna novih načrtov. Prav tako kot njena sorojakinja Maeve Binchy izjemno dobro oriše odnose med osebami in nakazuje na tesno prepletenost med njimi. Četudi se kdaj le bežno srečajo, se eden drugega – hote ali nehote – dotaknejo. Dejansko tako, kot je v življenju nas vseh.
Prevod dela: Life before us.
Noč je novela švedske pisateljice Sare Gordan (1972), katere zgodba se odvija med Stockholmom, Parizom in Barcelono in spregovori o najmočnejši obliki ljubezni; ljubezni, ki jo starš čuti do svojega otroka. Glavna junakinja je zaskrbljena mati, ki išče svojo izginulo najstniško hčer, med preiskovanjem ulic, obiski bolnišnic in policije, pogovori s prijatelji in sosedi pa ni nič bližje svojemu otroku, ampak namesto tega pade v brezno vprašanj brez odgovorov, kjer je prisiljena čakati in upati, da bo njeno iskanje vendarle pripeljalo do srečnega konca.
Gordanina novela se razvija kot psihološka detektivka, kjer pa vsaka odkrita sled služi kot refleksija življenja pretirano skrbne matere, ki se zaveda, da njena hčerka postaja samostojna, vendar pa je hkrati prepričana, da še ni zmožna odrasti.
Barbara Cerkovnik je diplomirana socialna delavka, ki se je tudi na svoji poklicni poti srečala s problemom odvisnosti od alkohola. Poučevala je otroke s posebnimi potrebami in napisala številne članke s področja izobraževanja in vzgoje.
Vino, piješ mi življenje je avtobiografski roman, ki govori o njeni težki bitki z alkoholizmom. Doživeto in brez dlake na jeziku opiše svojo pot odvisnosti, številna zdravljenja, obdobja treznosti in številne recidive, po katerih se je morala znova pobrati. Opisuje primarno družino, obe teti in mamo, od katere ni dobila dovolj pozornosti. Piše tudi o ločitvi in o svojih dveh otrocih, katerima je posvetila knjigo kot opravičilo za vse travme, ki jih je nevede povzročila s svojim pitjem. Vse življenje je bežala pred problemi in sama pred sabo, zato se je morala soočiti s svojimi strahovi, predvsem strahom pred bližino, zapustitvijo in izgubo. Prehodila je dolgo in naporno pot ter predelovala svoje bolečine tudi s pomočjo biblioterapije. Na koncu ji je uspelo, kar je najbolj važno.
Avtorica, mojstrica psiholoških romanov, nas tudi v tej zgodbi pusti v nevednosti vse do nepredvidljivega preobrata zgodbe in drži napetost vse do konca.
V manjši podružnici podjetja, ki se ukvarja s prodajo prehranskih dopolnil zaposlijo novo računovodkinjo Dawn.
Dawn je malce posebna, zelo organizirana, dosledna in natančna, vendar ima težave z medosebnimi odnosi. Zelo si želi prijateljskih odnosov, vendar s svojim vedenjem druge kar hitro odvrne, ker je preveč vsiljiva in brez najmanjšega občutka za čustva in občutke sogovornikov. Je velika ljubiteljica želv in tudi sama si pogosto želi, da bi imela na sebi oklep v katerega bi se lahko skrila. Med sodelavci je kot siva miška velikokrat tarča posmeha, vendar se pravi obrazi in odnosi sodelavcev pričnejo kazati šele po njenem sumljivem izginotju.
S pomočjo detektiva, ki preiskuje izginotje, dobimo vpogled v intimna življenja posameznikov, njihovo povezanost in motive za zločin. Kdo bi želel škodovati računovodkinji? Kaj je odkrila? Za koga je predstavljala nevarno grožnjo?
Fandorin je štiri leta je preživel na ruskem veleposlaništvu v Tokiu. Tam je spoznal Maso, in odkar mu je rešil življenje, je Masa postal njegov zvesti spremljevalec. Skupaj z njim se po burnih potovanjih in dogodkih vrne v Rusijo. V Peterburgu namenijo Fandorinu službo pomočnika za posebne naloge v Moskvi. Fandorin postane kolegijski prisednik. General gubernator Vladimir Andrejevič Dolgarukoj mu kakšne posebne naloge ne more dati, zato ga pošlje na počitek in razgledovanje mesta. A še preden se Fandorin dobro naspi, je že v akciji. V hotelu, kjer prebiva tudi sam, najdejo mrtvega generala Soboljeva, ljubljenca Rusije, ki ga zaradi legendarne vojaške sreče kličejo tudi Ahil. Fandorin z ostro intuicijo povezuje dogodke, dejstva in domneve, koplje po dokumentih in spominu. Z Maso, ki mu je vedno tik za petami, sta večkrat v nevarnosti, a Fandorin je prekaljen detektiv, ki je do sedaj preživel vsako še tako nevarno, tudi smrtno situacijo. Pri tem mu pomaga urjenje v posebnih japonskih borilnih veščinah in življenjski slog, ki ga je prevzel v Tokiu. Tokrat v zadevi, ki jo mora razrešiti, mrgoli oseb na visokih in nižjih političnih položajih, vse pa povezuje vpletenost v veliko zaroto proti carju in državi sami.
Boris Akunin (rojen 1956) je pisatelj gruzijskega rodu. Njegovo pravo ime je Grigorij Čhartišvili. Pravi, da je serijo o Fandorinu zasnoval kot novo obliko ruske književnosti in z njo zapolnil vrzel tako imenovane srednje književnosti za lahkotno branje. Pa vendar je njegov opus kriminalk napisan vešče, intrigantno, elegantno, dramatično in s polno ironije. Čeprav so Akuninove detektivke pisane za zabavo, zahtevajo precej izobraženega bralca. Ahilova smrt je četrta knjiga v seriji kriminalk z detektivom Fandorinom v glavni vlogi. Odvija se v Moskvi 19. stoletja, kamor iz Evrope prodirajo tudi tehnične novosti, kot sta električna razsvetljava, ki hitro nadomešča sveče in plinske svetilke ter telefon, ki še ni docela razvit, a je priročna zadeva, četudi (ali morda ravno zato) prenaša popačen glas. Roman v odličnem prevod Lijane Dejak je razdeljen na dva dela. V prvem spremljamo dogajanje z gledišča Fandorina, v drugem pa s stališča poklicnega morilca, najboljšega, kar jih je kdaj obstajalo. Ob koncu romana je priložen seznam vseh oseb, ki nastopajo v zgodbi, kar bralcu olajša sledenje vlogam in povezavam med njimi.
Knjižica je pokušina zabavne znanstveno-fantastične pustolovščine, kjer bomo skozi tri krajše zgodbe spoznali prigode Beljajevega literarnega junaka Ivana Stepanoviča Vagnerja, drznega izumitelja in izvajalca bizarnih eksperimentov, človeka, ki ne potrebuje spanja in ni nikoli utrujen, znanstvenika, ki majhne človeške probleme rešuje z velikimi znanstvenimi inovacijami, profesorja moskovske univerze, ki svojim študentom (kljub temu, da smo v 20-ih in 30-ih letih minulega stoletja) predava kar v odsotnosti in na daljavo, preko radijskih valov. O dobrodušnem in čudaškem znanstveniku Vagnerju in njegovih dejanjih se med ljudmi širijo različne pripovedi. Te so tako zanimive in posebne, da se neimenovani okvirni pripovedovalec zgodb odloči prigode zapisati tako, kot so mu jih povedali različni ljudje, ki so z Vagnerjem prišli v stik. Avtor (ki je bil, kakor lahko izvemo iz izčrpne spremne besede prevajalca Aleša Učakarja, enako brezmejno življenjsko radoveden kot njegov literarni junak Vagner) je živel in pisal v času, ko so številne znanosti bile v velikem razmahu, v cvetu odkritij, o katerih so poročali tudi takratni časopisi širom po svetu (čas Tesle, Edisona, Einsteina, Marconija … ), kar je bilo neusahljiv vir številnih literarnih predelav in je nudilo zelo rodoviten teren za razvoj znanstveno-fantastične književnosti. Izbor ponuja tri zgodbe: Pripetljaj s konjem, O bolhah in Termočlovek, kjer avtor humorno preigrava možnosti operativnih posegov na možganih, vbrizgavanja različnih snovi z različnimi učinki v različne organizme ali domišljijsko interpretira domnevne zakone fizike in jih aplicira na človeški organizem. Beljajevi izbrani teksti imajo še eno skupno značilnost: pripovedovalec zapisane znanstvene teorije postavlja pod vprašaj, včasih jih tudi sam Vagner deloma ovrže z razkritjem »samoumevne napake pri sklepanju«, kar lahko daje besedilom med branjem tudi razsežnost nekakšnih miselnih ugank, igrivo izziva bralčevo dodatno pozornost. Izbor je le vzorec Beljajeve znanstvene fantastike, zgodb o Ivanu Stepanoviču Vagnerju je namreč (kot izvemo v že navedeni spremni besedi) več, izhajale so kot časopisne/revijalne objave med leti 1926 in 1936, tako da bomo bralci, ki se nam je Vagner prikupil, potrpežljivo čakali na naslednji prevod njegovih prigod. V slovenščino sta prevedena Beljajeva romana Glava profesorja Douella in Zvezda Kec (oba leta 1959). Zanimivo je, da se je avtorja oprijel vzdevek »ruski Jules Verne« – tudi slovenska literarna zgodovina ima svojega »slovenskega Julesa Verna«, to je Damir Feigel (v njegovih hudomušnih znanstveno fantastičnih zgodbah prav tako naletimo na manipulacije možganov (Kolumb), vbrizgavanje snovi v organizme (Supervitalin), poigravanje z različnimi fizikalnimi valovanji (Čudežno oko, Čarovnik brez dovoljenja)). Oba avtorja poleg tematskih vzporednic druži iskriv humor, posebnost Beljajeva pa je enotni literarni subjekt njegovih znanstveno-fantastičnih zgodb – originalni, dobrodušni in osupljivih domislic poln profesor Vagner, z življenjskim ciljem nabrati več znanja, kot pa ga je mogoče stlačiti v človeške možgane. Izredno zanimiv literarni lik, ki bo gotovo navdušil tudi marsikaterega slovenskega bralca.
