skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Božanski imperator peščenega planeta

V četrtem delu serije o Peščenem planetu spremljamo zgodbo imperatorja Leta II., sina vladarja Paula Muad’diba iz rodbine Atreides in Chani, njegove zunajzakonske partnerice fremenskega porekla. Leto II. je po neverjetnih 3.500 letih še vedno na čelu celotnega znanega vesolja, s svojo domnevno nesmrtnostjo pa si je pridobil status božanstva. Na začetku vsakega poglavja so tokrat predstavljeni odlomki iz njegovih ukradenih dnevnikov, v njih pa razodeva svojo filozofijo in napotke, ki jih želi predati človeštvu. Slutimo, da je namerno dopustil, da so mu bili ukradeni. Ko so po spremembi ekosistema, iz puščavskega v bogato rodovitno okolje, peščeni črvi izumrli, je na voljo le omejena zaloga melanže. Od nje je odvisno prebivalstvo, z njo pa po svoji volji upravlja Leto II. S svojo preobrazbo v novega Šaj Huluda bi lahko sam ustvarjal velike količine začimbe. S pomočjo peščenih postrvi se je uspel preobraziti do njegove predstopnje, postane torej hibridno bitje med človekom in črvom. V svoji viziji prihodnosti je namreč predvidel pogubo človeštva, ki kljub neverjetnim dosežkom stagnira, zato mora to nujno preprečiti. V času tako imenovanega Letovega miru poskuša z nepopustljivo surovostjo in diktaturo preložiti usodne dogodke na kasnejši čas, hkrati pa ustvarja tiranijo. A s svojim nerazumnim delovanjem želi človeštvo le vzpodbuditi, da bi premagalo nepremagljivega in se razvilo na naslednjo stopnjo. Kot smo navajeni iz Herbertovih del, je tudi v tem polno filozofskih misli
ter idej o možnih poteh, ki bi jih v prihodnosti lahko ubrala znanost. Daljna prihodnost z aluzijami na naše dogodke iz pretekle zgodovine se skozi mnoge vzporedne zgodbe, ki zahtevajo poglobljeno branje, mojstrsko izpelje.

Pričakovanja

Ljudje v življenju pričakujemo marsikaj. Zdi se, da je še najmanj zahtevno pričakovati, da najdeš pravo osebo in imaš z njim/njo otroke. Žal ni vedno tako. Vztrajno se povečuje delež samskih oseb, prav tako se zdi, da na vsak sklenjen zakon vsaj eden razpade. Če do poroke sploh pride. In otroci? Tudi rodnost vztrajno pada.
V romanu spremljamo Jano in Primoža, oba v drugi polovici tridesetih let. Nekaj časa sta že skupaj, končno imata oba redno službo in ravno sta se preselila v večje stanovanje, dvosobno. Primož, ki dela v vrtcu, si je vedno predstavljal, da bo oče. Da bo mama, je pričakovala tudi Jana. Vendar otroka ni. Pomoč jima ponudi medicina. Avtorica doživeto prikaže, s čim vse se pari srečajo po odločitvi za umetno oploditev. Prepričljivo naslika, kako (neuresničeno) hrepenenje po otroku zareže v telo in psiho ženske, ki ji že narava nalaga materinstvo, še bolj pa to od nje pričakuje družba. Osvetli razpoke v odnosih ženske, najprej s partnerjem, kajti tarča bolečih postopkov ni njegovo telo, nato še s prijatelji in znanci, kjer pogosto ni dovolj razumljena. Kako ostati človek, ko si zreduciran na telo, ki te je pustilo na cedilu?
Pričakovanja so drugi roman Anje Mugerli, ki je za svojo zbirko kratkih zgodb Čebelja družina prejela Evropsko nagrado za književnost. Avtorico odlikuje izjemen posluh za prikazovanje odtenkov v zapletenih medčloveških odnosih ter pogum za lotevanje tabu tem, kar neplodnost kljub vedno večji pogostosti še vedno ostaja.

Terenske raziskave ukrajinskega seksa

Mikola in Oksana, slikar in pesnica, oba ukrajinskega rodu in zaznamovana z isto bolečo nacionalno izkušnjo trpeče, ponižane in v svetovnem merilu spregledane nacije, se srečata na umetniškem festivalu. On pristopi in jo ogovori, ona kljub temu, da ga že na prvi pogled oceni kot cenenega provincialnega nastopača s prebrisanim zelenookim pogledom in oguljenim šarmom umetnika, tihi prežeči slutnji navkljub, da ji bo ta moški prizadejal bolečino, kar pa je morda res bilo potrebno neizbežno preslišati, saj je bila na delu usoda (no, to je sprejeta fraza), sprejme izziv in se z njim poda na ponujeni sprehod. Izkaže se, da je, še preden se je vse skupaj začelo, vedela vse – boleče bo. Vrtoglavo strastno, a boleče (ljubil jo je, kakor je pač znal). In je bilo. Kar velja za vsa patološka razmerja. Bil je to njen prvi ukrajinski moški, že narejen, ni ga bilo treba poučevati o Ukrajini. Delila sta si skupni notranji prostor razumevanja, večno ukrajinsko obsojenost na neobstajanje, iz katere sta izhajala. Povrhu vsega je bil to njen prvi moški zmagovalec, alfa moški (kako fenomenalno čudovito! – mar res?). Utrujena ljubiti svet skozi samoto se mu je predala: » […] v njej ni bilo strahu, vključena je že bila namreč visoko prožna pripravljenost, da se nemudoma požene proti življenju, zaradi česar se tudi ono samo premakne s svojega ustaljenega mesta: resnično redka priložnost, nekaj večjega od tebe, do česar je treba še zrasti, tako da skočiš iz kože, jo pustiš za seboj, sedem kož, devet kož, samo da se ne bi za nobeno ceno ustavila! – dobro, sprejmem, pogled iz oči v oči!« (str. 72) Lepota, ki sta jo ustvarjala, ju je združila, patologija ju je onemogočila in ju razrušila. Devet mesecev bolečine, fizične ob telesnem podrejanju živalsko besni, kot-da-življenja-zahtevajoči brutalni intimi seksa vse od prvega trenutka dalje, in psihične vse od takrat, ko se je on na njeno željo preselil k njej v Ameriko, kjer je v tistem času službovala kot profesorica. V romanu, ki ga je ugledna ukrajinska filozofinja, angažirana intelektualka, pesnica in pisateljica Oksana Zabužko, ki v svojih delih pozornost posveča predvsem ukrajinski samoidentifikaciji, postkolonialnim vprašanjem in feminizmu, izdala že leta 1996 in je postal kulten že pred prvo uradno izdajo, avtorica ob težkem ljubezenskem razmerju izprašuje (svojo) ženskost, njeno podrejanje ter iskanje in potrjevanje identitete skozi obličje moškega, seveda fatalnega, kot je fatalna tudi protagonistka, s poskusi razumevanja temne privlačnosti ekstaze ob bližini smrti, iskanjem vzrokov v očetovski figuri nekoč deklice ter razčlenjevanjem besno zahtevajoče življenjske željnosti narcisoidnih egoistov, od znotraj preplašenih, izgubljenih in povsem nesamozavestnih dečkov in deklic, ki v svoji iznekaženi odraslosti kot-da-so odprti za zlo in živijo, to sporočajo svetu na zunaj, v odsotnosti strahu, kot je to prikazano na primeru Mikole. Razmišljanja so podana monološko, v skrajno zgoščenem in visoko poetičnem jeziku, razvejujejo se zdaj sem zdaj tja, pripoved se giblje med prvo-, drugo- in tretje osebno, območje intimnosti pa na več mestih prehaja v družbeno politično. Žrtvi namreč nista samo onadva, ukrajinska umetnika, izhodiščno pogojena z nesliš(a)nostjo in ne(pre)poznanostjo zaradi nacionalne politične nemočnih na svetovnem zemljevidu močnih in glasnih (dogaja se tudi nam), žrtev je ves njun preplašen ukrajinski narod, ki se že stoletja vlači po dnu zgodovine, večno ustrahovan in utrujeno brezmočen, brez pravih osnov za samoudejanjenje (do kdaj – do zdaj?). V tem oziru je ta roman danes, ko se na ukrajinskih tleh bije zgodovinska bitka naroda, tudi aktualen. Nekateri so roman označili kot avtobiografskega, kar avtorica vseskozi zavrača; zanika tudi, da gre za feministični roman, čeprav ga lahko beremo tudi na ta način. V ospredju so predvsem telo kot metafora države, vprašanje identitete in jezika, domovina ter ženska in ukrajinska zaznamovanost z ukoreninjenimi vzorci (tako osebne kot tudi nacionalne) dediščine preteklosti, temelječe na občutjih izkoriščanja, zunanjim silam podrejajočega se samozanikanja in strahu. Odličen intelektualni roman s prečudovitimi vmesnimi postajami avtoričine bivanjske poezije.

Pol divji

Usodna noč je pretekla in Nathan je na begu. Obdarjen s tremi darovi, ki mu jih je na njegov sedemnajsti rojstni dan predal oče, mogočni črni veščec Marcus, ima dva cilja: najti mora prijatelja Gabrijela in osvoboditi prelepo belo veščo Annalise, ujetnico zvite črne vešče Mercurie. Največji problem pa mu ne bo ne pot ne Svet Belih, temveč njegove lastne moči, ki podivjajo ob najmanjši možnosti. Vojna situacija v Angliji se ostri s pristopom Soula O’Briana na sedež belih vešč in njegovim ukazom širitve preganjanja črnih vešč preko angleških meja. Vedno večja nevarnost in neprestan pregon pa pripelje do nepričakovanega, krhkega zavezništva med belimi in črnimi vešči, željnih miru. Ali bo Nathan našel svojega prijatelja? Kaj se dogaja z Annalise? Kje je njegov oče? So zavezniki pri boju proti tiranu dejansko zavezniki ali izdajalci?

Pol divji je druga knjiga v trilogiji Polovično življenje avtorice Sally Green, kjer prevladuje magija in kri. S kratkimi poglavji, napeto zgodbo in unikatnim stilom pisanja v prvi osebi je avtorica osvojila srca oboževalcev fantazije po celotnem svetu. Zgodba o Nathanu Brynu se zaključi v tretji in zadnji knjigi z naslovom Pol zgubljeni.

Kurji pastir. Knj. 2, Petelinje jajce

Spomnimo se: mati je Trejzka, oče je Pištek, cestar, sin Ferek se rodi na začetku prvega dela trilogije; družina živi v vasi Dolenci na Goričkem. In če zajamemo sapo in se potopimo v drugi del, je (podobno kot prvič) počasni ritem pripovedi, izginjajoč v podrobnostih, blagodejno hipnotičen in hkrati neverjetno napet. Dogajanje se odvija v prvi polovici šestdesetih let: mali Ferek si že v ranem otroštvu postavlja težka vprašanja o življenju in smrti in sanja nenavadne sanje. Zaskrbljena mati ga pelje k ciganki Rozi, ki ugotavlja, da »njegova düjša ni prvič tu“. Duh časa in spominov je mojstrsko ujet v pomembne ali manj pomembne dogodke. Mali Pištek se bori s cesto, Ferek mu pomaga. Nadzornik del na cesti pelje malega z motorjem. Družina potrebuje novo hišo, zato gre Trejzka začasno služit v Avstrijo. Ferek trpi. Nekoč skuša prepričati petelina, da bi sedel na jajcih. Sanja jungovske sanje o kačji kraljici, naslednji dan se napoti s skledo mleka k njej. Vsa vas ga išče, Pištek je ves iz sebe, a se le spomni, kam bi Ferek lahko šel. Toda ta teren, gošča je v zastraženem obmejnem pasu.
Kot v prvem delu je avtor pri pisanju tudi tokrat vstopal v skrivnostni svet lastnega nezavednega in spominov s pomočjo Jungove metode aktivne imaginacije.

Ptiči

Pšenica Žuženk je pri šestnajstih letih v prometni nesreči izgubila oba starša. Vzrok tragične nesreče je v njenem spominu globoko potlačen, na površju pa ostajajo grenko-sladki spomini na otroštvo na Krasu. Tata je v Pšenici vzbudil ljubezen do ptic, ki sta jih skupaj opazovala in popisovala. Po smrti staršev se je odselila v Celje, kjer se s sošolci ni zbližala. Pristen je le njen odnos z nunco Leno, ki skrbi za hišo njenih staršev. Pšenica je odraščala, sanje o študiju geologije je zamenjala za poklic učiteljice. Na videz ima v življenju vse, kar družba od nje pričakuje: ljubečega moža in najstniškega sina, ki želi postati nogometaš. A za štirimi stenami se odkriva resnično, z nasiljem nasičeno razmerje. Leopold Kralj ima nad ženo popolno nadvlado. Njena povsem nedolžna dejanja v njem vžgejo bolestno ljubosumje in poniževanje. Obdobju pretepanj sledijo sladke besede, na katere se Pšenica vedno znova ujame, kot ptica na limanice. V osnovi gre za enostavno, berljivo zgodbo, ki v sebi skriva odlično psihološko portretizacijo žrtve družinskega nasilja in njeno razklanost zaradi družbenih pritiskov. V romanu je življenje ljudi ves čas zaznamovano s pticami. Vsako poglavje je posvečeno določeni vrsti, kjer dogajanje doživimo tudi skozi “ptičjo perspektivo”. Ptice postanejo nosilke dogajanja, liki romana in hkrati drobni opazovalci. V sebi skrivajo mnogo modrosti in Pšenici odpirajo oči. Spoznava razloge za moževo nasilje in odstira vzroke za smrt svojih staršev. Bo vendarle odletela v svobodo? Cvetka Bevc je slovenska pisateljica in pesnica, ki je zaključila študij muzikologije in primerjalne književnosti. Piše za odrasle in mladostnike. Za svoja dela je prejela številna priznanja in nominacije.

Anansijeva fanta

Neil Gaiman, ki so ga imeli slovenski bralci moč okusiti že v kar nekaj prevodih, tudi v tem romanu ne razočara – je dinamičen, pustolovski, malce kriminalen, precej mitološki in porogljivo komičen, ob vsem tem pa v opisu nekaterih psiholoških elementih posameznikov vendarle tudi stvaren. V svet, ki ga živimo in poznamo, je ponovno vpletel bogove, muhaste, predrzne in samozavestne, poleg njih naletimo celo na duhove, človeško se meša z živalskim, epopeja je pestra in nepredvidljiva, konec pa je, kot se spodobi, pravičen in srečen. Glavni nosilec zgodbe je Debeli Charlie, nesamozavesten, malce neroden, sicer pa dobrosrčen in pošten mladi možak, ki živi dokaj nezanimivo povprečno življenje, vse dokler mu ne umre oče, s katerim si ni bil ravno blizu, in za katerega na pogrebu izve, da je bil bog. Ja, bog. Oziroma, ko je bil svet še majhen in so se vse zgodbe pripovedovale prvič, je bil pajek, a seveda ne povsem navaden. Izve tudi, da ima brata, za katerega do tistega trenutka ni vedel, da obstaja. Ko le-ta, prepotentni zabavljač brez občutka za krivdo, vstopi v njegovo življenje, to postane grozeč vrtiljak nepredvidljivih dogodkov. Zgodba ima, kot vsaka, svoje korenine v preteklosti, s katero se mora Charlie neustrašno soočiti, da bi ohranil ne le samega sebe pač pa ves svoj rod, obenem pa obranil tudi celotno prihodnjo občečloveško usodo, da ne zabrede v še krutejše vzgibe. Ta zgodba, kot tudi vse ostale, ki jih beremo ali živimo, pa je konec koncev vendarle zgolj metafora, ki se kot ena in ista pojavlja znova in znova. Odličen roman, enostavno zabaven in večplastno poveden hkrati.

Nedaleč stran

Predstavljajte si svet, v katerem obstajajo dovršeni tehnološki sistemi, ki vam pomagajo urejati odnose z drugimi. Z vstavljeno tehnologijo v telesu lahko v različnih situacijah s preprostim pritiskom na gumb zamenjate svojo družbeno masko. Ko se v vas nabere preveč čustvene bolečine, preprosto zaužijete kapsulo, ki deluje protibolečinsko in zadeva je urejena, kot pri glavobolu. Vaša življenja so do najmanjših potankosti zbrana v računalniškem sistemu, njihov potek se lahko spremeni že z minimalno spremembo algoritmov. Tehnologija vam velikodušno omogoča brisati svoje spomine. Misli lahko darujete v za ta namen ustanovljenim muzejem. Kadarkoli lahko v hipu nepovratno in nezapomnljivo izstopite iz življenja drugih. Kupiti posmrtno življenje drugega sploh ni problem. Za spremembe osebnih vrednot obstajajo posebne službe. Za odpadla čustva, ki jih luščimo v svojih življenjih, skrbijo kot za ostale smeti, ki jih je potrebno čistiti s tal. Najeti živo igračo, h kateri se stisneš zvečer, da bi lažje zaspal, ni nič neobičajnega. In še in še elementov je, ki jih avtorica v svojem kratkoproznem prvencu Nedaleč stran vstavlja v pripoved, ki, če razmislimo, v kolikšne dovršenosti sili tehnološki razvoj in s kolikšno strastjo države razvijajo kibernetske sisteme, morda niti ni tako distopična, kot deluje na prvi vtis. Ljudje v razvitem kapitalističnem svetu smo osebnostno morda res vse bolj in bolj podobni robotom, produktivnost je edina sprejemljiva vrednota, medosebne odnose vse težje oblikujemo, jih negujemo in vzdržujemo, nedotakljive zasebnosti pravzaprav skorajda nimamo več, zahodna medicina se vse bolj in bolj izkazuje za mehanično vedo, psihološka spoznanja pa zahrbtno postajajo vse privlačnejša orodja izbora, manipulacij in nadzora. Kam nas to lahko vodi in kakšen bi lahko bil družbeni svet prihodnosti? Je individualizem res prava izbira? Je osebna svoboda, o kateri govorimo in jo zaklinjamo, morda zgolj izraz izgubljenosti? Se zmoremo v bližini drugega še vedno počutiti varne? Kdo smo in kaj postajamo? In tako smo znova – ali še vedno – na točki poziva, ki kliče k temu, naj vendarle prevrednotimo vrednote, dokler jih nekega dne res ne bomo povsem nepovratno razkrojili. No, lahko upamo, da se to ne more zgoditi in se ne bo. Je pa dobro, da se nastavlja ogledalo sveta, v katerega se večina ne želi zbuditi, in eno takšnih ogledal so tudi te zgodbe.

V Mehiki ni slonov

V zbirki kratkih zgodb priljubljeni hrvaški pisatelj in pesnik srednje generacije Zoran Pilić v igrivem, neposrednem, polnokrvnem in gibkem ritmičnem jeziku zapisuje tragikomične usode majhnih posameznikov, ki govorijo: o brezvestni mladostniški lumpariji; o nenavadnem potovanju iz Banja Luke do Zagreba med vojno v Jugoslaviji; o tem, kako je najbolj osovražen učenec kasneje med vojno v Sarajevu rešil svojega največjega učiteljskega sovražnika; o pijanem vozniku, ki se med vožnjo zaleti v nebeškega angela s krili; o naivnem netalentiranem dramskem umetniku; o nostalgičnem srečanju z bivšo partnerko; o planinsko-pisateljskem izletu na Velebit in srečanju s kozlovolkom; o življenjskih modrosti polnem Popaju; in zadnja o tesnobnem gastarbajtarju. Posamezniki, ki jim avtor posoja svoj glas, so vsi po vrsti posebneži – obstranci, samotarji, vojni veterani, ljudje z obrobja ali družbenega dna in celo mitološka bitja, ki jih prikazuje v njihovih nerodnih razmerjih s prijatelji, partnerji, svojimi lastnimi življenji ali pač celotno družbo, v kateri živijo. Avtor si pri zapisovanju res daje duška, v ospredju je, tudi ko gre za tragiko, predvsem komičnost, prizori pa so opisani tako živo, da se pred očmi bralca odvijajo kot na filmskem platnu, oluščeni so namreč vsakršnega balasta in s tem dosledno neposredni. Bralec ob Zoranu Piliću nima časa biti zaspan in ležeren, avtor ga prepričljivo ujame v zgodbo in njegove pozornosti ne izpusti niti za trenutek. Zabavno, energično, jedrno.

Pripovedovalec: zgodbe o življenju in glasbi

Dave Grohl. Eden najbolj (pri)ljubljenih ljudi na svetu. Večini znan kot vodja skupine Foo fighters, srednji generaciji kot bobnar Nirvane, ožji underground druščini pa znan tudi kot bobnar legendarne punk skupine Scream.
Avtobiografija ja nastala leta 2020 ob izbruhu epidemije in odpovedi vseh koncertov. V njej se Dave v pretežni meri kronološko sprehodi od svojega otroštva – ki v primerjavi z večino trpečih rockerskih vrstnikov niti ni pretirano travmatično – vse od prvega rock’n’roll razodetja v mladosti, pa do aktualne svetovne slave.
Zahtevnejšim bralcem bo bržkone bolj všeč prva polovica knjige, ki podrobneje opisuje njegovo mladost in navduševanje nad rock’n’rollom, pričetek njegove kariere glasbenika in življenje na cesti z bendom Scream. Morda jih je kdo od vas celo videl v Ljubljani konec 80-ih? Za človeka, ki je znan po svoji prijaznosti in dobrohotnosti, je jezik neposreden, realističen in na trenutke surov, tako kot njihova glasba. Vsekakor ne manjka zabavnih in manj zabavnih anekdot s turnej ter Davov iskreni vpogled v svoje življenje, vse dokler se motor Screamov ni ustavil. In takrat se zgodi Nirvana. Ta pomembni del njegovega življenja zajema relativno majhen del knjige. V njem ne ponavlja dejstev, ki so že večini znana, ampak predvsem orisuje svojo vlogo ter poglede v tem turbulentnem času.
Druga polovica je posvečena ponovnemu vzponu, zahvalam vsem pomembnim ljudem v njegovem življenju ter njegovi ženi in otrokom, z nekaj dodanimi kockami sladkorja. Vsekakor Dave tudi kot pisatelj širi iskrenost in pozitivnost, kot smo ju vajeni že iz njegovih intervjujev ter glasbe.
Najbolj goreče poznavalce Daveove kariere je potrebno opozoriti, da prevod sicer ni slab, vseeno pa se v njem izgubi kar nekaj (pop)kulturnih referenc ter sočnosti undergroundovskega žargona, kot tudi nekaj jezikovne ostrine. Kljub temu pa knjiga ostaja obvezno čtivo za vse privržence Nirvane, Foo fightersov in rock glasbe nasploh, saj v njej resnično ne manjka zabavnih anekdot, lucidnega razmišljanja o rockerskem načinu življenja ter pozitivne energije, po kateri je znan Dave Grohl – človek, ki se je vedno znal izogniti pastem življenja na samem robu.

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×