skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Nastavitve za uporabnike s posebnimi potrebami

Barvna tema

Pisava

Velikost

Zapri nastavitve

Starost literarnih oseb: Odrasli srednjih let (30–59 let)

Črni metulji

Zgodba je postavljena v pomlad leta 1992. Zora z možem Franjem živi in dela v Sarajevu. Po poklicu je profesorica likovne umetnosti. Po posvetu z zdravnikom se odločita, da bo Franjo skupaj s taščo odpotoval na obisk k hčerki v Anglijo, kjer naj bi se Zorini mami povrnilo zdravje, ona pa bo ostala in skrbela za njeno prazno stanovanje.

V mestu se že čutijo napetosti zaradi razglasitve neodvisnosti Bosne in Hercegovine od Jugoslavije in kmalu se začne dolgo in krvavo obleganje mesta.

Med vsakodnevnimi boji za preživetje, iskanjem hrane, vode in toplote, se trudi ohraniti dostojanstvo, človečnost in vero v umetnost. Pri tem ji pomagata sosed Mirsad in mala Una. Ko je že videti, da bo do konca vojne ostala ujeta v mestu, se zgodi čudež.

Sarajevo je bilo pred vojno multikulturno mesto, kjer so skupaj živeli Muslimani, Srbi in Hrvatje.

V romanu vidimo, kako vojna razbija enotnost, kako nacionalizem in propaganda uničujeta vezi med ljudmi. Zora simbolizira nekdanjo skupno identiteto, ki jo še vedno nosi v sebi.

To je roman, ki kljub smrti, samoti in izgubi ohranja upanje.

Priscilla Morris je britanska pisateljica in predavateljica. Po mamini strani ima bosanske korenine, zato je v otroštvu poletja preživlja v Sarajevu. Roman Črni metulji, ki ga je navdihnilo resnično dogajanje med obleganjem Sarajeva (1992–1996), je njen prvenec. V Veliki Britaniji je izšel leta 2022 in se naslednje leto uvrstil med finaliste za mednarodno nagrado za žensko leposlovje. Preveden je v devet jezikov.

 

Diptih

Diptih vsebuje dve noveli z naslovoma Mali buržujki in Milina kravla. Obe sta napisani v svojevrstnem, literarno bogatem in globokem, a vseeno razumljivem slogu. Zgodbi se dotikata pogleda na žensko, njeno telo in čustva, doživljanja ljubezni, zapuščanja, odhajanja in smrti, odnosov med družinskimi člani in prijatelji. Obema novelama je skupna tema izgube, čeprav gre za različni vrsti poslavljanja.

V noveli Mali buržujki spremljamo Heloise in Esther, ki se jima vse od otroštva zdi njuno življenje povsem normalno, samoumevno tudi v pripadnosti meščanskemu razredu. Ni pa samoumevno, da v njuno prijateljstvo poseže bolezen. Od malega si delita vse skrivnosti, zahajata v isto šolo, odraščata, in že so tu velike in male ljubezni, preizkušanje življenja samega, ki v odrasli dobi naplavlja množico spominov. Z njima potujemo skozi čas, velike in male dogodke, povezane z družino, prijatelji, ljubeznimi, šolo, študijem, poklicem. Prihajajoča in neizbežna smrt ene od njiju je zanju svojevrstna preizkušnja. V luči srečevanj in obujanja spominov spoznavamo pariško meščanstvo in družbene navade razreda, ki mu prijateljici pripadata. Tu pa je tudi odnos do ženskega telesa, staranja ter njegovega propada.

Milina kravla je ljubezenska zgodba Colombe in njeno je tudi  prepričanje, da je tokrat zares, za vse večne čase. Njen izbranec, ki ji v začetku izpoveduje srčno pripadnost in večno ljubezen, se po devetih mesecih od nje umakne, češ da njuna dvojina nima prihodnosti, ker sta si tako različna. Colombe je globoko prizadeta, a pot iz težavne čustvene situacije najde v plavanju. Zamah, vdih, izdih, pravilen položaj telesa, občutek vode okrog telesa – bazen je prostor, kjer  je ponavljanje gibov meditacija, ki jo vsakič znova razbremeni teže življenja in spoznanja, da večne ljubezni ne obstajajo.

Colombe Schneck je francoska novinarka, pisateljica, režiserka. Rodila se je leta 1966 v judovsko pariški družini. Študirala je na pariškem inštitutu za politične študije in Univerzi v Parizu II. Piše tudi za medije in deluje na področju režije dokumentarnih filmov. Pisati je začela naključno, zanimivost je tudi ta, da je prvi roman napisala na podlagi članka o smrti svojega dedka, ki ga je umorila ljubica. Njena dela so prežeta s temami družinskih odnosov, tudi judovsko izkušnjo med drugo svetovno vojno ter s skrivnostmi različnih družinskih članov. Za svoja dela je prejela več literarnih nagrad.

 

Zadnja velika umetnina

Umetnica Hanna Stiltje predstavlja novo razstavo v Stockholmu in prišlo je na desetine ljubiteljev umetnosti in novinarjev z vsega sveta. Toda kar naj bi bil vrhunec njenega dela, še posebej po njenih čudovitih slikah in kipih angelov, je pravzaprav predalnik, izdelan iz rabljenih predmetov. Njeno najnovejše in hkrati zadnje umetniško delo povzroči zmedo in razočaranje v umetniških krogih. Kaj je Hanna v resnici ustvarila? Smeti, pravijo strokovnjaki. Najpomembnejše umetniško delo v življenju, so besede Hanne Stiltje. Predalnik, ki ga združujejo spomini, ljubezen, smeti in naplavljeni les, pripoveduje zgodbo o Hanninem življenju, prijateljstvu in ljubezni do družine, ki si jo je sama izbrala – in ki je ne sestavljajo le biološki sorodniki.
Da bi razumeli pomen tega dela, nas avtorica popelje v Hannine otroške spomine. Spremljamo jo od njenega rojstva materi, odvisni od drog, njeno otroštvo ob ljubečem dedku Knutu, nato pa odraščanje ob Ingrid, njenem možu Victorju in ostalih rejencih. Posebno razumevanje čuti do sorejenca Johna, prvo ljubezen pa najde z Erikom, ki pride v rejo malo pred polnoletnostjo. Hanna postopoma razvija tudi svoje umetniške talente.
Čeprav se roman osredotoča na Hanno, pa obenem pripoveduje ganljivo zgodbo o več ljudeh, katerih življenja se prepletajo. Skoraj toliko kot Hannina je pomembna tudi zgodba Ingrid, ženske, ki je svoje življenje posvetila sprejemanju otrok iz razbitih družin z enakimi ali podobnimi težavami kot Hanna ter jim v svoji veliki hiši v Solhemu ponudila zatočišče, polno tistega, česar jim je manjkalo: ljubezni, skrbi in stabilnosti. Četudi sta življenje v rejniški družini v vili Solhem in dobrosrčna Ingrid zelo lepo opisana, pa je hkrati ves čas prisoten močan strah pred tem, da bodo nasilni biološki starši otroke zahtevali nazaj in se bodo slednji spet znašli v zanje nevzdržnih in celo nevarnih razmerah.
Roman je močna zgodba o ranljivosti otrok in pomenu odraslih, ki jih obkrožajo med odraščanjem ter o tem, kako dogodki iz otroštva oblikujejo osebnosti in kakšne posledice imajo za nas kot odrasle. Zadnja velika umetnina je lepa in boleča zgodba o močni ljubezni, ki lahko obstaja tudi v družinah brez krvnih vezi.

Pravljica

Pravljica je fantastični roman o 17-letnem Charlieju, srednješolcu, ki je preživel zelo težko otroštvo. Pri sedmih letih je tragično izgubil mamo, njena smrt pa je vodila še v propad očeta. Tako je Charlie že kot otrok ostal sam z zapitim očetom in bil prisiljen poskrbeti za vse, kar ga je oblikovalo v odgovornega in skrbnega mladeniča.

Njegovo življenje se še bolj spremeni, ko spozna ostarelega samotarja, gospoda Bowditcha – skrivnostnega moža, o katerem nihče ne ve prav veliko. Postane gospodov negovalec in oskrbnik njegove “Psiho bajte”, kakor so njegovo starinsko hišo že pred leti poimenovali otroci. Charlie se močno naveže na Bowditchevo vedno bolj šibko in staro psičko Radar. Sčasoma ugotovi, da gospodova hiša skriva več, kot se zdi na prvi pogled. Skrivnostna vrtna lopa, iz katere prihajajo nenavadni zvoki, je vhod v povsem drug svet. Charlie se kmalu znajde v novem poglavju življenja – v svetu, kjer je pripravljen tvegati vse za nekaj, kar mu pomeni največ. Bo imela Charliejeva pravljica tragičen ali srečen konec?

Roman raziskuje globine domišljije, vključuje teme ljubezni, poguma, zvestobe, nevarnosti in boja med dobrim in zlom. Pravljica je v osnovi fantastični roman z elementi grozljivega in pustolovskega romana. Bralcu nudi pobeg v bogat domišljijski svet, poln nepredvidljivih dogodkov, hkrati pa spodbuja k razmisleku nad tem, kaj zares pomeni biti junak in kako se heroizem lahko pokaže v vsakdanjem življenju.

Futurološki kongres : iz spominov Ijona Tihega

V glavnem mestu fiktivne države Costaricane so se zbrali futurologi, da bi predstavili svoje ideje za rešitev prenaseljenega planeta. Med udeleženci futurološkega kongresa je tudi Ijon Tihi, ki se znajde v vrtincu absurdnih dogodkov v dvoranah in podzemlju 160 nadstropnega Hiltona. Po nekaj uničujočih preobratih njegovo telo zamrznejo, da bi ga lahko rešila naprednejša medicina prihodnosti. Po odmrznitvi se znajde v času, ko zemljo poseljuje 29,5 milijarde ljudi. Zaradi splošne razorožitve že desetletja vladata trajni mir in megalomansko razkošje. Egoizem, spontana čustva in iracionalno vedenje veljajo za zastarele. Človeška življenja uravnava psihokemija. Ogromne količine zaužitih farmacevtskih sredstev ustvarjajo družbo ugodja, jezik sporazumevanja pa je poln inovativnih besednih skovank. Tihi kot prišlek iz preteklosti raziskuje neverjetne dosežke te nove civilizacije in osvaja osnove lingvistične futurologije. Postopoma spoznava, da je vse, kar vidi, le lep celofan, ki ovija povsem drugačno resničnost. Svet, v katerem se je znašel, se mu razkriva kot svojevrsten labirint kolektivnih utvar.

 

Lem je delo napisal leta 1970. Njegova vizija družbe prihodnosti in ironična kritika pojavov, ki so danes že skoraj realnost, ga s tem še enkrat potrjujejo kot velikana znanstvenofantastične literature. Besedilu je dodan krajši prispevek poljskega literarnega zgodovinarja Jerzyja Jerzebskega in nekoliko daljši Kanadčana Matthewa Ehreta. Raziskovanje in sodba o kredibilnosti slednjega je prepuščena bralcu. Vsa pohvala Tatjani Jamnik za prevajanje Lemovih jezikovnih akrobacij.

Ne poznam je

Tretji roman Suzane Zagorc – Ne poznam je, ni zgolj nadgradnja prvih dveh romanov avtorice, pač pa literarna preobrazba, povsem nov odtis in nova dimenzija pripovedi, ki navdušuje in pretresa hkrati. Roman je točno to, kar obljublja nova zbirka Razmerja – strasti in bolečine, ki nas držijo nad gladino ali vlečejo v globino. Glavna junakinja Katja nas potegne v čustveni vrtiljak ženske, ki je imela vse, le sebe ne. Diagnoza izgorelost pri Katji sproži prisilno zaustavitev in prevetritev na vseh življenjskih področjih. Bolezen jo ne izpusti iz krempljev, dokler ne sprevidi, kaj jo je pripeljalo na rob. Avtorica z likom Katje opozarja na arhetip negovalke oz. mame, ki mnogim ženskam povzroča prenekatere izzive. Dotakne se utišanega notranjega otroka v odrasli ženski. Zgodovine in travm prednikov. Odnosa z možem. In na koncu sebe. S Katjo dihamo do konca. Smo z njo in njenimi glasovi – zunanjimi in notranjimi, ki jo usmerjajo sem in tja do trenutka, ko se v njej zbudi lasten, močen glas. Ne poznam je, je ljubezenski roman, v jedru katerega je pot do sebe. Zgodba, ki se odvija na Dolenjskem s pogledom čez Gorjance, bralca ves čas drži v napetosti z elementi katarze.

Roman je bil uvrščen med nominirance za knjigo leta 2025 na Slovenskem knjižnem sejmu.

Glej tudi:

 

 

Ko mineva čas

Roman je zgodba o Niki, marljivi, vendar osamljeni tajnici. Nima prijateljic in še manj prijateljev, sodelavke je ne povabijo niti na praznovanja rojstnega dne. Na njej ni nič zanimivega, da bi jo človek opazil. Sicer sanja o svojem princu na belem konju, vendar jo je strah zaradi posledic medvrstniškega nasilja v mladosti. Prepričana je, da nima sreče.

Z razvijanjem zgodbe, ko mineva čas, pa se iz poglavja v poglavje spreminja. Valovi čustev jo vztrajno škropijo. Včasih bolj, drugič čisto malo, vedno pa dovolj, da se v njej prebujajo sanje. Poljub, ki te sanje vzburi, da se razpršijo po vsem njenem telesu, prežene v njej ukoreninjene bojazni. Prerojena, na koncu, ko jo ponovno stisne mrak, spodbudno verjame, da bo vse v redu, saj je sreča na njeni strani.

Osrednji nauk zgodbe je: ne obupaj, vedno obstaja upanje. Saj dokler imaš upanje je vredno živeti in vedno pride priložnost za nov začetek, le verjeti moraš vanj in si zaupati. Zato nikoli ne obupaj, saj tvegaš celo več, če nič ne tvegaš, omahuješ in se na daleč izogibaš izzivom življenja.

Dobro napisana, napeta in čustveno bogata zgodba o negotovosti vsled trpkega doživetja v mladosti, premagovanju travm ter neomajnih prizadevanjih v iskanju novega smisla. Pripoved vzbuja empatijo ter razmislek o soočanju z izzivi življenja.

Gostiteljica

Avtoričino prvo romaneskno delo, ki je izšlo že leta 2006, si za izhodišče jemlje pomembno biografsko dejstvo – Guadalupe Nettel je od rojstva zaznamovana s katarakto (sivo mreno) v desnem očesu, zaradi česar se je kot deklica pogosto počutila drugačno od vrstnikov in osamljeno. Bolezen, ki lahko privede do resnih težav z vidom, je pomembno zaznamovala tudi njen umetniški izraz, saj se v svojem pisanju vztrajno posveča takim in drugačnim posebnežem, izobčencem, telesno in psihološko drugačnim.

Taka je tudi (sprva) deklica Ana, ki je prepričana, da v njej živi parazitsko bitje, entiteta, ki jo poimenuje Stvar. Stvar, morda plod bujne domišljije, morda nekaj resničnega, se vedno bolj polašča njenega bistva in jo celo privede do nasilnega dejanja, ki dodobra spremeni družinske odnose. Deklica se, prežeta z vsiljivcem, tako vedno bolj oddaljuje od družbenih norm in običajnega življenja. Ano kasneje spremljamo kot odraslo žensko, ki jo na nenavaden način privlačijo slepi ljudje. Sprva jih le natančno opazuje in preučuje njihova telesa, gibanje, kretnje, kmalu pa se zaposli v varstvenem zavodu, kjer se intenzivno poglobi v življenja slepih varovancev in se začne identificirati z njihovim načinom zaznavanja okolice in sveta. Obsedenost se stopnjuje do te mere, da se pridruži (slepim) beračem in drugim marginalcem, ki živijo v prostorih podzemne železnice v Ciudad de Méxicu – tam obstaja izoliran svet z lastnimi pravili, ki nimajo prav nič skupnega z realnostjo in življenjem tukaj in zdaj – in Ana se prvič v življenju počuti sprejeto.

Gostiteljica je nenavaden roman, prepleten z elementi grozljivke, psiholoških in noir prvin, avtorica pa s svojo izvirno in sugestivno pisavo ustvari tesnobno in nelagodno atmosfero. Knjiga je bila del programa Festivala Fabula 2025, kjer je Guadalupe Nettel tudi gostovala na literarnem večeru v Cankarjevem domu v Ljubljani. V slovenskem prostoru jo sicer že dobro poznamo, zlasti kot avtorico kratkih zgodb (Bodljikave zgodbe, Zakonsko življenje zlatih ribic) in biografskega romana Telo, v katerem sem se rodila, v letu 2025 pa je poleg pričujočega romana izšla še Edinka.

V ljubezni je pač tako

35-letnega stand-up komika Andyja je partnerka Jen nenadoma zapustila in ga vrgla iz stanovanja. Sprva se za nekaj časa preseli k mami, nato pa k prijatelju Aviju in njegovi družini. Andyju se je zaradi razhoda podrl svet. Obupano si želi dobiti Jen nazaj. Skozi faze soočanja s samskim življenjem se zapleta v različne tragikomične situacije in mnoge težave. Obsedeno spremlja Jenine profile na družbenih omrežjih in ugiba, kakšni so pravi razlogi za njen odhod. Ob tem zapade še v osebno krizo. Želi si priti v formo, njegova kariera je v zatonu in povrhu vsega Avijev sin omeni, da se mu na glavi dela pleša. Ozračje je še bolj napeto zaradi vse bolj glasnih govoric o izstopu Velike Britanije iz Evropske unije.

Roman V ljubezni je pač tako z obilico humorja prikaže partnerske odnose v vsej njihovi kompleksnosti in (ne)smiselnosti. Načenja teme mentalnega zdravja ob razhodu in spoprijemanja s tovrstnimi velikimi odločitvami v življenju. Kljub zahtevni situaciji, v kateri se znajde Andy, pisanje ohranja optimističen pogled. Britanska publicistka in pisateljica Dolly Alderton je po avtobiografiji Vse, kar vem o ljubezni, zopet napisala delo, ki nagovarja širok krog bralcev. Morda se bodo mnogi v določenih trenutkih poistovetili z Andyjem, ali pa jim bo šel na živce, a kljub vsem njegovim napakam bralci vseeno navijamo zanj. Ob koncu romana pridobimo tudi drug pogled na zvezo in razhod, ko glavna beseda končno pripade tudi Jen.

Tasmanija

V najnovejšem romanu Tasmanija se pisatelj Paolo Giordano s svojim protagonistom Paolom ves čas giba v polju različnih svetovnih kriz. Avtor skozi prvoosebnega pripovedovalca preizkuša meje med svojimi osebnimi izpovedmi in fikcijo, kar se mestoma bere kot dnevniški zapisi ali eseji. V ospredju so teme, kot so podnebna kriza in prežemajoči strah pred terorizmom, vprašanje jedrske bombe in njenih žrtev v Hirošimi in Nagasakiju, vse pa se prepleta z osebno krizo protagonista, ki se začne z zavedanjem, da z ženo ne bosta imela otrok. Roman, razdeljen na tri dele (V primeru apokalipse, Oblaki in Sevanje), je hkrati tudi zapis časa med leti 2015 in 2019, večina zgodbe pa se odvija v treh mestih: Rimu, Parizu in Trstu.

Protagonist Paolo preizprašuje svoje lastne poglede na svet in na odnose, ki se spreminjajo v skoraj medsebojni odvisnosti. Na kocki je veliko: Paolovo razmerje z ženo Lorenzo, prijateljstvo z Nobelovim nagrajencem Novellijem, njegovo pisanje in tisto, kar bo pustil za sabo. Hkrati pa je na kocki še veliko več: podnebne in okoljske spremembe, spreminjajoči se svetovni nazor in porast terorističnih napadov v Evropi. Protagonist poskuša razumeti nenadno rušilno moč svojega notranjega, osebnega sveta, predvsem pa poskuša vse to osmisliti v kontekstu skoraj apokaliptičnega zunanjega sveta. Gre za stanje stalne krize, iz katere se Paolo poskuša izvleči preko svoje vsakdanjosti: spolnosti, ljubezni, družine, pisanja, prijateljstva, potovanj, pripadnosti. Vsakdanjost se spreminja, ruši. In protagonist Paolo poskuša to sprejeti.

Paolo Giordano je po izobrazbi doktor fizike, ki je svetovno slavo požel že s svojim prvim romanom Samotnost praštevil (2008). V slovenskem jeziku lahko bralci preberejo vseh šest njegovih romanov, ki so bili prevedeni v več kot trideset jezikov. Paolo Giordano velja za enega najbolj znanih sodobnih italijanskih pisateljev.