skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Tramp

Metod in Zmago, (pro)tagonista tega romana, se kot redna obiskovalca lokala spoznata ob šanku in slednji plača prvemu pivo. Padeta v debato in kmalu spoznata, kako sta si v marsičem različna. Vendar prepoznata skupno lastnost – obema delo ne diši. Denar bi seveda imela in lagodno življenje tudi. Metod je brezposeln, živi predvsem od dediščine (kar jo je še ostalo in prehitro kopni). Zmago sicer službo ima, plača pa ni kaj prida. Trenutno je varnostnik. Obujata spomine na čas osamosvojitve, kjer je Metod nekaj postransko zaslužil tudi s švercanjem. Kaj takega pa je dandanes težko početi, pravita. Prideta torej na idejo, da lahko več zaslužita z odkupninami. Zmenita se, da bosta ugrabila kakšnega, ki ima precej pod palcem, svojci pa jima bodo plačali. Vendar se strinjata, da nimata na tem področju nobenih izkušenj, zato potrebujeta vajo. Tako se komični del zgodbe začne. Na križišču v Ljubljani ugrabita naključnega človeka, ki je popolnoma pijan brezdomec. Izkaže se, da sta kot ugrabitelja gostoljubna, Trampu zato ugrabitev povsem ustreza. Branje je parodija in obenem družbi nastavlja ogledalo.

 

Po poti se je zvečerilo

Delo je četrti roman slovenske pisateljice Miriam Drev, pred njim so izšli romani V pozlačenem mestu (2012), Nemir (2014) in Od dneva so in od noči (2021).

Glavno literarno osebo avtoričinega najnovejšega romana, Lucio Severin, žensko v tridesetih, spoznamo na letališču, ko s svojo dojenčico čaka na let iz Francije v Ljubljano. Ta prostorski premik je le eden v nizu protagonistkinih sprememb kraja bivanja: do enajstega leta je živela v Bejrutu v Libanonu, deželi njenega očeta, od tam se je zaradi vojnih razmer s starejšim bratom in mamo preselila v Ljubljano, mamin rojstni kraj, od tu po zaključenem študiju na Škotsko v Edinburgh, nato pa zaradi partnerjeve nove zaposlitve v Flunternu v Švici v manjše francosko mestece tik za francosko-švicarsko mejo. Ko bralci spremljamo protagonistko, se ne premikamo samo v prostoru, pač pa tudi v času: med čakanjem na let, ki ima zamudo, Lucia razmišlja o njenem življenju od otroštva v Bejrutu, ki ga je zapustila leta 1982, prek let študija ekonomije, francoščine in angleščine, do zaposlitve kot prevajalka in tolmačka v obdobju življenja v Ljubljani z  babico Tinco, na katero je bila zelo navezana. Predvsem pa Lucio spremljamo pri njenem predelovanju družinskih odnosov, slutnje travmatičnega dogodka v otroštvu v Bejrutu, podoživljanja partnerskih razmerij. V središču je ljubezenska zgodba z očetom njenega otroka, Američanom Alecom, uspešnim mladim finančnikom. Po začetni slepi zaljubljenosti se Lucia kmalu znajde v vrtincu dvomov, kulturnih razlik, samozatajevanja in podrejanja partnerju, ki je vedno bolj dominanten, agresiven in odtujen. Lucia je v razmerju vse bolj razosebljena, izničena, poteptana. Bo Lucii kljub vsemu uspelo spet najti sebe? Se vrniti v Ljubljano, obdržati otroka in vzpostaviti v sebi dovolj stabilno ravnotežje za nov začetek?

Večplasten, napet, doživeto napisan in vsebinsko bogat roman, postavljen v sodobno večkulturno okolje, ponuja bralcem širok razpon zanimivih tem (narodnostno mešani zakoni, odraščanje v dveh kulturah, večjezičnost, poklic tolmačke, potlačene travme, odnos mati-hči in oče-hči, materinstvo, družbena vloga žensk, družinski medosebni odnosi …), med katerimi izstopa prvoosebna pripoved o posebni ljubezenski zgodbi, od upanja polnih začetkov do globokih razočaranj in nepreklicnega konca.

Miriam Drev je tenkočutna zapisovalka človeške intime, pesnica, prevajalka, pisateljica in kritičarka.

Roman je obogaten s spremno besedo dr. Zorana Pevca.

Solznice

Solznice so druga knjiga Alenke Koželj. Že sam naslov (solznice so bile stekleničke, v katere so žalujoči stari Rimljani zbirali svoje solze) nam da vedeti, da lahko pričakujemo zgodbe, polne žalosti in trpljenja. V knjigi je zbranih osem kratkih oz. nekoliko daljših zgodb, v katerih so, čeprav dve zgodbi pripovedujeta duhovnik (Plameni) in nečak (Skrinjica tete Rože), glavne junakinje ženske. Gre za močne, samosvoje in neprilagodljive ženske, ki se znajdejo v težki življenjski situaciji, hudi stiski, ko se vsaka po svoje spoprijemajo s svetom okoli njih in same s seboj.
Osebe, katerih zgodbe spremljamo, so zelo senzibilne, nekatere kar preveč, vendar so obenem labilne; tudi tiste, ki ne dajejo takega vtisa in imajo nek jasen cilj, so izgubljene v svojih občutkih, kot da živijo v svojih mehurčkih. Nekateri so tudi izobraženi, kot na primer pripovedovalec v uvodni zgodbi Plameni, vendar jih to le še bolj odtuji od okolja, v katerem se (ne) znajdejo. V vseh zgodbah pa se kaže zanimanje avtorice za zapletenost človeške psihe. Nikogar ne obsoja, kar skuša doseči slogovno, s čim večjo občutljivostjo, z izbranimi besedami in izrazi, ki niso obsojajoči. Jezik pisateljice je vrhunski, pri pisanju uporablja čudovite opise, duhovite metafore, prispodobe za človekove lastnosti išče v pojavih v naravi. Posebno vlogo v zgodbah imajo oči, ki »so kot koprena, skozi katero ljudje gledamo in skozi katero lahko tudi v obratni smeri vidimo v človekovo dušo.«
Dogajalni čas zgodb sega od srednjega veka preko druge svetovne vojne do današnjih dni, tudi krajevno se dogajajo v britanskem Walesu (uvodni Plameni), na Poljskem (Rojstni dan) in v Sloveniji. To nas napelje na misel, da se lahko tragične zgodbe, o katerih beremo, zgodijo kadarkoli in kjerkoli. Žalost, obup in trpljenje so tako zelo osebni, pa hkrati tudi na nek način splošni. Kljub temu, da se je duhovnozgodovinska podoba sveta skozi obdobja spreminjala, so določene pasti človeške psihe, ki lahko zajamejo človeka kadarkoli, prisotne ne glede na čas ali okolje.

Srečno novo leto

Jennifer in Smilla sta prijateljici od otroštva. Njuni družini se že dolgo poznata in vsako silvestrovo preživijo skupaj še z drugimi prijatelji. Tokrat dekletoma uspe prepričati starše, da sta dovolj stari in pametni, da lahko priredita svojo novoletno zabavo. Nekaj časa je zabava najstnikov povsem običajna, potem pa uide izpod nadzora. Ko se Jennifer in Smilla skregata, Jennifer odide z zabave še pred polnočjo. Za njo po odhodu iz Smilline hiše izgine vsaka sled. Kam je torej odšlo dekle, ki ni prispelo domov? Njena mama je čisto iz sebe in raziskuje po svoje, meni da policija ni dovolj aktivna in hitra. Prijatelji so polni strahu, a tudi dvomov o vsem in vsakomur. Na dan priplavajo čudne zgodbe in nihče ne ve, kaj od vsega tega je res in kaj ne.

Malo je kriminalk, ki bi bile napisane z vidika akterjev zgodbe. Tokrat ti prvoosebno razmišljajo o dogajanju na silvestrovo, pa tudi o svojih življenjih, partnerjih, predvsem pa o tem, kako vidijo sami sebe. Kriminalisti in preiskovalci so v zgodbi seveda prisotni, a imajo postransko vlogo. Srečno novo leto je kriminalka, napisana napeto, psihološko poglobljeno in se odlično ter tekoče bere. Daje vpogled tudi v medosebne odnose dolgoletnih družinskih prijateljev. Vprašanje, kje je Jennifer, spremljajo še druga razmišljanja, na primer o tem, kdo sploh je Jennifer bila, kdo jo je zares poznal in kako njeni starši vidijo njo, otroke drugih in družinske prijatelje. Se med seboj sploh zares poznajo?

 

Malin Stehn se je rodila leta 1969 v Bodnu na Švedskem. Odraščala je v Katrineholmu, zdaj pa prebiva v Malmoju. Že v otroštvu je veliko pisala, njena glavna dela so namenjena otrokom in mladini, teh je več kot 40, nekaj jih je prevedenih tudi v slovenščino. Srečno novo leto je njen prvi roman za odrasle. Stehn je po srednji šoli pisala tudi glasbene kritike. Študirala je na Univerzi v Lundu in postala literarna komparativistka. Kasneje je bila kar nekaj let urednica založbe v Malmoju. Leta 2008 se je povsem posvetila pisanju. Po uspehu njene prve kriminalke je kmalu sledila nova z naslovom Happily ever after.

Dobričina

Ta zgodba je ganljiv portret ljubezni, izgube in upanja, ki bo bralca popeljala na čustveno intenzivno potovanje. Pripoveduje o Tommyu  Carru, prijaznem moškem z dobrim srcem, ki živi umirjeno življenje z ženo Evo in hčerko. Njuna sreča pa je za vedno spremenjena, ko se zgodi nekaj nepredstavljivega. Zgodba vas bo popeljala skozi preizkušnje, s katerimi se sooča Tommy, ko zboli, a kljub temu najde moč za naprej. Preko njegovih izzivov knjiga raziskuje teme ljubezni, žalosti in upanja. Knjiga na pretanjen način opiše, kako tragedija in žalost lahko spremenita človeka, a hkrati pokaže, da so tudi v najtemnejših trenutkih mogoči preobrati. Branje te knjige je navdihujoče, saj opozarja, kako pomembna sta vztrajnost in moč, da sprejmemo življenjske izzive. Poleg tega zgodba ponuja vpogled v človeško psiho ter nas opominja, kako dragoceno je, da najdemo smisel v bolečini. Če cenite poglobljene zgodbe z močnim čustvenim nabojem in globokimi sporočili, potem je to branje, ki ga ne boste mogli odložiti.

Prijatelji, ljubezen in velika grozna stvar : avtobiografija

Avtobiografija je iskrena in humorna, a obenem tudi izredno tragična. Perry opisuje svojo odvisnost od alkohola in tablet ter številna ponavljajoča zdravljenja. Večkrat je bil na robu smrti. Ves čas si je želel ljubezni in se hkrati bal, da ga bodo ljubljeni zapustili. Tako kot so ga v otroštvu. Svoje težave je dolgo uspešno skrival. V večnem strahu, da ne bi zadostoval, je menjaval ženske. Tudi slava in denar mu nista zapolnila notranje praznine.

Maček gre na pot

Ali nas lahko žival pozna bolje, kot poznamo sami sebe? Avtorica Hiro Arikawa na to vprašanje odgovarja s toplo zgodbo o vezi, ki se preplete med moškim Satorujem in njegovim mačkom Nano. Njuno zgodbo pripoveduje mačkon, bivši potepuh, ki ga Satoru nekega večera, ranjenega od udarca avtomobila, pripelje domov. S tem se njuno skupno življenje prične. Kar se mačkonu Nani začne kazati kot mirno življenje z njegovim človekom, se po petih letih naglo spremeni. Satoru ni več zmožen skrbeti za Nano in mu želi najti najboljši možen dom. Tako se odpravita na skupno potovanje po Japonski, od Tokia do pokrajine Hokaido, s tremi vmesnimi postanki pri starih Satorujevih prijateljih, ki bi lahko Nani nudili nov dom. A Satoru ne ve, da se je prebrisani maček že zdavnaj odločil, da je njegov dom lahko le tam, kjer je Satoru – do konca njunega skupnega življenja.

Na svoji poti po Japonski maček vidi, voha in čuti naravo, kot je ni še nikoli prej. Spozna Satorujeve prijatelje in skupne zgodbe, ki so ta prijateljstva utrdila v odločilnih trenutkih Satorujevega življenja. Spoznava Japonsko, njene letne čase, barve, vonje, občuduje goro Fudži in redko dvojno mavrico. Po celotni poti in tudi, ko se pot konča, zgodbo prežemajo toplina, kopica življenjskih modrosti in upanje, ki se rodi iz neomajne predanosti in ljubezni med človekom in živaljo. Avtorica bralcu približa mačka Nano s skoraj počlovečenimi lastnostmi. Pokaže nam njegovo iznajdljivost in mačjo pretkanost, katero ljudje velikokrat vidijo kot nagajivost – v resnici pa maček točno ve, kaj je za njegovega človeka najboljše.

Hiro Arikawa je ena najbolj popularnih japonskih pisateljic, ki je že s svojim prvencem leta 2003 prejela nagrado Dengeki za mlade pisatelje na Japonskem. Roman Maček gre na pot je sprva izhajal serijsko v tokijski reviji Shūkan Bunshun, leta 2012 pa je bil izdan kot enoten roman. Leta 2018 je bil po romanu posnet tudi istoimenski film.

Charlotte

Charlotte Salomon je leta 1917 rojena nemška slikarka judovskih korenin. Več generacij njene družine zaznamujejo samomori žensk. Ko pri osmih letih ostane brez matere, zavetje najde v umetnosti. Tako kot njene ženske sorodnice, se tudi sama spopada z depresijo. Prične slikati in se kljub naraščajoči nestrpnosti do judov vpiše na likovno akademijo. V politično razburkanem obdobju jo družina pošlje v Francijo. Tudi tam Charlotte ni varna pred nasiljem in nestrpnostjo. Holokavst jo potegne iz vrtinca ustvarjalne mrzlice in usodne zaljubljenosti v učitelja petja Alfreda Wolfsohna.

David Foenkinos, v slovenski jezik imamo preveden njegov roman Delikatno, je na Charlottine slike naletel med obiskom Berlina leta 2004. Globoko so ga ganile in odločil se je, da bo raziskal ter popisal avtoričino življenje in ustvarjalno zapuščino. Pred deportacijo v zloglasno taborišče Auschwitz pri 26 letih, je Charlotte ustvarila monumentalno delo z naslovom Življenje? Ali gledališče?. Danes njen opus hrani Judovski muzej v Amsterdamu. Več kot 700 dih jemajočih slik se skupaj s kaligrafsko zapisanimi besedili zliva v bogato umetniško celoto. Charlottine slike odlikujejo zanjo značilni rumeni in modri odtenki ter motivika povezana z njenim življenjem. Izrazito avtobiografske stvaritve pripovedujejo njeno življenjsko zgodbo, ki jo avtor opiše v istoimenskem romanu. David Foenkinos je med hojo po Charlottinih stopinjah razvil veliko spoštovanje do umetnice in pisanje o njej ga je povsem obsedlo. Kot lahko preberemo v romanu, je moral med zapisi posameznih misli delati kratke premore. Besedilo je zato oblikovano s kratkimi povedmi, ki so zapisane vsak v svoji vrstici. Takšen odsekan, maničen slog priča o avtorjevih globokih občutkih in izvrstno odraža Charlottino obsesivno potrebo po umetniškem izražanju. Njeno kratko življenje se z materializacijo v umetniška dela dotakne večnosti. Tudi Foenkinosov roman je globok poklon tej mladi nemški slikarki.

Skrite slike

Neobičajen ameriški kriminalni roman Skrite slike me je pritegnil z ilustracijami, ki pri tem žanru niso pogosto v rabi. Sprva prikupne otroške risbice petletnika so me pospremile skozi čisto lahkotno pripovedovan uvodni del romana Skrite slike. V ospredju je Mallory, ozdravljena odvisnica, ki postane varuška  v urejeni družini Maxwellovih. Teddy je običajen otrok, veliko se igrata, on pa tudi ogromno riše. Njegova mama pravi, da tako veliko riše odkar so se preselili iz Barcelone v Spring Brook. A njegove risbe niso vse čisto otroške, zdijo se preveč umetniške za njegovo starost, celo strašljive. Ko nariše žensko truplo, ki ga po gozdnih tleh vleče neki moški, se Mallory odloči zadevo raziskati. Tudi v njeni hiški se začnejo pojavljati risbe, zdi se, da nekdo vstopa v njeno bivališče, ko je ni. In s kom se Teddy pogovarja v svoji sobi med počitkom, če pa ob njem ni nikogar (živega)? Razpleta bralec skorajda ne more pričakovati, saj avtor skrbno prikriva družinske skrivnosti književnih oseb. Dodani elementi nadnaravnega spominjajo na slog Stephena Kinga, risbe pa so poleg besed tiste, ki stopnjujejo zaplet vse do vrhunca in res zgovorno pospremijo pripoved.

Potovanje na konec pomladi

 

Zgodbe neizživetih sanj profesorja, ki si je želel postati slavni literarni kritik, ob srečanju z nadpovprečno nadarjenim dijakom in “pesnikom” Tajsijem, privrejo na plano v svojih najbolj čudaških oblikah (homo) erotiziranega eksistencialnega boemstva.

“V tistem hipu se mi je odkrilo čudno spoznanje: ta Tajsi sploh ni Tajsi, ta Tajsi – sem jaz sam.“ (Zupan, 2014: str. 58)

Pripoved nas skozi raznolike ekspresije vodi med pijančevanjem, prerekanji z družino in sodelavci, do občudovanja Sonjinjih sinje modrih spodnjih hlačk.

Kot ugotavlja Matevž Kos v novi študiji Zupanovih del, Vitomil Zupan ali kako biti jaz, se Zupan v Potovanju na koncu pomladi približa slogu Louis-Ferdinand Célina, ki, kot pravi pisec spremne besede v zbirki Sto romanov Branko Madžarevič, ne opisuje resničnosti, ampak halucinacije, ki jih resničnost povzroča. Tudi sam naslov knjige je, kot trdi Kos, parafraza Célinovega naslova Potovanje na konec noči.

Nepredvidljiva nezaključena potepuška zgodba o razmerju, kjer se prepleta erotični vitalizem in humanistična morala, ki nakazuje na to, da: ” Življenska resignacija, ta osladna slika dolgčasa /… / ni nikaršna rešitev. Z novo pomladjo se bo začelo novo potovanje. Ponovno po neznanih poteh ” (Kos, 2024: 48).

Sicer pa se bo vse lepo uredilo  ” (Zupan, 2014: 169)

Vir: Vitomil Zupan ali Kako biti jaz : kritični esej: Kos, Matevž, Ljubljana 2024; https://plus.cobiss.net/cobiss/si/sl/bib/209190403

Dobrodošli

Namestite aplikacijo
×