Zbirka zgodb Svetilnik v nevihti, je izbor zgodb izvrstnih indijskih avtorjev v okviru združenja AWIC – zveze pisateljev in ilustratorjev za otroke. Kot že sama naslovnica sporoča, želi knjiga predati svetlo, pozitivno in optimistično sporočilo.
Zgodbe nas popeljejo skozi razburkano morje življenja indijskih otrok – boleče izgube staršev, naravne nesreče (potresov, cunamijev itn.), hude bolezni, spolne zlorabe, verske konflikte, ločitve, iskanje biološke mame itn. A v vsaki zgodbi tli kal optimizma – novega začetka, rešitve, spodbude. Poleg tematiziranja različnih življenjskih izzivov pa hkrati ponujajo zanimiv vpogled v življenje v Indiji.
S študijami so že dokazali, da branje leposlovja spodbuja sposobnost vživljanja v druge, sposobnost empatije, sočutja. In ravno to je cilj teh zgodb – vzbuditi sočutje in hkrati upanje ter optimizem, da obstaja dobrota v svetu in ljudeh.
Knjiga je opremljena tudi z dragoceno spremno besedo Sabine Burkeljca, ki je v slovenskem knjižničnem prostoru mnogo pripomogla k večji prepoznavnosti biblioterapije in bibliopreventive, v njej skozi knjižničarske oči spregovori o zdravilni moči zgodb, tako za mlade kot odrasle bralce.
Že znano in večkrat citirano dejstvo je, da je modna industrija eden največjih onesnaževalcev okolja. Poleg slabega vpliva na okolje, pa ima še druge temne plati, kot je otroška delovna sila in delo v nevzdržnih, nečloveških pogojih, kršenje človekovih pravic.
Vse to odlično oriše mladinski roman Made in Vietnam – opisuje zgodbo 13-letne Lan, ki zaradi slabih gmotnih razmer v družini začne z delom v tovarni športnih copat. Kmalu se ji pridruži tudi mlajša sestrica. Delovni pogoji v tovarni so nevzdržni: delajo z nevarnimi spojinami, k poškodujejo njihove dihalne poti, delajo več kot 12 ur zapored, če naročilo ni dokončano, delajo tudi ob nedeljah … Ko pride inšpekcija, se otroci poskrijejo, tovarno uredijo, kot da deluje po vseh predpisih.
“Tovarna je zavarovana kot zapor in delavci za zidovi jo tudi tako občutijo. A vseeno so tukaj prostovoljno. Nihče jih ne sili. Kdor hoče oditi, lahko odide, kadar koli. Nobenih delovnih pogodb ni, nobenih zakonov, ki bi jih ščitil, nikogar, ki bi jih zadrževal. Pa vseeno komaj kdo prostovoljno zapusti tovarno. Potrebujejo denar, ki ga zaslužijo tu, pa čeprav komaj zadošča za preživetje.” (str. 12/13)
S prihodom inšpektorjev iz Nemčije skuša Lan najti pot, kako jim posredovati sporočilo o resničnih (in ne le začasno insceniranih) pogojih dela v tovarni. Ji bo uspelo?
Knjiga je odličen opomnik, kakšna škoda se dela tako na ekološki kot socialni ravni – samo zato, da imamo najnovejše superge in najmodernejša oblačila. Je res vredno?
Craig Thompson je ameriški risar stripov, najbolj poznan po risoromanu Odeje. Za svoja dela je prejel številne nagrade (denimo štiri nagrade Hervey, dve Eisner Awards, in dve Ignatz Awards).
Odeje so že kar kultni avtobiografski risoroman. Opisuje mladostne (pre)izkušnje mladega Craiga, ki so značilne za mnoge mladinske romane: prva ljubezen, občutek izključenosti, zasmehovanje, nestrinjanje s starši, stroga vzgoja itn. Craig je umetniško nadarjen fant, ki rad riše in se upira strogi krščanski vzgoji svojih staršev. Na zimskih duhovnih vajah spozna Raimo, ki prihaja iz podobnega ozadja. Postaneta neločljiva in razmerje vzdržujeta prek pisem in telefona, Craig jo tudi obišče. Kot vsaka prva mladostniška ljubezen tudi ta ne obstane. Craig se na koncu odseli in distancira od stroge vzgoje ter najde svojo pot, kako vzdrževati svojo vero.
Na prvi pogled gre za tipičen mladinski (riso)roman, vendar ga odlikuje neka tenkočutnost in avtentičnost, preko katere se bralec zlahka identificira oz. se spominja lastnih sličnih mladostniških zagat in čustvenih pretresov.
Portugalska je zelo posebna, živopisana dežela, in veliko ljudi se zaljubi v njene čare. Prav tako kot je portugalska fado glasba zaznamovanja s tistim njihovim bolečim hrepenenjem, saudade, je z njim gotovo zaznamovana tudi portugalska poezija.
Pričujoča antologija predstavlja nadaljevanje antologije Trinajst portugalskih glasov iz l. 2009. Gre za dvojezično zbirko, pri kateri je sodelovalo kar nekaj slovenskih in portugalskih pesnikov in strokovnjakov.
Antologija je odlično branje za vse navdušence nad poezijo in je odličen odraz portugalskega značaja. Pesmi so polne refleksije:
Smo bežno listje, kjer spijo
ptice tišine in samota.
Smo samo listje in njegovo šelestenje.
Negotovi, nezmožni biti roža,
še sapa nas zmoti in strese.
Zato se ob vsakem našem gibu
vsaka ptica spremeni v drugo bitje.
(Eugenio de Andrade)
… in seveda ljubezni in hrepenenja:
Ležeča si otok in redko
otoki iz morja pridejo take dolžine
s tako obetavnimi zalivi
s cvetočim gozdom na sredini.
(David Mourão-Ferreira, Otok)
Odlično poetično branje, ne le kot del študija portugalske književnosti, temveč za vsakega, ki se rad nagradi z branjem dobre poezije.
Iskanje izgubljenega fanta je zgodba o Seanu, fantu, ki je po sklopu nesrečnih življenjskih okoliščin pristal v vzgojno-varstvenem zavodu. Njegova zgodba se preplete z življenjsko usodo Daše in Igorja, ki še vedno prebolevata smrt lastnega sina. Potem se Daša odloči, da za konce tedna k sebi vzameta “zavodskega” fanta, kar krepko spremeni življenja vseh treh. Sean ni zaznamovan če s kruto usodo, nova okolica ga s predsodki sprejme tudi zaradi njegove narodne pripadnosti, a je tak pogled skozi zgodbo kritiziran in razkrit kot neresničen.
Avtorica v romanu ne idealizira, ampak poda realno sliko dogajanja v zavodih za mladostnike, kakšni otroci se tu znajdejo in v kakšnih stiskah, za vedno zaznamovanih s tragičnimi življenjskimi pripetljaji. Ne idealizira tudi čudežno odrešujoče moči razumevanja in ljubezni, pokaže, kako težka je pot do zaupanja in bližine.
Odličen roman tako za mladostnike kot odrasle, ki z veliko mero realnosti pokaže, kako pomembna je človeška bližina in strpno razumevanje.
Nobelov nagrajenec, kolumbijski pisatelj Gabriel Garcia Marquez, svetovno poznan po svojih delih Sto let samote in Ljubezen v času kolere, predstavnik t. i. magičnega realizma, nas v svojem prepoznavnem slogu v delu Živim, da pripovedujem, popelje skozi svoje življenje. To romansirano avtobiografsko delo naj bi bilo prvo v vrsti treh (a žal pisatelj trilogije nikoli ni končal) in opisuje njegovo življenje v letih 1927 do 1950, in se konča z njegovo zaroko.
Pisatelju sledimo vse od njegovega otroštva, zaznamovanega s pomanjkanjem, vse do časa, ko je postal uveljavljeni pisatelj. Gotovo so najbolj sočni prizori tisti iz njegovega boemskega življenja, zelo natančno pa očrta tudi naporno in počasno se razvijajočo se kariero novinarja in pisatelja: “Že sam pogled na vsako stvar posebej mi je vzbudil neubranljivo hrepenenje, da moram pisati, če nočem umirati.” (s. 107)
Izredno zanimiv vpogled v življenje ene od ikon svetovne literature, iz katerega je nemalokrat tudi črpal snov za svoja literarna dela.
Sodobni družinski roman nas popelje skozi razburkane odnose v družini Devin. Zakonca Ana in Jan se po tridesetih letih zakona ločita. Vsi trije odrasli otroci se spopadajo s svojimi težavami: Aleš je poročen le še zaradi otroka in svoj obup utaplja v alkoholu, Dominik je zasvojenec s kokainom, slikar in priložnostni kriminalec, Lara pa diplomirana komparativistka in pesnica, ki ne ve točno, kaj bi počela s svojim življenjem.
Gre za nekakšno sliko propada sodobne družine – vsi posamezniki so svobodni, vendar s to svobodo ne zna nihče dobro ravnati. Družina še zdaleč ni več trdno jedro, kot naj bi idealno bila, temveč le skupek individualistov s svojimi interesi, s svojimi zgodbami in načini iskanja rešitev za svoje težave.
Avtorica romana Irena Svetek je leta 2004 dobila nagrado za literarni prvenec Od blizu na Slovenskem knjižnem sejmu. Širše pa je postala bolj znana s svojimi poznejšimi romani, predvsem kriminalno trilogijo Rdeča kapica, Beli volk in črni princ.
Rdeča Rosa je risoroman (roman v stripu), ki opisuje življenje revolucionarke, borke za pravice žensk, ženske legende politične levice, Rose Luxemburg (1871-1919). V risoromanu spremljamo tako njeno osebno življenje kot njeno javno, politično delovanje. Pri tem ne gre za neko površno ali poenostavljeno interpretacijo življenjepisa Rose Luxemburg, temveč temelji na izčrpnem študiju avtorice – striparke in aktivistke Katie Evans. Skozi dotični risoroman na poljuden način podaja temelje komunistične oziroma socialistične misli, in jo tako približa bralcem, ki se z njo še niso seznanili, hkrati pa odstira osebno in intimno življenje Luxemburgove, odnose z njeno družino, prijatelji in ljubimci. V stripu zgodbo, pogovore, spremljajo neposredni navedki del Luxemburgove, knjiga pa je opremljena tudi z izčrpnimi opombami in navedki virov. Na ta način si lahko bralec izbira, kako poglobljeno bo njegovo branje. Kljub temu da gre za precej zahtevno stripovsko branje, je Rdeča Rosa navdihujoča, vedno aktualna zgodba o pogumni, izjemni, močni ženski, ki se je s svojim delom in dejanji zapisala v zgodovino.
S pričujočim romanom se je Borut Golob leta 2010 umestil v deseterico finalistov za nagrado Kresnik. Ta kratek roman odlikujeta predvsem črni humor in ironičen pogled na (slovenceljsko) mentaliteto. Večina dogajanja je postavljena v odročno slovensko vas, kjer se preplete več zgodb rahlo tipiziranih (anti)junakov (podobnost s kakršno koli resničnostjo je res zgolj naključna). Eden najbolj posrečenih likov je mladi kmet Krištof, povprečen klen slovenski moški, poln predsodkov in skrajno introvertiran. Čustva izdatno izkazuje svoji “štilerci”, za svojo zaročenko pa ne kaže prav velikega zanimanja. Poleg njega spoznamo še profesorja dr. Trobevška, ki ga mami druženje s seveda občutno mlajšo študentko in Lidijo, ki se naveličana mesta odpravi na obisk na podeželje k sestrični – Krištofovi zaročenki. Jezik v romanu je skop, nebaročen, a kljub temu sočen, pretkan z inteligentnim humorjem. Že sam podnaslov romana dobro povzame njegovo vsebino – gre za nekakšno sodobno parodijo, odmev na klasično slovensko domačijsko povest.
Golobova najnovejša navdušujoče premišljena kriminalka je postavljena v ljubljansko Rožno dolino. Znova trupla, kriminalist Taras Birsa pa tokrat kot detektivski s.p.-jevec primoran spet sodelovati s svojimi nekdanjimi kolegi z ljubljanske policije pri razreševanju zapletenega zločina. Seveda ni naiven, vendar preživeti je treba. Po tej logiki se zaplete, oziroma ga pohlepni prevaranti in morilci zapletejo v primer tako, da skoraj do zadnjega ne vemo, kdo je žrtev in kdo krivec, tudi sam je za trenutek med osumljenci. Napeto branje na dah, podprto z znanimi lokacijami, iskrivo detektivsko logiko, rekreativnim športom in družbeno angažiranostjo.
Kot dolgoletni kriminalistični inšpektor ti lahko povem, kaj bo napravil. Nate bo spustil ves Nacionalni forenzični laboratorij, ki bo z dokazi podkrepil vse, kar sem povedal, sodišču bo predstavil tvoje ponarejeno poročilo s fotografijami in pokazal, kdo je ženska, ki leži pod Klunom, vleklo se bo. Tudi če se boš izvlekla, bo po koncu sojenja vsak normalen poznal resnico. V ta lokal, v noben lokal v Ljubljani ne boš mogla, ne da bi s prstom kazali za teboj. (str. 483)
in nato