Zvezda Kazana

Žanrmladinski roman
Narodnostangleška književnost
Kraj in leto izidaTržič, 2007
Založba
Prevod Ljubica Klančar
Ključne besede Najdenčki, Matere in hčere
Število strani

319

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

10-11 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Na sončen junijski dan sta se kuharica Ellie in njena prijateljica, služkinja Sigrid, odpravili na prost dan v hribe. Za hip, da si odpočije utrujene noge, je Ellie posedela v odročni cerkvici in tam ob vznožju oltarnih stopnic našla nekaj dni staro punčko. Tako se začne zgodba o zvezdi Kazana, čeprav bi se lahko začela že leta prej, ko je igralka in plesalka, lepa La Rondine, v dar od ruskega grofa prejela znameniti smaragdni obesek in ostale čudovite dragulje, ki jih bo leta kasneje mala najdenka podedovala. Ellie se odloči punčko obdržati in mala Annika odrašča na Dunaju, ki je pred 1. svetovno vojno slovelo po odlični hrani, cesarju Francu Jožefu in čudovitih lipicancih. V družini dobrosrčnih ljudi ima Annika vse za srečno otroštvo in čeprav se dobro počuti, ves čas sanja, da bo nekega dne vendarle njena prava mama prišla ponjo. In lepega dne visoka in elegantna plemkinja s severa Nemčije potrka na vrata, se predstavi kot plemenita Edeltraut von Tannenberg in zbrane prepriča, da je Annika njena hči, ki jo je leta 1896 pustila v cerkvici. Odpelje jo na sever Nemčije v novi dom, na družinski grad, da spozna brata in ostale člane nove družine. Kljub domotožju se Annika trudi, da bi se vživela v vlogo plemkinje, a v novi družini ne najde prave topline in ljubezni. Nepričakovano se celo znajde v hudi nevarnosti. Še dobro, da ima zveste prijatelje, na katere se lahko zanese.
Eva Ibbotson, angleška pisateljica avstrijskega rodu, je za Zvezdo Kazana prejela srebrno nagrado Nestle Smarties Book Prize (2004).

Edeltrautin robček je bil premočen od solz. Zmečkala ga je in vzela drugega.
Toda Annika je še vedno molčala.
»Ni te bilo enostavno najti. Odšla sem v Pettelsdorf, kjer so mi povedali, da so te posvojili in odpeljali na Dunaj. Nato sem se potikala po ulicah in te poskušala najti. Poiskala sem odvetnika – znamenitega moža – Herr Pumpelmann-Schlissingerja. Pomagal mi je … in nazadnje sem te našla. Oh, Annika, ko si pri profesorjih stopila skozi vrata in sem na tebi prepoznala oči in lase tvojega očeta ter videla tvoj zaupljivi pogled … Mislim, da je bil tisto prvi srečni dan po mnogih letih.«
»Da, tudi jaz sem bila srečna,« je tiho rekla Annika.
»Toda skrbelo me je, kaj se bo zgodilo , ko te bom pripeljala v Spittal. Živeli smo kot … no, kot kmetje, brez vsakega denarja.«
Ne, je hotela reči Annika. Kmetje ne živijo tako. Kuhajo, pospravljajo, sekajo drva in se preživljajo – vendar je molčala.
Edeltraut je vstala in stopila k oknu.
»Toda Annika, odvetnik je izvedel še nekaj drugega o tebi. Starka, ki je živela na istem trgu, ti je zapustila polno skrinjo spominkov. Oporoko so morali še overiti, zato nisi nič vedela o tem. Ko sem se vrnila v Spittal, da bi se pripravila na tvoj prihod, mi je stric povedal zgodbo o La Rondininih draguljih. Povedal mi je, da so pravi, vendar nihče ni vedel zanje.
Seveda bi ti morala povedati – toda nisem vedela, ali je zgodba resnična. Dragulji so bili mogoče lažni, kot so vsi mislili. Potem, Annika, pa se mi je sanjalo, da bo Spittal spet mogočen in da bosta s Hermanom tam živela v razkošju. Napisala sem oporoko in tudi tebi zapustila del Spittala. Ne samo Hermannu, tudi tebi. Oh, Annika, bila sem tako nespametna.«
»Saj bi ti dala dragulje za Spittal. Dala bi ti vse, kar imam,« je zašepetala Annika.
»Vem, oh, zdaj vem, dragica. Toda vedeti moraš, da te takrat še nisem poznala. Vedela sem, da si prisrčna in čedna, toda majhnim deklicam lahko nepričakovano bogastvo stopi v glavo. Morala bi zaupati lastni hčeri – svoji krvi – toda preveč sem bila prizadeta.«
Annika je bila zelo utrujena. Nekaj se ni ujemalo, toda bila je preveč utrujena, da bi ugotovila kaj. (Str. 277-278)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Zvezda Kazana.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 8
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja