Živali iz gmajnice

Žanrbasen, mladinski roman
Narodnostangleška književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2010
Založba
Prevod Uroš Kalčič
Ilustracije Jacqueline Tettmar
Ključne besede Ekologija, Basen
Število strani

286

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Včasih je bil gozd prostran, bili sta Resavica in Gmajnica. Danes je Gmajnice vsak dan manj in kaj se je zgodilo z Resavico, najbrž ni treba posebej razlagati. Ljudje za svoje nove hiše potrebujejo vsak dan več prostora, zato podirajo drevesa, izsušujejo loge in ko zasujejo še zadnji ribnik v gozdu, se živali, ki so še ostale, zberejo in odločijo, da si bodo poiskale nov dom. A kje? Rešitev jim ponudi Krastača, ki se je nepričakovano vrnila z dolgega potovanja. Odšli bodo v naravni rezervat Park belega jelena, tam bodo po Krastačinem zagotovilu živeli v miru. Pot bo dolga in naporna, to je jasno vsem. Zavedajo se, da obstaja možnost, da se ne bodo rešili vsi in jasno jim je, da bodo za dosego svojega cilja potrebovali vso svojo moč, iznajdljivost, srčnost in pogum. Zgodba o živalih iz Gmajnice je v izvirniku izšla že leta 1979, a je njena vsebina žal vsak dan aktualnejša. Opisuje ekološko katastrofo, ki jo s svojim lahkomiselnim ravnanjem povzroča človek in poziva k spremembam in solidarnosti. Po njej so posneli več animiranih risank.

»Le kje je Lisjak?« je s prizvokom zaskrbljenosti vprašal Jazbec. »Sploh ga ne vidim.«
Napenjal je oči, da bi zagledal svojega prijatelja, in naredil nekaj korakov vzdolž brega, potem pa se vrnil in se odpravil v drugo smer, z zbeganim izrazom na obrazu.
»Lisjak!« je zaklical. »Si v redu? Ne vidimo te.«
Edini zvok, ki mu je prišel na ušesa, je bilo nenehno pljuskanje, ki se ni poleglo, vse odkar so zabredli v vodo.
»Lisjak!« je zaklical še enkrat, še glasneje. »Kje pa ste? Kunec! Podlasica! Me slišite?«
Na njegove klice je odgovoril nerazločen glas kdove koga. Razumel ni niti besedice.
»Kaj praviš?« je zavpil. »Ne slišim te.«
Tedajci je iz teme pomolela Podlasičina glava, z njo pa so priplavale še veverice.
»Maj…čkeno težavic … imamo,« je rekla vsa zasopla, ko je priveslala bližje. »Kunci so se … splašili. Plavajo … sem ter tja, samo tja ne … kamor bi bilo treba. Lisjak … jih skuša … pomiriti. Veverice so zdaj … v redu.«
Jazbec je kunce na tihem pošteno opsoval.
»Pa bo zmogel?« je vprašal Podlasico, ko se je skupaj z vevericami, ki so osramočeno pobešale poglede, pridružila druščini.
»Nisem čisto prepričana,« je odvrnila Podlasica. »Utrujen je že. Rekla sem mu, naj jih pusti, pa noče.«
»Čisto njemu podobno,« je tiho rekel Jazbec. »Mogoče bi mu moral iti pomagat,« je dodal. In se je odzibal dol k vodi.
»Grem še jaz! Dober plavalec sem!« je zaklical Krt.
Potem pa je Zajec nenadoma zavpil: »Tamle so!«
Glave kuncev in Lisjaka so se končno prikazale. Lisjak je plaval za njimi in se na vso moč trudil, da bi jih obdržal v pravi smeri; kajti celo še zdaj je kunce obsedal tako brezglav strah, ker so se znašli v globoki vodi, da nikomur od njih ni uspevalo plavati naravnost.
Utrujeni Lisjak je že ves utrujen z divjimi zamahi odplaval do enega izmed kuncev, ki je sili stran od skupine, a se je takoj zatem, ko je tega spravil v red, zagledal drugega na drugem koncu, ki je začel plavati nazaj na oni breg.
Jazbec in drugi, ki so uspešno prišli čez, kar niso mogli verjeti temu brezumnemu vedenju kuncev in so jih, sočustvovaje z viteškim Lisjakom, začeli jezno nadirati.
»Kam pa rinete? Semkaj morate!« je vpila Podlasica.
»Zakaj pa se obračate, bučmani?« je zaklical še Voluhar s svojim predirnim glaskom.
Cel plaz oštevanja se je vsul na zbegane kunce. Lisjak je proseče gledal živali na bregu, a škoda je bila že storjena. Ob vsem tistem vpitju so že tako in tako živčni kunci do kraja zgubili glavo. Nastala je popolna zmeda, v kateri so vsi plavali križem kražem, se zaletavali drug v drugega in s svojimi brcajočimi telesci potiskali uboge mladiče pod vodo.
Obupani Lisjak je zaplaval na sredo te zmešnjave in skušal segnati brezglave živali k bregu.
Jazbec je še vedno stal tik ob vodi in mrzlično preudarjal, ali naj gre pomagat Lisjaku ali pa bo boljše, če s svojo navzočnostjo še ne povečuje zmede. Pri tem se je mimogrede ozrl proti toku – in se naježil od groze. (Str.: 123-125)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Živali iz gmajnice.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 4
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0