Zima v Sokču

Zima v Sokču švicarske pisateljice francosko-korejskih korenin Elise Shua Dusapin je njen prvenec, ki je v francoščini izšel leta 2016, letos pa je v prevodu Suzane Koncut prvič dostopen tudi slovenskim bralcem. Avtorica ga je začela pisati že pri sedemnajstih in ga dokončala pri dvajsetih letih. Kot je povedala sama, je nastajal v obdobju intenzivnega samoizpraševanja in iskanja identitete. To ni nepomemben podatek, saj je mlada pripovedovalka romana na nek način zrcalna podoba avtorice: tudi ona je razpeta med različne kulture in jezike, med korejske korenine in francosko kulturo, ki jo spoznava predvsem skozi študij francoščine. Tudi Dusapin je odraščala med Francijo, Južno Korejo in Švico.

Dogajanje je postavljeno v Sokčo, južnokorejsko obmorsko mesto ob meji s Severno Korejo. Pozimi, ko turisti odidejo, letovišče skoraj zamre. Mraz, sneg, prazne ulice, ribarnice in morje ustvarjajo tiho, nekoliko tesnobno in melanholično atmosfero. Sokčo tako ni zgolj prostor dogajanja, ampak postane podoba notranjega sveta glavne junakinje – prostora, v katerem je vse nekako obstalo in čaka na spremembo.

Pripovedovalka dela v majhnem gostišču, živi v svetu precejšnjih notranjih negotovosti in težavnega odnosa z materjo. Ta jo nenehno opazuje, presoja njeno telo, prehranjevanje in predstavo o ženskosti. Tudi njen fant, ki se ukvarja z manekenstvom, je povezan z močnim zavedanjem telesa in zunanjega videza. Telo tako postane eden osrednjih prostorov romana: nekaj, kar je hkrati naše in tuje, nekaj, kar ves čas gledajo in ocenjujejo drugi. V romanu se pojavi tudi mlada ženska po lepotni operaciji, zato se vprašanje, kako vidimo sebe in kako nas vidijo drugi, še dodatno poglobi.

Njeno precej zaprto življenje spremeni prihod francoskega striparja iz Normandije. Umetnik pride v Sokčo po navdih za nov strip in od dekleta pričakuje, da mu bo pokazala »pravo« Korejo. Med njima se vzpostavi nenavadna bližina, v kateri pa ni veliko izrečenega. On jo opazuje in riše, ona opazuje njega in njegove risbe. V njem išče tudi del sebe, povezavo s Francijo in kulturo, ki jo pozna predvsem skozi jezik. Toda prav tukaj se pokaže bistvo romana: junakinja se ne more prepoznati v nobeni od ponujenih podob – ne v materi, ne v fantu, ne v francoskem umetniku in ne v predstavah drugih o tem, kdo naj bi bila. Tudi umetnik, ki naj bi jo videl, je ne more zares videti.

Zato je Zima v Sokču predvsem roman o iskanju sebe – o občutku nepripadanja, kulturni razpetosti, telesu, pogledu drugega in težavnosti komunikacije. Zanimivo je, da Dusapin vse to izrazi z zelo malo besedami. Njen jezik je čist, zadržan in natančen, stavki so kratki, pripoved pa skoraj eliptična. Pod površjem navidez preproste zgodbe se tako nabira veliko neizrečenega. Kot je zapisano tudi v predstavitvi slovenskega prevoda, njeni jedrnati stavki ustvarjajo neposrednost in napetost, ki se nikoli povsem ne razreši.

Roman zato ne ponudi jasnega odgovora, kdo je junakinja. In prav v tem je njegova moč: iskanje identitete ni prikazano kot pot do končne opredelitve, ampak kot stanje negotovosti, v katerem se človek šele uči gledati samega sebe.