Žalost zemlje : zgodba o Buffalu Billu Codyju
Žanr | biografski roman, družbenokritični roman |
Narodnost | francoska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2022 |
Založba | Založba/*cf |
Prevod |
Suzana Koncut |
Ključne besede | Gledališke uprizoritve, Indijanci, Spektakel, V leposlovju, Združene države amerike |
Zakaj je zemlja žalostna?
Roman Žalost zemlje Érica Vuillarda nosi podnaslov Zgodba o Buffalu Billu Codyju, a pravzaprav ni zasnovan kot biografski roman, lahko bi rekli, da sploh ne kot roman. Kar beremo, je pravzaprav skica neke človeške usode, neke zgodovine in nekega filozofskega uvida. V fragmentarni pripovedi, ki je zapisana v dramatičnem sedanjiku, se prepletata tragedija nekega ljudstva in tragedija nekega klovna, njuno stičišče pa je šovbiznis.
Buffallo Bill je bil glavni junak Wild West Showa, ki je bil svetovna uspešnica, cirkus, ki je potoval po svetu in oblikoval našo predstavo o »divjem Zahodu« in spopadu med »kavbojci in Indijanci«. Potem, ko so bili Indijanci dokončno poraženi, so nekateri zavohali priložnost za dobiček in poražence uporabili kot material za spektakel, ki je obiskovalcem omogočal v živo videti divjake. Tja segajo tudi začetki merchandisinga, pri katerem tisti, ki so izgubili vse, prodajajo stranske proizvode svojega genocida (str. 75). Vsako tragedijo je mogoče pretopiti v denar in Vuillard nam predstavi bolečo zgodovino šovbiznisa, hkrati pa nam ponudi razmislek o zgodovini in problematizira naša prepričanja: kje se konča resnica in kje se začne laž? Zgodovino pišejo zmagovalci in pred našimi očmi se pokol pri Ranjenem kolenu spremeni v bitko, ki postane šov, ki izpusti pravzaprav vse, kar se je v resnici zgodilo. Spodbuja nas k razmišljanju, v kakšnem odnosu sta laž in resnica, oz. fikcija in resnica, saj v naši zavesti prehajata ena v drugo. Laž ostane, pronica v zavest skupnosti, in fikcija postane resnica ali pa se o njej sploh nihče več ne sprašuje.
Šov požre vse: poslednje preživele iz pokola pri Ranjenem kolenu, použije celo velikega poglavarja Sedečega bika, prizanese pa ne niti svojim otrokom. Buffalo Bill postane žrtev lastnega uspeha, izgubi občutek za to, kdo sploh je, in začne verjeti v lastno fikcijo. Zaradi svoje vloge se stopi njegova lastna identiteta in sam verjame, da se je zares boril v bitkah. Ostane le še ostareli klovn, katerega zgodbe ne zanimajo nikogar več, cirkus pa se je preselil drugam, k novim žrtvam.
Vuillard nam vse to oriše s presunljivimi in natančnimi skicami, v katerih se zgodovina in šovbiznis poigravata z usodami nesrečnih posameznikov, vse to pa je podkrepljeno z dejstvi in premišljeno uporabljenimi podrobnostmi. Te skice ne obsegajo samo življenja Buffala Billa, temveč različnih oseb, povezanih z Wild West Showom, ki je pravi protagonist tega romana.
Da se nas zgodbe ljudi bolj dotaknejo, poskrbijo fotografije, ki se pogosto vključujejo v pripoved: ti ljudje so živeli, fikcija in resničnost se prepletata tudi na tej ravni.
Roman je … žalosten. A kakšna naj bo pripoved o zadnjih fragmentih genocida, ko poražencem šov odvzame še poslednje dostojanstvo? In ko se celo zmagoslavni nastopači pretvorijo v poražence. Zemlja je lahko samo neskončno žalostna.
Objavljeno: 13.03.2023 12:27:48
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:51:55
»Nekaj Indijancev kroži okrog konjenice z bojnimi kriki, kakršnih jih je naučil Buffalo Bill. Z dlanjo tleskajo po ustnicah, uo! uo! uo! uo! uo! uo! uo! In tako nastane nekakšno divjaško, nečloveško tuljenje. Toda tega bojnega krika ni bilo slišati ne na Velikih planjavah ne v Kanadi ne nikjer drugje – Buffalo Bill si ga je kratko malo izmislil. In Indijanci se še ne zavedajo, da bodo morali te teatralne krike, to senzacionalno iznajdbo uprizarjati neprenehoma in v vseh predstavah, v katerih bodo nastopali kot statisti svoje lastne nesreče. Da, ni jim še znano, kakšna usoda čaka to cirkuško izmišljotino, ki se je je domislil Buffalo Bill, ne morejo si predstavljati, da se bodo vsi otroci zahodnega sveta med poskakovanjem okoli ognja tolkli z dlanjo po ustih in proizvajali »indijanske krike«. Ne morejo si predstavljati, kako osupljiva prihodnost čaka to groteskno reč in s kakšno neizmerno močjo bo v predstavah izgoreval smisel. Pa vendar so natihoma gotovo občutili vso grozo pred tem.«
(str. 73)