Ime mi je Rigoberta Menchú : pričevanje gvatemalske Indijanke

V naši skupnosti izberemo nekoga, ki je deležen vsega spoštovanja. On je naš glasnik. Ni kralj, je pa zastopnik, ki ga ima vsa skupnost za očeta. Moj očka in moja mamica sta bila izbrana za glasnika naše skupnosti. S pravi, za to izbrano glasnico so vsi v skupnosti, kot bi bili njeni otroci. Zato vsaka mama že ob prvem dnevu nosečnosti poišče podporo te izbrane glasnice ali izbranega glasnika, saj mora otrok pripadati celotni skupnosti, ne le mami. Nosečnica pride skupaj z možem povedat, da bo imela otroka in da se bo ta otrok, kolikor bo le mogoče, držal navad naših prednikov. Potem predstavnik skupnosti ponudi vso potrebno podporo. Reče jima: “Pomagali vama bomo, mi in drugi starši.” /…/ Ko je v sedmem mesecu nosečnosti, se po naših običajih poveže z vso naravo. Odide iz vasi, na sprehod v naravo. Tako otrok vzljubi vso naravo. Mama mora hoditi odločno, trdno, otroka mora naučiti, kako živi mama. Na primer, če mama vstaja ob treh zjutraj, se mora tega še toliko bolj držati, ko je noseča. Vstane ob treh zjutraj, opravi svoje delo, odide na sprehod, ljubkuje živali, ljubkuje vso naravo z mislijo, da to sprejema tudi otrok, in ves čas, odkar je otrok v njenem trebuhu, se nenehno pogovarja z njim. Pravi mu, da mora živeti težko življenje. To je tako, kot če bi jo spremljal turist, ki bi mu razlagala stvari. Na primer: “Narave ne smeš nikoli zlorabiti in to življenje moraš živeti stanovitno, kot ga živim jaz.” Gre na polje in otroku pripoveduje podrobnosti. To je obveznost, ki jo mama mora opraviti.