Zabava pri Kozlu

Osrednji pripovedni lok romana je zgodba Uranie Cabral, 49 letne odvetnice iz New Yorka, ki se po 35 letih vrne v rodno Dominikansko republiko, da bi razčistila s svojo preteklostjo. Njen prihod v Santo Domingo je povod za retrospektivno raziskovanje svoje preteklosti in osebnih travm, povezanih z obdobjem tiranije generalisima Rafaela Trujilla z vzdevkom Kozel. Na tem najpomembnejšem položaju v državi je bil med leti 1930–1961, predsednik pa je bil v nasprotju z njim le figura. Urania je hči Agustína Cabrala, nekdanjega vplivnega politika in zvestega privrženca Trujilla, ki je nazadnje padel v njegovo nemilost. Njena usoda je v romanu izražena z močno čustveno globino njene osebnosti in skozi njeno zgodbo lahko začutimo pravi človeški obraz zgodovinske tragedije. Uraniin lik je specifičen, saj je posameznica z edinstveno travmo, in univerzalen, ker je hkrati simbol nesrečnih žrtev diktature dominikanskega režima. Pisatelj skozi njeno osebnost raziskuje, kako globoko lahko avtoritarni režim poseže v posameznikovo življenje, obenem pa postavlja vprašanje, ali je mogoče zares dokončno preboleti takšen strašen dogodek. Njeno potovanje, od žrtve do ženske, ki se sooči s svojo preteklostjo, je dober prikaz posledic političnega režima na celotno njeno družino.

V romanu spoznamo tudi zgodbo o zadnjih dneh diktatorja pred atentatom. V časovnih preskokih med preteklostjo in sedanjostjo spoznamo njegovo brutalno vladavino, polno korupcije, manipulacij in nasilja nad njegovimi zvestimi privrženci. Prikazan je kot karizmatičen, a krut voditelj, ki obvladuje državo z železno roko, hkrati pa pisatelj razkrije tudi njegove človeške slabosti, psihopatološko osebnost in paranojo, ki ga kot zlovešča slutnja preganja vse do neizbežnega konca.

Tretji pripovedni lok se osredotoča na skupino zarotnikov, ki načrtujejo atentat na Trujilla. Spremljamo njihove motive za usodno dejanje, dvome, ki jih kljuvajo in neizmeren pogum, ko tvegajo svoja lastna življenja, da bi končali nečloveško diktaturo. Ta del romana razkriva kompleksnost njihovih odločitev in ceno, ki jo plačajo za upor.

Ta družbeno-kritični roman opozarja na posledice totalitarnega režima na življenje ljudi, kako nevaren je lahko kult osebnosti in kaj vse so nekateri posamezniki pripravljeni storiti za svojo dobro pozicijo med odločevalci in svetovalci vodilnega. V pravih političnih okoliščinah je takšnih oseb vedno dovolj, kljub vsemu žrtvovanju sebe in svoje družine v dobro “gospodarja” pa jih ta zavrže in tragično propadejo. Pri tem s svojim podpiranjem režima pomagajo ustvarjati grozljive življenjske razmere, s katerimi ogrozijo obstoj lastnega naroda. Edino upanje na lepšo prihodnost predstavljajo posamezni aktivisti, ki se morajo prebiti skozi skoraj nezlomljivi sistem in sprožiti spremembe.

V svojem govoru ob prejemu Nobelove nagrade za književnost leta 2010 je Mario Vargas Llosa opozoril na moč, ki jo ima literatura. Retorično je izpostavil vprašanje, zakaj totalitarni režimi, ki stremijo k popolnemu nadzoru nad posameznikom od rojstva do smrti, tako zelo trepetajo pred svobodno besedo, da uvajajo strogo cenzuro in z nezaupanjem spremljajo neodvisne pisatelje. Njegova goreča zagovornost svobode izražanja in v tistem času še idealizirane liberalne demokracije se zrcali v njegovih delih, ki bralce vabijo k razmisleku o svobodi in odporu proti tiraniji.