Velika zabava
Žanr | družbenokritični roman |
Narodnost | romunska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2020 |
Založba | Cankarjeva založba |
Prevod |
Aleš Mustar |
Ključne besede | Bolezni, Denarna nakazila, Gradbeni projekti, Komunistične države, Komunizem, Rak (medicina) |
Pripoved o smrti, tajkunu in severnem medvedku
Leonid Damian je petdesetletni moški, po poklicu novinar, poročen z depresivno lekarnarko, ki mu dan in noč očita, da zanjo in hčerko ne naredi takorekoč nič. A resnica je drugačna. Njegova sestra ima rak najbolj agresivne vrste, katerega zdravljenje zna biti v Romuniji prava nočna mora. Roman se začne na zimski večer januarja 2012, ko Leonidu, prvoosebnemu pripovedovalcu, na poti iz službe, ostarela sorodnica sporoči, da je sestra umrla. Takoj se iz Bukarešte, kjer živi, odpravi v rojstno mesto Galati ob Moldavski meji. V bloku, kjer je nekoč živel in kjer zdaj leži pokojna sestra, naleti na soseda, katerega videz in vedenje porajata vtis o duševni omračenosti. Leonid se ga ne zmore otresti. Še več. Da bi bil čim prej ob pokojnici, mu skuša pomagati, “norec” pa ga zvleče v podzemni hodnik in od tam na neko dvorišče, kjer je priča vojaškemu spopadu iz davne preteklosti. Na prizorišče stopi Leonidov znanec iz srednješolskih in študentskih let. Od tod naprej se dogajanje odvija na pol resnično in na pol sanjsko, saj še sam pripovedovalec natančno ne ve, zakaj se je znašel na tem kraju. Skozi dolga, gostobesedno spisana poglavja, ki bi vsako zase lahko bila že kar vložne zgodbe, se bralcu stran za stranjo razkrivata socialistična in novodobna Romunija. Znanec po imenu Iulian Bolozan je bil v mladih letih zagret komunist, ki je s citiranjem predsednika države postal cenjena osebnost. Kljub temu, da je ob sesutju režima tudi sam dobil “batine”, se jih je hitro otresel in postal novodobni kapitalist, “ki še vedno naklada, da je treba z lopato odmetavati”, in ki se je naučil “stopati prek trupel”. Njegov posel je oglaševanje, pri čemer spretno izkoristi vsakogar, ki mu stopi na pot, tudi Leonida. Slednji hkrati z Bolozanovo pripoveduje še svojo osebno zgodbo, tragično usodo staršev in nazadnje sestre. Koliko sta mati in ona vsaka zase pretrpeli zaradi bolezni. Kakšna ponižanja je doživljala sestra in z njo sam, ko ji je skušal pomagati. Bo morda kateri izmed bralcev zatrdil, da je vse skupaj izmišljeno in da se kaj takega ne dogaja? Presenečajo in osupljajo tudi povezave med obema zgodbama. Kaj pa plišasti medvedek iz udarnega naslova? Pozabljenega na vlaku za Galati vzame k sebi Leonid, in od takrat naprej je njegov angel varuh, ki ga spremlja skozi tri moraste dni do sestrinega pogreba. Ker je med zgoraj omenjenimi vložnimi zgodbami tudi pravljica, pa je treba roman vsekakor prebrati do konca.
Objavljeno: 02.07.2020 13:16:16
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:41:58
Iulian govori z isto gorečnostjo kot pred petindvajsetimi leti, ko je na sejah Zveze mladih komunistov predstavljal ideje, ki jih je pobral v zadnjem govoru tovariša Nicolaeja Ceausescuja, ali ko je delavce v železarstvu vabil, da se udeležijo socialističnih tekmovanj po panogah. Ne morem mu slediti. Marketing meša z zgodovino, znamke z narodnim ponosom, ceno na policah s tragično usodo moldavskega vladarja, kreativno idejo s širitvijo Otomanskega cesarstva v 15. stoletju, distribucijsko mrežo žganih pijač z ruskim vplivom na Balkanu … Oče, prav ničesar ne razumem, da veš! Prav si imel, ko si mi branil prijateljevanje s tem komunistom. Bolozan je velik nakladač! Oče, veš kaj, jaz pa mislim, da se je Iulianu Bolozanu, nekdanjemu sekretarju Zveze mladih komunistov, zadolženemu za propagando po okrožjih, zmešalo!
Str. 85
Takrat je zazvonil moj telefon. Šel sem iz sobe. V dlani sem stiskal pomečkani robec, s konicami prstov pa držal telefon. Čutil sem, da sem zelo pozoren na to, kar se dogaja okrog mene. Nič se ni dogajalo. Utrnila se mi je kretenska misel, da bi bilo dobro, če bi me poklicala Smrt! Da mi pove, kako je na stvari, zakaj je Olga v takšnem stanju, da mi pove, kakšne so njene možnosti, brez ocen in napovedi. Ne. Smrt ne daje priložnosti. Smrt te čisto preprosto vzame in pika! Želel sem si, da me pokliče in mi pove vsaj, ob kateri uri pride po Olgo, da bi imel čas, da se pripravim. Še en neumen privid! Ljudje znamo iz smrti delati le metafore, da bi jo olajšali, da bi se slepili, draga mama!
Str. 117 – 118