V drevo

Naslovnica pesniške zbirke V drevo je na prvi pogled enobarvna, a če pogledamo bolje oziroma je ne samo gledamo, ampak tudi otipamo, ugotovimo, da se v zeleni skriva veliko več. Nekako tako deluje tudi poezija Ane Pepelnik – z vsakdanjim jezikom in navidez preprostimi podobami seže globoko. Globoko kot drevesne korenine – tako vase kot v nas, ki beremo njene pesmi – obenem pa z vejami, ki se raztezajo proti nebu, sega tudi onkraj, saj intimno prehaja v univerzalno, pesnica namreč raziskuje bolečino, tesnobo, osamljenost, ljubezen, bližino, minljivost, naravo, jezik ter pisanje kot način bivanja in preživetja.

Pisanje (skoraj) brez ločil in velikih začetnic, ki ga poznamo že iz njenih prejšnjih zbirk, se tu še bolj izkaže kot prostor, v katerem se pomen razkriva postopoma ali “za nazaj”, to pa očitno velja tudi za samo pisanje: na koncu me nek naključen stavek zmer reši ker besede ki jih uporabljamo so tiste ki jih rabimo. Zlasti daljše pesmi v prozi delujejo kot tok zavesti, čeprav pri tem vendarle ne gre za golo nizanje besed, asociacij, misli: ampak ne pišem na način da samo nizam besede in stavke. Ko začnemo brati, ko nas pesem “zagrabi”, gremo z njo do konca. Zadihamo le tu in tam, ob t. i. “pokončnicah”, koncu kitic, na praznih straneh. Ustavimo in zamislimo se ob risbah in vprašanjih ter prečrtanih besedah, ki hkrati so in niso. Če smo Ano kdaj slišali brati v živo, njeno poezijo beremo z njenim glasom in njenim ritmom. To je poezija, ki ostaja odprta, gibljiva, iskrena. Pove tisto, o čemer je težko ali celo nemogoče govoriti, in to stori brez patosa, brez olepševanja, da nas marsikdaj zaboli, a hkrati z veliko nežnosti.

Ana Pepelnik je doslej izdala osem pesniških zbirk: Ena od variant kako ravnati s skrivnostjo (2007), Utrip oranžnih luči na semaforjih (2009), Cela večnost (2013), Pod vtisom (2015), Tehno (2017), Treš (2021), to se ne pove (2023, nagrada kritiško sito). Nominirana je bila za nagrado za najboljši prvenec ter za Jenkovo in Veronikino nagrado. Za zbirki to se ne pove in V drevo je leta 2026 prejela nagrado Prešernovega sklada. Poezijo tudi prevaja – iz in v angleščino. Kot govorka soustvarja zvočno-pesniške performanse.