To se ne pove
Žanr | pesem |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Ljubljana, 2023 |
Založba | LUD Literatura |
Zbirka |
Prišleki |
Ključne besede | 21. stoletje, Pesniški jezik |
O tem, kako loviti pesem (svet, živetje, svojo misel, samega sebe)
V s kritiškim sitom nagrajeni pesniški zbirki to se ne pove, spisani v fragmentarni obliki, avtorica Ana Pepelnik kot-da vznika iz pesniškega pra-jaz-a, tistega, ki se niti ne želi dokončno prebuditi, se izreči ali se oblikovati, ker se tam, na poljanah sanjave gnetljivosti, počuti še najbolj udobno. S tem je neposredno zvezan tudi upodobljen jezik, imenujmo ga ‘v znaku zrcaljena zavest’, uprizorjen(a) v vsej svoji gibkosti in izmuzljivosti. Kar nastaja, tega nekako še ni, in kar se (morebiti) lovi, se sprotno tudi razkraja. Razpršeno valujoči vtisi, misli in občutja delujejo kot nežno pljuskanje, vračajoče se z obale zavesti že v naslednjem hipu nazaj, tja, od koder se prvotno levijo; zavedno se torej iz nezavednega dviguje le mimobežno, zgolj toliko, da se nakaže kot približen pojav, a se v prostoru in času nastajanja tudi že prelamlja vase, se izničuje. Posledično temu je prisotnost pesniškega jaza razdrobljena, pripoved pa, bežna in difuzno razpršena, obstaja le kot izmikajoča se, stežka ulovljiva. Linija, ki ji pesnica sledi, je namreč zbiranje besed ne o nečem ne o nekom ampak za, podprto z maniro (zahtevo) upočasnjene, dopustno opotekajoče se misli, zato ritmične, če se jo bere v tempu pravilno, da si [le-ta oziroma pesniški subjekt] spočije, da se umiri, da si ponudi naslednjo priložnost. Pod vso odsotno prisotnostjo pa melanholična sled odtujenega, izgubljenega in ranjenega jaz-a. A tudi priznanje svetlobe, ki, ker nikoli ne ugasne, vzpostavlja upanje, zato je dobro da je tema da se vid to svetlobo. Sveže, gibko, hipnotično in unikatno. Za pesniške sladokusce.
Objavljeno: 20.06.2024 16:08:52
Zadnja sprememba: 21.06.2024 07:14:31
pogosto se zdaj premikam vsa gosta vsa lepljiva nekaj kakor megla kamor vstopam stopam iz postopoma odvisno od tega kje se pojavlja ali pa se pojavljam sama pretežno sama pogosto sama lahko da je jutro lahko da je večer niti ju ne rabim ločevat kako naj izgovarjam kar je neizgovorljivo povsem odsotno kar niti ne vsebuje besed rada bi se pokrila z nečim mehkim nečim toplim nekaj kar je kot velik random objem in bi bila not v tem nečem toplem kar je čist nekaj drugega od tega kar je jutro ali večer ki ju ne rabim ločevat lepko in gosto kot megla odpadel list gosenica ki bi šla nazaj
s sabo nosim neko sam svoje mesto
ampak kje se l potem l stopi iz besede
na jesen sem povsem nepripravljen kot sem nepripravljena na vse kar izginja z vsakim momentom nisem pripravljena na tole kar pišem kot nisem pripravljena na karkol bo sledilo beseda za l odpovedala to sem že v izhodišču se ne spomnim kako ampak sem ne vem kdaj se je začelo ampak se je prostore zapuščam bolj zlomljena kot vanje vstopam lomim se ne mi govort da se ne povsem neopazna sem diham in s tem delim atome spine nevrone sebe da me ne bi nič več ostalo zelo se trudim sam še čist malo jih je ostalo za tiste prostore kamor bom stopila globoko vdihnila nekaj kot zrak potem izdihnila l nekaj kot vodo ki je sprejela kar sem
(str. 53)
Citati
(0)Kritike
(0)- kritiško sito (2024)