Prepozno, pozneje

Marko Golja je radijski novinar in prevajalec. V knjigi Prepozno, pozneje je zbranih petnajst kratkih zgodb. V ospredju kratkih zgodb so odnosi. Odnosi z otroci (Potovanje s sinom, Potovanje s tastarim, Okus bolečine), prijatelji (Prepozno, pozneje, Starci in morje), s samim seboj (Zgodbica za lahko noč, Žrtvice in žrtev, Potovanje z neznancem), s starejšimi (O potovanju s starcem in volkovi), s partnerji (Na začetku sta bili besedi, … dokler vaju smrt ne združi …, Izdajalka in izdajalec, Vse najboljše za rojstni dan!), skupnostjo (Ne vrag, le sosed bo mejak), družino (Apokalipsa 2.4). Ko je neko obdobje v življenju za nami in delamo take in drugačne obračune z življenjem, namreč ugotovimo, za kaj se v življenju pravzaprav gre. Kaj se nam zdi, da smo zamudili, kaj je sploh še ostalo od odnosov v službi, doma, v okolju? Zavemo smo, da kljub vsem odnosom, ki jih vzpostavljamo tako ali drugače vsak dan, na koncu ostanemo sami. Vsak se s tem sooča na svoj način. Kaj obžalujemo? Kaj lahko kljub vsemu, da je mogoče za vse že prepozno, še storimo? Kaj naj bi sploh storili? Za kaj je potem vredno živeti? Kako se soočiti z odločitvami, ki smo jih sprejeli? Najtežje pa je verjetno sprejeti, da smo za svoje življenje in svojo srečo odgovorni sami. Da jo moramo poiskati znotraj sebe in da bomo, če jo bomo iskali v dogodkih in ljudeh okoli nas, razočarani. Če to ugotovimo prepozno, pozneje stvari ne bo mogoče več popraviti. Ali pač. Vsaj je sam in ostane sam s svojimi mislimi in svojimi odločitvami. Smo pa verjetno v danem trenutku naredili tako, kot smo najbolje znali in zmogli. Prav pa je, da zgodbe poudarijo, da nam v življenju ni vedno lepo in da se nelepe stvari ne dogaja samo nam. Ampak vsem. O odnosih pa. Verjetno je sobivanje nekaj, kar je v našem življenju najtežjega in najlepšega hkrati. Impresivne zgodbe, ki naše misli pretresejo do temeljev.