Triglavske poti : hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije

Žanrpotopis, spomini
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2018
Založba
Ključne besede Hoja, Planinstvo, Pohodništvo, Prijateljstvo, Samospoznavanje, Spomini
Število strani

284

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

9-10 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Ko se hoja izpred hišnega praga na vrh Slovenije prelevi v hojo skozi življenje.

Triglav z Aljaževim stolpom predstavlja za Slovence nekakšen mit, simbol slovenstva. Vsak pravi Slovenec mora vsaj enkrat tja gor na višino 2864 m. Samo Rugelj naj bi bil po pripovedovanjih staršev prvič tam gori že v maminem trebuhu. Drugič pa kot trinajstletni Samo z očetom, legendarnim psihoterapevtom Janezom Rugljem, ki je svojim pacientom na recept predpisoval hojo po slovenski planinski transverzali. Samovih Triglavov je bilo potem še več. Tokratni pa je unikaten. Ob pol petih zjutraj sta se sredi Ljubljane dobila z Mojco, prijateljico iz mladosti, in jo mahnila na Triglav. Peš, da ne bo pomote. Prvi dan do Bohinja, drugi dan pa na vrh. Hoja izpred hišnega praga na vrh Slovenije se je prelevila v hojo skozi življenje. Avtorju misli begajo nazaj v otroška in mladostna leta, rdeča nit pa ostaja hoja. To prvobitno gibanje, ki je najbolj lastno človeku. Avtor pravi, da po tem dolgem pohodu ni postal nov človek, vsekakor pa je postal drugačen človek kot prej.

“Potem pa obstaja še skupina hodcev. Še vedno so med nami. Včasih opazimo kakega, ko se mimo njega, seveda veliko hitreje, peljemo z avtomobilom, in samo bežno vidimo, kako nas zlahka prehiti, ko se sprehajamo po parku, ali pa švigne za nami, ko gledamo v izložbo in za nekaj trenutkov opazimo odblesk postave v izložbenem oknu. To so ljudje v pogonu. V njih še bijejo zvonovi prvinskih ljudi, hoje je njihova prijateljica vse življenje ali pa vsaj večino življenja, vse to pa počnejo sproščeno, skoraj brez napora ali ihte. S hitrostjo sedem ali celo osem kilometrov na uro se taki ljudje, rojeni hodci, še danes, kot kakšni brzeči utrinki iz preteklosti, spretno prebijajo skozi urbano džunglo. Tega ne počnejo v načičkanem slogu hitro hodečih športnih dolgoprogašev, ki ob svoji hoji razmetavajo kolke na obe strani s tako intenzivnostjo, da se vsakič znova bojiš, da se jim bodo izpahnili. Ne, v njihovih gibih vidiš premočrtno odločenost, da razdaljo premagajo v čim krajšem času z optimalno porabo energije. V njihovih gibih zaznavaš starodavno gibkost, ki so jo položili na sodobno spretnost, vidiš, da hitijo, a veš, čutiš, da se pri tem ne bodo utrudili. V takem tempu bi lahko hodili ure in ure, morda celo ves dan in še več.
Sklenil sem, da se jim bom pridružil.
(str. 64-65)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Triglavske poti : hvalnica hoji in potepanja na vrh Slovenije.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 34
Komentarji: 0
Število ocen: 2
Želi prebrati: 4
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 2