Skozi Istro in tri države, Italijo, Slovenijo in Hrvaško se razteza pot nekdanje enotirne železnice, imenovane Parenzana. Železnica je bila v 30. letih 20. stoletja ukinjena, nekaj let nazaj pa je nastala pohodno kolesarska pot prav po njeni nekdanji trasi. Samo Rugelj vam nekdanji železniški progi pove prav vse podatke – tako tehnične kot družbeno zgodovinske. Jurij Hudolin, ki je Istro prehodil po dolgem in počez, najde celo odseke, kjer še ni bil. Aleš Šteger nadgradi potopis z meditativnimi razmišljanji o življenju samem, o smislu bivanja in dojemanja narave okrog nas. Samo, Jurij in Aleš so se namreč uspeli domeniti, da Parenzano prehodijo skupaj in to jim je tudi uspelo – pa ne, da ne bili dovolj vzdržljivi za hojo, predvsem so se težko uskladili zaradi dela. Njihov pohodopis je razgiban, saj ponuja poglede treh z literaturo povezanih mož na naravo, druženje, hojo in šport ter družbene procese, ki so se dogajali v Istri in oblikovali njeno podobo.
V zadnjem času so med bralci priljubljeni zapisi o prehojenih poteh, naravi, razmišljanjih o eksistencialnih in sodobnih družbenih vprašanjih. Ker so misli za zapise nastajale ob hoji, gre za pohodopis. Namen hoje po Parenzani v začetku sicer ni bil nastanek knjige, ampak tako se pri dobrih književnikih velikokrat zgodi. In Parenzana ekspres je poklon naravi, tehničnim dosežkom prejšnjega tisočletja, ljudem, Istranom, ki so dolgo živeli za in z naravo ter s svojimi pridelki oskrbovali večja mesta ob obali.
Parenzana se ne konča nikjer, kajti ob kraju je morje, kamor popotnik namoči svoje utrujene noge ali zaplava v breztežno svobodo skozi vodno razsežnost.
Objavljeno: 29.06.2026 17:13:05
Zadnja sprememba: 29.06.2026 17:13:05