| Žanr | dnevnik, potopisni roman, spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Maribor, 2018 |
| Založba | Kopija - nova |
| Ključne besede | Hoja, Moški in ženske, Odnosi, Pohodništvo, Romanje, Samospoznavanje |
Vsako leto na tisoče ljudi prehodi verjetno najbolj znano evropsko romarsko pešpot – camino. Ampak kolikor je romarjev, toliko je različnih poti. Mojčina pot je na začetku sproščena, polna smeha. Hahljamo se ob njenih prigodah, ki jih doživlja na poti skupaj z na novo pridobljenimi prijatelji. Ampak več kot ima kilometrov v nogah, bolj se Mojca potaplja v globino svoje duše. Prijatelji gredo po svoje. Na poti kar na enkrat ostane sama s svojimi strahovi, dvomi, vprašanji brez odgovorov. Mojčino pisanje je neposredno, brez olepšav. Pred potjo se je odločila, da je konec igranja vlog partnerke, mame, službi predane učiteljice. Da je zdaj napočil čas zanjo. Da bo drugače, ko bo srečala Abrahama na cilju v Santiagu.
Objavljeno: 20.04.2019 12:03:08
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:38:55
Množica ljudi mi gre na živce. Tudi blago na štantih se mi zdi sama nepotrebna šara, čeprav se na nekaj stojnicah mimogrede zagledam v pisane nedrčke v slogu topov. Na sebi imam nekaj podobnega, vendar je to, kar nosim, že precej raztegnjeno in ohlapno, tako da so moje obilne prsi precej nižje, kot bi si želela. Pa koga briga, se tolažim.
Tukaj smo vsi bolj čudno napravljeni. Nogavice v sandalih so nekaj povsem običajnega. Tudi moja ruta, ki visi izpod kape, ni ravno videti visoka francoska moda, funkcionira pa in dobro ščiti moje zatilje pred pripeko. Tukaj je treba misliti na funkcijo, ne na izgled. Dober bo moj stari nedrček, sklenem in ne podležem nakupovalnemu nagonu, ki mi ga je pomagal razviti sodobni potrošniški čas. Srčno upam, da bom to nenakupovalno naravnanost odnesla s seboj v svoj vsakdanji svet, ko se vrnem vanj.
(str. 115-116)
