| Žanr | naturalistični roman, psihološki roman, realistični roman |
| Narodnost | francoska literatura |
| Kraj in leto izida | Ljubljana, 1986 |
| Založba | Prešernova družba |
| Zbirka |
Zakladnica uspešnic Prešernove družbe |
| Prevod |
Silvester Škerl |
| Ključne besede | 19. stoletje, Francija, Ljubezenski trikotnik, Ljubosumje, Medosebni odnosi, Pariz, Prevare, Realizem, Umor |
Thérèse Raquin je četrti roman Émila Zolaja in tisti, s katerim je Zola zaslovel kot eden največjih romanopiscev 19. stoletja.
Po avtorjevih besedah naj bi v pripovedi bolj kot za zgodbo šlo za študijo človeške narave, Zola je želel domala znanstveno “preučiti značaje, ne osebnosti”, zato je ustvaril like, podrejene delovanju mogočnih notranjih sil, neodvisnih od njihove volje. Zgodba se eksponentno zapleta, v izrednih in vedno bolj zagonetnih okoliščinah pa so junaki na milost in nemilost prepuščeni svojim nagonom, ki jih na koncu pogubijo. Roman je spisan izredno neposredno in velja za eno temeljnih del literarnega naturalizma.
O vsebini ne bom razpredala, ker ne želim kvariti bralnega presenečenja, naj povem le, da v knjigi sledimo mladi ženski Thérèse Raquin, ki jo teta prisili v zakon s svojim sinom (njenim bratrancem) Camilleom, razvajenim in bolehnim egoistom. Skupaj živijo v ozki uličici neznatne pariške četrti, kjer se Thérèse kmalu zaplete v afero z družinskim prijateljem Laurentom, iz katere se ne izcimi nič dobrega.
Obvezno branje za vse knjigožerce, saj gre za edinstveno čtivo – Zola na izvrsten način stopnjuje napetost in pričakovanje ter v popolnem sosledju niza izredna čustvena stanja, v katera vstopajo protagonisti, da se tresemo vse do konca.
Objavljeno: 13.01.2026 11:10:59
Zadnja sprememba: 28.01.2026 08:44:06
Gospa Raquinova se je kar stresla, ko so ji svetovali, naj pošlje sina v gimnazijo. Bila je prepričana, da bo daleč od nje umrl, da ga bodo knjige ubile. Tako je ostal Camille neizobražen, in neizobraženost je bila ena njegova slabost več.
V mehkužnosti, s katero ga je obdajala mati, se je brez dela dolgočasil do smrti; z osemnajstimi leti je šel za pisarja k trgovcu s platnom, kajti lenarjenja ni mogel prenašati. V tej trdi zaposlitvi se je umiril in si utrdil zdravje ob delu v pisarni, kjer se je ves dan ključil nad računi /…/. Zvečer je bil uničen, prazne glave, toda v otopelosti, v katero je lezel, je užival neskončno naslado. Z materjo se je moral prerekati, da ga je pustila v službo k trgovcu s platnom. Hotela ga je imeti vedno pri sebi, spravljenega med dvoje odej, daleč od pripetljajev življenja. Mladenič je spregovoril kot gospodar: ne iz čuta dolžnosti, ampak nagonsko, iz naravne potrebe je terjal zase delo, kakor terjajo drugi igrače. Z nežnostjo in vdanostjo mu je vcepila mati divje samoljubje. Menil je, da ljubi tiste, katerim se je smilil in so ga milovali, v resnici pa je živel sam zase, v jedru ljubil samo svoje ugodje ter hlastal za vsemi možnostmi, da bi povečal svoje užitke.
(str. 19)
