Umetnina

Žanrdružbenokritični roman, psihološki roman
Narodnostfrancoska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2017
Založba
Prevod Jaroslav Skrušny
Ključne besede Slikarji, Francosko slikarstvo, Umetniki
Število strani

56

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

1-2 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Kako poroditi svojo genialnost

Emile Zola je konec šestdesetih let 19. stoletja zasnoval ciklus romanov o družini Rougon-Macquartovih, katere član je tudi glavni junak Umetnine, slikar Claude Lantier. V pripovedi spremljamo življenjsko pot umetnika, ki se iz živahnega, družabnega podeželskega mladeniča ob prihodu v Pariz spreminja v obsedenca, ki skuša naslikati popolno, izvirno slikarijo, ki bi ga popeljala med nesmrtne. Ta ustvarjalni napor v umetniškem delu, napor krvi in solza, za nekaj časa prekine izpolnjujoča ljubezenska zveza z lepo, čutečo Christine, ki mu jo usoda neke nevihtne noči pošlje prav pred vrata hiše, kjer ima atelje. Vendar Christine, njegova ljubica, mati njunega sina ter slikarski model obenem, ne zmore zadržati moža na podeželju, kamor sta se po Claudovi neuspeli slikarski razstavi preselila. Družina ponovno zaživi v Parizu, kjer Claude izgoreva v ustvarjalnem ognju, vendar duševno vedno bolj strt ne zmore poroditi resnične mojstrovine in tragično konča. Zola je v romanu poleg Claudove izrisal še vrsto življenjskih usod umetnikov, ki iščejo svoj prostor pod soncem ter njihovo borbo z ničevostjo pariške družbe, kjer je prava umetnina dostikrat zaničevana in neprepoznana.

Claude je delal dobrih pet ur. Ko ga je Sandoz čez dva dni po pogrebu pospremil s pokopališča, je pred sliko vzdrhtel od sočutja in vzhičenosti. Končno spet sijajen izdelek kot v dobrih starih časih, mojstrovina čvrste izpovedne moči, iz katere veje neizmerna žalost: vsega je konec, s smrtjo otroka umira življenje samo. Sandoz, ki ni mogel prehvaliti slike, je ostal brez besed, ko mu je Claude rekel: “Ti je res všeč?… Prav, pa naj bo po tvoje! Ker prejšnja slikarija še ni nared, bom na Salon poslal tole.” (str. 386)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Umetnina.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 11
Komentarji: 0
Število ocen: 6
Želi prebrati: 8
Trenutno bere: 1
Je prebralo: 1

Morda vam bo všeč tudi