Ta otrok bo živel
| Žanr | spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Celje, 2026 |
| Založba | Celjska Mohorjeva družba |
| Ključne besede | Otroci s posebnimi potrebami, Paliativna oskrba, Starševstvo |
| Žanr | spomini |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Celje, 2026 |
| Založba | Celjska Mohorjeva družba |
| Ključne besede | Otroci s posebnimi potrebami, Paliativna oskrba, Starševstvo |
Kako velika je verjetnost, da ima vaš otrok semilobarno prozencefalijo? Verjetno skoraj tako velika, kot je verjetnost, da to besedo poznate in jo znate že prvič pravilno in hitro izgovoriti. Zakonca Poslek se z diagnozo prvič srečata v drugi nosečnosti pri “za nebesa rojeni” hčerki Emi, precejšnja preizkušnja sledi še par let kasneje s sicer zdravo, a že v 25. tednu rojeno hčerko Rebeko. Ne glede na majhne verjetnosti se tudi četrta nosečnost izkaže za rizično – pod srcem raste še eno dete s semilobarno prozencefalijo – in ta otrok, Klemen, BO živel.
Klemnov oče zgodbo svoje družine pripoveduje z vso iskrenostjo in ljubeznijo, pa tudi ranljivostjo – nepredstavljivo težke odločitve, ki jih je moral sprejeti sam ali z ženo in so močno zaznamovale njihova življenja, ne predstavlja kot samoumevno pravilne, vsekakor pa kot prave za njiju in njune otroke. Prva je že sama odločitev za Klemnovo življenje, druga odločitev za Klemnovo življenje “pod njegovimi pogoji”, ne za vsako ceno. Je paliativna oskrba le priprava na smrt in ali so se starši, ki svojega otroka s posebnimi potrebami dajo v oskrbo drugam, temu otroku “odrekli”? Dušan Poslek bralca vodi od občutka nemoči do iskanja rešitev, od razpetosti staršev med bolnim in zdravima otrokoma do doživljanja zdravniškega osebja kot razširjene družine, nenazadnje pa tudi od nenehnega spraševanja “Zakaj?” do zaupanja v Božjo voljo in ljubezen.
Ta otrok bo živel je toliko vpogled v izzive družine otroka s hudo prirojeno okvaro možganov, kot je tudi pričevanje – pričevanje očeta, ki ga sin le s tem, da je, nenehno uči in mu “postavlja življenje na pravo pot”. Klemen živi in preko knjige, ki bo veliko dala tako staršem (tako bolnih kot zdravih otrok) kot tudi zdravstvenim delavcem, z očetom Dušanom in materjo Lucijo o življenju, veri, upanju in ljubezni uči tudi druge.
Objavljeno: 19.11.2026 19:22:28
Zadnja sprememba: 19.11.2026 19:22:28
Odšla sva v njegovo sobo, kjer je povsem mirno spal v posteljici. Ob pogledu nanj me je spreletelo, da je videti tako umirjen, kot bi počival v najinem naročju. Spokojnost je kar sijala iz njega. In ko sem pomislil na to, kako sem ga dan pred tem izročil Bogu, se mi je zdelo, da mi sin z vsem svojim bitjem sporoča: “Ati, ne skrbi. Delata največ, kar lahko.”
(str. 115-116)
Ko sem se sprijaznil z dejstvom, da dajem Klemnu vse, kar premorem, pa to še vedno ni dovolj, je bilo precej enostavneje sprejeti paliativno oskrbo. Če bi se temu upiral, bi v resnici le zavajal samega sebe. Paliativna oskrba je za nas v resnici pomenila predvsem to, da sem bil sposoben sprejeti dejstvo, da naša družina potrebuje pomoč.
Tistega dne od Klemna nisem odhajal z glavo, uprto v tla. Dvignil sem obraz, ves ponosen ob veličastnem trenutku, ki nam ga je bilo dano doživeti. Čeprav tega navzven ni bilo videti, sem v rokah oziroma srcu nosil največje darilo, kar ga je kdorkoli kdaj odnesel iz porodnišnice.