| Žanr | družbeni roman |
| Narodnost | slovenska literatura |
| Kraj in leto izida | Novo mesto, 2026 |
| Založba | Goga |
| Zbirka |
Goga |
| Ključne besede | 21. stoletje, Berlin, Družinski odnosi, Dunaj, Ljubezen, Ljubljana, Partnerski odnosi, Prevajalke, Pripadnost, Starševstvo |
Olja je prevajalka, ki živi na Dunaju, kjer si je ustvarila življenje z najstniškim sinom Nadanom, študentom astronomije, ki ni običajen otrok. Njena rutina se nenadoma spremeni, ko sreča Gerharda, gostujočega profesorja iz Berlina in med njima v hipu vznikne ljubezen. A nova možnost sreče pomeni tudi težke odločitve. Gerhard se vrne v Berlin in Oljo povabi s sabo, vendar Olja ne more preprosto zapustiti sina in vezi, ki jo še vedno povezujejo z Ljubljano in Nadanovim očetom.
Njeno življenje se tako razpne med Dunajem, Berlinom in Ljubljano ter med različnimi oblikami ljubezni, odgovornosti in pripadnosti. Ko skuša najti ravnotežje med materinstvom, partnerskim odnosom in lastnimi željami, bralec skupaj z njo išče odgovore na vprašanja, koliko se lahko človek približa drugim, ne da bi pri tem izgubil samega sebe.
Goran Vojnović v romanu Šum češnje raziskuje zapletenost družinskih odnosov, starševstva, ljubezni in novih začetkov. Skozi večplastne like odpira vprašanja o tem, kaj pomeni biti dober starš, kaj nas povezuje z ljudmi, ki jih imamo radi, in kdaj lahko vezi, ki naj bi nas držale skupaj, postanejo breme. Roman je intimna zgodba o iskanju doma in lastnega prostora v svetu, v katerem se je včasih najtežje odločiti, kam zares pripadamo.
Goran Vojnović (1980) je avtor uspešnic Čefurji raus!, Đorđić se vrača, Jugoslavija, moja dežela in Figa, trikratni prejemnik kresnikove nagrade (2009, 2013, 2017) in leta 2020 prejemnik prestižne literarne nagrade Angelus (Central European Literature Award). Je eden najbolj priljubljenih slovenskih pisateljev in kolumnistov, ustvarja pa tudi kot režiser in scenarist. Šum češnje je njegov najnovejši roman.
Objavljeno: 05.10.2026 10:22:58
Zadnja sprememba: 05.10.2026 10:22:58
Ob pogledu na Nadanove oči se je moje predhodno življenje razostrilo in postalo nepomembno, kakor se ne bi dogajalo meni.
Tudi sebe nisem več videla. Videla sem le še zamegljeno silhueto ženske, ki še ni bila zares ženska in ki je prejšnji večer ležala v bolnišnični postelji, na smrt prestrašena in zbegana; videla sem le še zamegljeno silhueto triindvajsetletnice, ki je bila prepričana, da se je v njenem življenju vse odvilo prosti njeni volji. Otrok v njenem trebuhu, neopremljeno stanovanje v hiši moževih staršev v Tomačevem, nedokončan študij prevajalstva, spor z mamo, ničesar od tega si ni zares želela, za nič od tega se ni sama odločila, zato je hotela vstati in zbežati, z velikanskim trebuhom je hotela teči po prazni cesti, kot v tistem starem filmu.
(str. 47)
