Spredaj je hodil Baboucar

V romanu spremljamo dvodnevni izsek iz življenja mladih afriških prosilcev za azil, ki so kdove kako, po srečnem naključju ali po nesreči, pristali v njeitalijanski Perugi. Njihov prihod in tudi bivanje v mestu je namreč potisnjeno v ozadje in vtkano v dinamiko njihovega medsebojnega odnosa, odnosa z okoljem, predvsem pa odnosa pravnega, birokratskega, političnega in kulturnega okolja do njih.
Živopisna druščina, Yaya iz Malija v Afriki, Robert Ousman iz Gamije, dva Mohameda in na čelu Baboucar, prvi med enakimi in prvi med nepomembnimi, skuša iz svoje že začrtane usode iztisniti karseda običajen vsakdan. To pride do izraza, ko se Baboucar na začetku pripovedi odloči, da bo prijatelje popeljal na morje. Za podvig skuša prepričati tudi simpatično Mariam, s katero skupaj nastopata v dramski skupini, vendar mu ne uspeva. Na zabavi v parku se zapletejo v flirt z domačinkami. Preko njih skušajo drug drugemu dokazovati svojo moškost in privlačnost.
Pisatelj v romanu, nastalem v času velikih begunskih kriz in evropskih politik zapiranja mej, migrante, ne da bi jih prikazoval kot žrtve ali eksotične tujce, vpne v okvir nove vsakdanjosti z vsemi banalnostmi in za polnopravne državljane nepredstavljivimi ovirami, ki jim odrejajo življenje. Štirje prijatelji, ki se jim na poti z vlakom pridružita tudi dva iz Slonokoščene obale, se zapletajo v pogovore z naključnimi sopotniki in jim predstavljajo politično sliko dežel, iz katerih prihajajo. Ousman se na cilju celo zaplete v prijazen klepet s karabinjerjema. Vendar vsi migranti nimajo dobrih izkušenj z uniformo. V baru na plaži Yava na finalni tekmi med Portugalsko in Francijo glasno kritizira Francijo. Domačini ga zatožijo, karabinjerji ga zaslišujejo glede Islamske države in terorizma v tej deželi.
Svojo zgodbo o iskanju mesta pod soncem in o hrepenenju po ljubezni Ousman pripoveduje speči Lory, ki jo srečuje skozi celoten roman. S pripovedovanjem o hrepenenju po boljšem življenju, ki ga išče v »obljubljeni deželi«, postaja glas tisočih beguncev s celega sveta. V njegovi zgodbi ni nič oprijemljivega, pa vendarle v ozadju njegova, njihova zgodba govori sama po sebi. Pot, na katero nenehno prežijo nevarnosti, pelje bodisi v smeri iz Afrike v Evropo ali iz Perugie v obmorsko Falconaro Marittimo. Ali kamorkoli, kjer jih čaka svet brez nasilja. S prihodnostjo.
Giovanni Dozzini (1978, Perugia) je italijanski pisatelj, novinar, urednik in tolmač, po izobrazbi pa diplomirani pravnik. V svojem novinarskem delu se še najbolj posveča literaturi in glasbi, piše pa za številne časopise in revije, med drugimi za Corriere dell’Umbria, Europa, Huffington Post Italia, Pagina99 in Nazione Indiana.
Njegova pisateljska ustvarjalnost je usmerjena zlasti v literarizacijo družbenih, političnih in zgodovinskih dogodkov s perspektive vsakdanjosti. Do zdaj je napisal štiri romane. Najnovejši je Spredaj je hodil Baboucar, ki je leta 2019 prejel nagrado Evropske unije za književnost.
Izid knjige sofinancira program Evropske unije Ustvarjalna Evropa.