Mesec in dekle: roman

Kdor bo na hitro preletel roman nemškega pisatelja Martina Mosebacha, bo na prvi pogled najbrž kaj skeptičen. Morda bo celo malo razočaran, saj je novela, kot jo imenujejo nekateri, kljub navidezni kratkosti pisana izredno gosto, skoraj brez dialogov. Pa še tisto, kar je dialog, so bolj komentarji misli in razgovorov med osebami, za katerimi stoji tretjeosebni pripovedovalec. Tisti bralec, ki se bo počasi in skrbno posvetil branju, pa bo vsekakor našel kaj, kar mu bo odprlo pogled na razmere v sodobni Nemčiji nekaj let pred “velikim begunskim valom”, ko so bili tujci v predmestjih velikih mest že nekaj običajnega in sprejeti kot prebivalci velike evropske države. Domačina, mlada zakonca Hans in Ina, se iz severne Nemčije preselita na jug, v Frankfurt, kjer on dobi službo bančnika. Tukaj pa se srečata z raznoraznimi priseljenci, od Afrike do Arabskega polotoka. Pripovedovalec zna te ljudi in njihove navade ter razmišljanja prikazati tako živo in s toliko pristne ironije, da bi bralec le težko rekel, da si je avtor vse skupaj izmislil. Tudi Hans in Ina se med njimi ne počutita dobro, če se Hans sredi zatohlega poletja v okolje še skuša vživeti, pa Ini to nikakor ne uspeva. Njuno razmerje se krha, Hans si v trenutku slabosti poišče tolažbo pri sosedi. Nato se zgodba zaplete tako, da Ina za moževo nezvestobo ne izve, morda jo zgolj zasluti. Ob koncu samozavestni, a nič kaj izobraženi tujci, ki jim gre večinoma le za lastne koristi, poračunajo med seboj. Olajšan je lastnik stavbe, Nemec, ki je prav tako rešil svoj osebni problem, glavna junaka pa se izselita in zaživita družinsko življenje izven velikega mesta. Bralcu se bo morda zastavilo le vprašanje, od kod jima denar, saj vse kaže, da je Hans v dobrobit zakona opustil svojo bančniško službo in se nazadnje uklonil dokaj avtoritativni tašči. Ženina mati je, podobno kot drugi liki, skozi ves roman slikana ironično, vendar tako, da je kljub čudaškim navadam za bralca še zmeraj sprejemljiva in ne obsojanja vredna. Martin Mosebach sicer v Nemčiji velja za enega bolj cenjenih pisateljev, je prejemnik Buchnerjeve nagrade za svoj opus in prepričan katoličan. Prav zato je njegov roman zasnovan tako, da se da sleherna napaka popraviti in odpustiti. Vsakdo je poplačan tako, kot si je s svojimi dejanji zaslužil, vsekakor ne kruto. Med vrsticami je zato večkrat mogoče zaslutiti tudi kritiko sekularnega, vse preveč v potrošništvo naravnanega sodobnega življenja.