Isabella Flego

Spomini iznad ekvatorja

0,0

(0)

Žanr	avtobiografski roman, potopisni roman, spomini
Narodnost	italijanska književnost
Kraj in leto izida	Koper, 2019
Založba	Libris
Prevod	Denis Valič
Ključne besede	Afrika, Afriška ljudstva, Afriške kulture

Število strani

260

8-9 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

"Afrika je vstopila v moje življenje leta 1973 in me ni več zapustila."

Isabella Flego se po štiridesetih letih v Spominih iznad ekvatorja spominja petih let bivanja v Gani. Sedemdeseta leta prejšnjega stoletja so bila čas, ko je bila socialistična Jugoslavija neuvrščena država in je prodajala svoja motorna vozila v številne države po svetu. Avtoričin mož Aurelio je v Gani vodil vzpostavitev koprskega Tomosovega hčerinskega podjetja, imenovanega Tomos Ghana Limited. Družino Flego so Ganci gostoljubno sprejeli. Živeli so v Kumasiju, središču kulture Ašanti. Zgodbe v knjigi so odete v tradicionalna barvita oblačila, imenovana kente. Prepojene so s posebnimi afriškimi vonjavami, občutki vročine, vlage in sopare. Pod stopali začutimo pesek na zlatih neskončnih plažah. Ustrašimo se tudi strupene zelene mambe in kuščarja na stropu. Celotni družini je Afrika zlezla pod kožo. Če je bil odhod od doma težak, se zdi, da je bil povratek nazaj v Koper, še težji.

Prispeval(a): Viktorija Kante, Lavričeva knjižnica Ajdovščina

Očarana in uročena od vse te glasbe, gibanja brez predaha in toplih barv, sem doživela čustveno nabite trenutke, ki pa so me popeljali k nekim drugim mislim, k resnemu premisleku o nelagodju. In o kričečem nasprotju, ki ga je izzvala prisotnost nas belcev, udobno nameščenih na tribuni, saj smo bili tu kot gledalci in kot samooklicali »prinašalci napredka in civilizacijskih norm«.
Ko sem gledala predano množično valovanje in kipečo življenjsko energijo enotnega naroda Ašantov, sem to doživela kot spust v njihovo zgodovino, in v tem ni bilo prav nič modernega. To me je naselilo s človeškim trpljenjem, z željo po miru, svobodi, s ponosom in s tesno navezanostjo na zemljo. To ni bila gola folklora, to so potrjevale solze v očeh številnih domačinov.
(str. 83)