Mož, ki je padel na Zemljo

Delo, ki je v originalu izšlo leta 1963 (in ubeseduje obdobje med približno 1985 in 1990), zelo dobro odseva takratno stanje sveta: čas hladne vojne, stalna nevarnost spopada z atomsko bombo,  razvejane vohunske in varnostne službe, ameriški svet uspešnežev, ki “se naredijo sami” in z močjo denarja pridobivajo tudi vse večjo moč odločanja. Ob takšnem ozadju romana, ki odpira prostor tudi za družbeno kritiko, pa nas bo tudi tokrat – enako kot v romanu Damin gambit – Tevis navdušil s posebnim protagonistom, ki je v svoji drugačnosti izjemen in briljanten, a obenem tudi nevarno krhek in lomljiv, vedno na robu samouničenja in odvisnosti. Tevis svojemu protagonistu ob bok postavi dve osrednji stranski osebi: kemijskega inženirja Nathana Brycea in žensko iz nižjega sloja Betty Jo, oba posebneža in osamljena vdovca, ki lastno trpljenje lajšata z alkoholom.

V besedilu se pojavlja tudi umetnost: klasična glasba in navedki posameznih pesmi, sklicevanje na pravljico o Špicparkeljcu,  posebno mesto in simbolno vrednost v knjigi pa ima likovna umetnost. Na več mestih se namreč pripoved zadrži ob sliki Krajina s padcem Ikarja iz 16. stoletja (podobo avtor okrepi tudi s citiranjem Audnovih verzov o sliki – str. 13), ki odlično povzema tudi Newtonovo situacijo in s tem še okrepi nadčasnost Tevisovega romana.

Po knjigi je bil leta 1976 posnet tudi film z Davidom Bowiejem v glavni vlogi, ki je kmalu postal “kultna klasika” (Marcel Štefančič jr.).

Več informacij o knjigi, filmu, avtorju in njegovih delih nudi tudi spremna beseda k romanu, ki jo je napisal Primož Čučnik.

Knjiga, ki zlahka očara številne bralce, tudi tiste, ki jim znanstvena fantastika ni vedno prva bralna izbira.