
“Hočem reči, v spreminjanju pojavnega vidimo bistvo časa, v resnici pa sploh ni tako. Čas je nekaj, kar se ne meni za pomlad in zimo, rojstvo in razkroj, dobro in slabo, zanj je vse isto. Je nekaj nespremenljivega in radostnega in absolutno neuničljivega. Dvojnost preneha obstajati; ni več ega, nobenega jaza, pa vendar sploh ni tako kot v tistih groznih prilikah, ki jih včasih slišiš pri vzhodnih verstvih, o tem, kako je jaz samo kapljica vode v oceanu stvarstva. Prej je obratno: kot da bi se stvarstvo širilo in zapolnjevalo meje jaza. Pojma nimaš, kako brezbarvne so videti dnevne meje običajne eksistence po takšni ekstazi. Bilo je kot, da bi postal otročiček. Nisem se mogel spomniti svojega imena. Podplati mojih stopal so bili povsem porezani, jaz pa tega sploh nisem čutil."