Žanrmladinski roman
Narodnostkatalonska književnost
Kraj in leto izidaHlebce, 2019
Založba
Prevod Veronika Rot
Ključne besede Samopodoba, Očetje in sinovi, Zaupanje, Učiteljice, Svetovalno delo, Risba, Prijateljstvo, Žalovanje, Matere, V mladinskem leposlovju, Šole, Dečki
Število strani

216

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Guillem je prijazen in na videz srečen deček. Kljub vsemu pa zbudi pozornost učiteljice. Poraja se ji namreč nekaj vprašanj. Zakaj ima Guilleme tako rad Mary Poppins? Zakaj je njegov očka tako žalosten? Kje je Guillemova mamica? Šolska svetovalka želi priti stvari do dna. In tudi pride. Izkaže se, da je Guilleme izjemno bister fant, ki se sam loti reševanja težav, ki naj bi bile domena odraslih. Pomoč sta potrebovala njegova prijateljica Názia in njegov očka. Risbe, ki jih je risal šolski svetovalki so povedale vse o tem, kar je doživljal. Res pa je potrebovala nekaj časa, da je lahko doumela, kakšne težave Guilleme pravzaprav ima in da jih rešuje tako, kot jih lahko otrok. Ker je oboževal Mary Poppins, je na šolski predstavi želel zapeti pesem Supercalifragilisticoespialidos, tisto o metlah in dimnikih, ker mu je Mary Poppins, ko so šli z družino gledat predstavo v Londonu, rekla da je to magična beseda, ki jo uporabiš, ko gre vse slabo in rabiš pomoč. Torej je s pomočjo Mary Poppins klical na pomoč, pa ne toliko zase, kot za druge. Samo otrok vseeno pri reševanju zelo zapletenih življenjskih težav potrebuje nekaj pomoči odraslih, ker jim sam ni kos. S tem, ko je pomagal očetu in prijateljici pa je pomagal tudi sebi, ker se z njim, kljub temu, da se je tudi on soočal z zelo težkimi dogodki v življenju, nihče ni ukvarjal. Zakaj sta prijateljica in oče potrebovala pomoč, kaj je preživljal Guilleme in kako se je vse skupaj razpletlo pa si preberite v neverjetno očarljivi pripovedi Alejandra Palomasa, čigar zgodbe pripovedujejo predvsem o občutljivih otrocih in odraslih ter iskanju topline v medosebnih odnosih. Toplina v medosebnih odnosih pa je za verjetno tisto, kar v življenju najbolj potrebujemo in najbolj pogrešamo v primeru, da je nismo deležni. Samo čustvena podpora najbližjih nam lahko da moč, da preživimo težke trenutke v življenju, ki jih ni malo. Knjiga, ki nas pusti brez besed in nas opomni, česa vse so sposobni otroci in da ima vsak zakaj svoj zato in si več kot zasluži vse nagrade, ki jih je prejela. Roman Sin je sicer prejel nagradi Joaquima Ruyra in La Isla de los libros, je pa tudi dobitnik IBBY častne listine 2018. Ne smemo pa pozabiti omeniti izjemnega prevoda Veronike Rot.

Guilleme ga je pogledal, ne da bi vedel, kaj naj naredi. Manuel mu je dvignil roke in mu nežno povlekel jopico čez glavo. Nato mu je dvignil najprej eno nogo in nato drugo ter mu slekel natikače in trenirko. Guilleme je obstal na odru, njegov očka pa je iz torbe vzel brisačko ter mu obrisal noge, trup in lase. Guilleme ni rekel niti besede, oče in sin sta se gledala sredi popolne tišine, kot da oder, občinstvo in gledališče ne bi obstajali, kot da bi bila na svetu le onadva. Nobenega kašljanja. Nobenega šepetanja. Ničesar. Ko je Manuel Guillema obrisal, je iz torbe vzel spodnjice. Oblekel mu jih je, nato je vzel krilo s cvetličnim vzorcem in mu ga pomagal nadeti. Nato še belo bluzo in dolg suknjič, škorenjce s petko, ki mu jih je natančno zavezal, slamnik s plastično rožo in zložljiv pistacijevo zelen dežnik. Zatem je iz stranskega žepa na torbi vzel majhno toaletno torbico in jo odložil na tla. Odprl jo je, s hrbtom obrnjen proti občinstvu, in se lotil ličenja Guillemovega obraza: najprej oči, nato ličnic in ustnic, zatem vek, vse tako nežno in pazljivo, da so bili vsi pogledi iz dvorane prikovani na očeta in sina. Nihče se ni premaknil. Od zunaj je prihajalo vršenje dežja, zdaj že pojenjajočega, v daljavi se je zaslišal šibak grom. (str. 212)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Sin.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 9
Komentarji: 0
Število ocen: 4
Želi prebrati: 6
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 4