Sestavljanka življenja
Žanr | dnevnik |
Narodnost | slovenska literatura |
Kraj in leto izida | Črna na Koroškem, 2020 |
Založba | Osnovna šola |
Ključne besede | ločitev staršev, Mladostniki, Odraščanje, Ples, Prijateljstvo, Zaljubljenost |
Največ lahko storimo v trenutkih, ki so nam dani.
Avtorica Sestavljanke življenja je devetošolka OŠ Črna na Koroškem Manca Čepin. V svojem knjižnem prvencu v obliki dnevnika zapisuje dogodke iz življenja srednješolke Eme Bogataj. Poleg dnevnika so v knjigi zapisane tudi pesmi in Mančini literarni prispevki na natečajih v šolskih letih 2018/2019 in 2019/2020.
Šestnajstletna srednješolka Ema z družino živi v Medvodah in obiskuje umetniško gimnazijo v Ljubljani. Že od mladih nog pleše balet, poleg obveznih ur plesa na gimnaziji po pouku obiskuje še dvourni trening baleta v plesnem studiu. Trening, učne obveznosti, sama vožnja iz Medvod do Ljubljane in nazaj ji vzamejo zelo veliko časa. Domov se vrača ob večerih in je zelo zaposlena najstnica.
Dnevnik začne pisati na pobudo mame, da bi lažje prebrodila težko obdobje po razhodu staršev. Predstavi nam dinamiko družinskega življenja pred ločitvijo, svojo družino, starše in njune posebne navade,
spomni se tudi na pred kratkim preminulo babico. Prijateljev nima veliko, že iz vrtca ima najboljšo prijateljico Majo, s katero se kljub različnima videzu in značaju odlično razumeta. Njun odnos se sčasoma spremeni, ko Maja začne hoditi z Jako. Po selitvi z mamo v novo stanovanje tudi sama spozna zanimivega soseda Andraža, fanta njene starosti, s katerim skupaj preživita vedno več prostega časa in ki ji postaja vedno bolj všeč.
Ema zaključi dnevnik z mislijo, da je bilo njeno pisanje nekakšna terapija, saj ji je pomagalo prebroditi čas, ki je bil nepredvidljiv, nenavaden in poln sprememb. Bilo je, kot da bi se z nekom resnično pogovarjala.
Objavljeno: 03.12.2020 09:26:29
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:43:10
“SESTAVLJANKA
Naša življenja so kakor puzzle,
ne vemo, koliko delcev imamo.
So ljudje, ki se prilegajo krasno,
in ljudje, za katere ne vemo, kam naj
jih damo.
Vedno dodajamo nove oblike,
spomine na stvari, ki smo jih storili.
Dodamo smeh, solze ter srečo
in lekcije, ki smo se jih naučili.
Kajti so zvezde, ki še nisi jih videl,
ljubezen, ki nisi je še doživel.
So sanje, ki nisi jih sanjal,
dotik, ki te bo ogrel.
Zato živi, dokler še imaš čas.
V sestavljanko se ne boš prilegel vsako.
To naj te nikoli ne ustavi,
saj tudi tvoje življenje ni drugim enako.”
(str. 57)