Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca : kratki roman o uporu, peklu in vstajenju

Žanrbiografski roman, družbenokritični roman, zgodovinski roman
Narodnostitalijanska književnost, slovenska književnost
Kraj in leto izidaTrst, 2020
Založba
Ključne besede Zapori, Mučenje, Svetovna vojna 1914-1918, Alpinizem, Svetovna vojna 1939-1945, Fašizem, Planinstvo, Preganjanje
Število strani

107

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

3-4 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"Svet mora vedeti, kaj so nam storili"

Biografski roman Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca Dušana Jelinčiča je drugačen od vseh njegovih predhodnih raznolikih tekstov, kjer prevladuje tematika gora. V spominu nam je ostal njegov precej nagrajevan alpinistični roman Zvezdnate noči. Tokrat se je soočil z očetom, z njegovo travmatično življenjsko zgodbo, ki je zaznamovala celo družino. Iz očetovih spominskih zapisov je ustvaril izjemen tekst. Kratek, fragmentaren, a vseeno poglobljeno predstavi življenje Zorka Jelinčiča. Čas in prostor v katerega je bil rojen je bil izjemen, nikakor le v pozitivnem smislu. Rodil se je leta 1900 v Logu pod Mangartom v družini učitelja, umrl pa leta 1965 v Trstu. V kratkih petinšestdesetih letih je preživel dve svetovni vojni, v obeh je bil aktivno udeležen, v prvi ga je zajel šok bližine soške fronte, potem medvojni fašistični teror in preganjanje Primorskih Slovencev z obsodbo na dvajset let ječe ter devetletno kalvarijo po italijanskih zaporih, od Idrije in Kopra, do Regina Coeli v Rimu, Civitavecchie, Siene in bil takoj po začetku druge svetovne vojne poslan v konfinacijo v Iserno od koder se je po polomu leta 1943 prebil v partizane. Njegovo življenje je poosebljena medvojna travma Primorskih Slovencev, ko so jih italijanski fašisti hoteli zbrisati iz zgodovine in pri tem niso varčevali z obsedeno krutostjo in neetičnim vedenjem. Knjiga je prvi roman o organizaciji TIGR.
Vse je le nakazano, omenjeno, a je dovolj, da se vtisne v spomin in nam vznemiri domišljijo. Po grozljivih mučenjih, ki jih je zdržal, so Jelinčiča več tednov »hranili« s pol litra ricinusovega olja dnevno. V mesece dolgem bivanju v samici se je oklepal vsake sence, sončnega žarka ali žuželke, ki so ga povezovali z življenjem. Vse življenje ga je duhovno in fizično podpirala ljubezen do gora in aktivno gorništvo. Kot vodjo organizacije TIGR, so ga ves čas spremljale dileme ali naj se nasilju uprejo z nasiljem, kje je meja med nasilnim in nenasilnim uporom, kakšne bodo posledice njihovih uporniških dejanj, naj pred preganjanjem pobegne v Jugoslavijo kot so storili nekateri, je bilo etično, da so mnogi Primorci odšli v emigracijo in mnoge druge.
Izstopa Jelinčičeva mirovniška drža, ki se je napajala pri prijatelju in soplezalcu Klementu Jugu in njunem profesorju filozofije Francetu Vebru, pri glasbeniku Lojzetu Bratužu, najnežnejšem človeškem bitju, ki ga je poznal in katerega edini greh je bil, da je mladino učil peti slovenske pesmi ter umrl, ker so ga fašisti prisilili piti strojno olje pomešano s koščki stekla, pa pri Tolstoju, Dostojevskem in drugih klasikih. Ni zagovarjal nasilja, življenje pa bi dal za svoje ljudi, jezik in kulturo, ki ji je pripadal, prepričan, da je upor v določenih situacijah neobhoden in popolnoma etičen. Ob prebrani knjigi se nam je zastavilo vprašanje: ali ni vse to preveč za eno življenje?

Ko sem videl te papirnate kolobocije, sem se nasmehnil in v trenutku se mi je odprlo. Spomini! To so spomini, ki jih je moj oče napisal že bogve kdaj, zdaj pa jih je še zadnjič pregledal, nekaj malega dodal ali črtal. Ob hlastnem obračanju listov mi je bilo jasno, da je bistvo ostalo nespremenjeno, saj oče ni imel moči, da bi kakor koli, razen malenkosti, posegel v tekst. Prečrtani naslov se je glasil Svet mora vedeti, kaj so nam storili, novi pa skoraj nespoznaven zaradi tresoče se roke, ki ga je začrkala, je bil kot geslo njegovega pokončnega in neupogljivega značaja.

Za trenutek sem se ob njem zamislil, ob tem pa se mi je v duši zvrtinčil vihar občutkov, vzel pogum v roke in končno začel brati.
(str. 14)

Dolgo sem zrl v te besede, čaka nas nov začetek … Hotel sem obrniti stran, a sem z osuplostjo opazil, da sem prebral zadnjo. Tvoje zadnje besede …

Dvignil sem utrujene oči in pogledal skozi okno ter se presenečeno zavedel, da se je zazoril svetel dan. Oči so me bolele od napenjanja pri razbiranju drobne, večkrat skoraj nerazumljive pisave in stresel sem se ob pomisli, da so bile te pravkar prebrane besede napisane s krvjo pred desetletji.

In ko sem se z rokami obrsnil po obrazu, sem zatipal solze, ki so mi tekle po licih. Bile so solze jeze, vzhičenosti in nežnosti, pa tudi trdne zaobljube, da mora svet zvedeti tvojo zgodbo.
(str. 107)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Šepet nevidnega morja, dvanajst tablet svinca : kratki roman o uporu, peklu in vstajenju.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 15
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 1
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1

Dela avtorja