S srcem slediti luni

V naboru zgodb, polnih topline in modrih misli, v katerih smo najprej spoznali velikega pando ter majcenega zmaja, sledili njunemu potovanju ter se družili še z mačjim mojstrom zena, se tokrat na pustolovščino podamo skupaj z izgubljeno psičko Amajo ter ostarelim volkom. James Norbury dogajanje ponovno postavi v nedefinirano zimsko pokrajino z Vzhoda, prežeto s tradicijo zen budizma v sicer moderni, sveži podobi in s subtilnimi, nežnimi ilustracijami, ki še dodatno poglobijo bralno izkušnjo.

Volk ob izteku svojega življenja pred lastnim krdelom reši mlado psičko in Amaji tako povsem plastično predstavi, zakaj je pomembno, da drugim dajemo, čeprav to obenem pomeni, da (dostikrat) jemljemo sebi, saj le tako živimo v simbiozi ter občutimo srečo (tudi srečo drugega):

“Moja podoba se izgublja,” je rekel volk,
“vendar pa čutim, kot da bi se v meni nekaj spreminjalo
in postajalo močnejše.” (str. 34)

V trenutku, ko volk Amajino dobrobit postavi pred svoje potrebe, se njuni življenji na nenavaden način in hipoma prepleteta za vedno. Skupaj namreč skozi zasneženi gozd in čez številne prepreke sledita luni: podata se na pot spozna(va)nj o ljubezni, medsebojnem sodelovanju, žrtvovanju ter sprejemanju sprememb. Njuno popotovanje je polno (ne zgolj fizičnih) srečanj in sloves, pridobljenih znanstev in tudi izgub, preko katerih avtor – in z njim bralec – raziskuje polje osebnostnega razvoja ter samorealizacije:

In takrat se je zavedel, da tokrat
zadnjič doživlja te stvari. 
Da zadnjič čuti hladni dotik snežinke,
ki mu pristane na nosu.
Da zadnjič vidi raztrgane oblake, ožarjene
s pojemajočo dnevno svetlobo. Nikoli več se ne bo
prebudil v novo jutro ali sklenil novega prijateljstva. 
Veličina tega ga je prevzela.
Kaj drugega bi torej lahko storil, kot zavestno živel vsako sekundo 
in se posvetil poti, ki je bila pred njim. (str. 108–109)

Zgodba se resda odvije hitro, obenem pa nudi ogromno prostora za vpogled v pomen sledenja lastnim sanjam: tudi in predvsem takrat, ko je pot pred nami negotova, nejasna, morda celo brezciljna, in ko se nam zdi, da smo zavili v napačno smer. Izpopolnjujejo nas namreč tudi napake in (navidezna) nemoč:

“Včasih je tako, […]
da smo naredili vse, kar je bilo v naši moči.
Takrat – tega se moramo naučiti –  je treba stopiti nazaj
in dovoliti univerzumu,
da uresniči svoje nedoumljive čudeže.” (str. 74)

Sledenje luni je zato metafora za sledenje najglobljim sanjam, upom, željam in pričakovanjem, družna pot volka in Amaje pa dejansko popotovanje spoznavanja moči ljubezni, sprejemanja, dajanja, pa tudi poguma, iskanja in zaupanja:

“Včasih se preprosto ni mogoče truditi
in doseči rezultatov, ki jih želimo. 
Zamisli si, da bi odkopali seme, da bi videli, ali je pognalo.
Če smo ga zalili, res ne moremo storiti ničesar več.” (str. 117)

Preprosto, izčiščeno besedišče in tople ilustracije branje usmerjajo k življenjskim vprašanjem, ki si jih sicer pogosto zastavljamo – kako živeti bolj zavestno, čemu in kdaj sploh nečemu slediti, kako se soočati z in tudi premagovati tihe notranje strahove, ki nas (ne)vede hromijo, in kako najti pogum, da bi sledili očrtom lastnega srca. Knjiga, namenjena pobegu v navdihujoče zgodbe, ki ob vsakokratnem branju – kajti dejansko je ena izmed tistih, ki jih zlahka beremo večkrat – deluje kot opomnik, da je potovanje pomembnejše od cilja:

“Največja potovanja so tista, na katera gremo z drugimi,” je odvrnil [volk]. (str. 50)

Čeprav to verjetno ni bil primarni cilj avtorja, je po Modrosti volkov, Volčjem očesu in Volčjem srcu spodbudno, da je tudi v tovrstnem žanru volk predstavljen pozitivno, v pravi volčji podobi – kot zvesti zaščitnik in modri popotnik. Njegova pot se po dnevu skupne hoje zaključi, življenjski cikel pa naprej zavrti Amaja, zavedajoč se, da je ob srčnem, četudi bolečem spominu na vse, ki fizično niso več z nami, današnji dan tisti, ki edinole šteje:

“Jutrišnjega dne ni, […] jutri – če je pomembno – bo danes.”