S srcem na pot v njihov in naš čas

Žanrdnevnik, pismo, spomini
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaAjdovščina, 2020
Založba
Ključne besede Spomini, Korespondenca
Število strani

212

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

7-8 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Lahkotna
Zahtevna

Družinska zgodovina predstavlja korenine neke rodbine.

V knjigi S srcem na pot v njihov in naš čas so po besedah avtorice zapisane zgodbe življenja. V prvem delu Jaz v tebi – Naš tata Jožef Kete in njegova družina v času vojne od 28.9.1943 do 3.3.1945 so zapisi iz dnevnika ter pisma in dopisnice očeta Jožefa Keteja v času druge svetovne vojne in sicer od septembra 1943 do marca 1945, ko je bil interniran v delovnem taborišču v Nemčiji. V drobno beležnico je zapisoval pot v Nemčijo, vse postaje, mimo katerih so se peljali, kako so jih nastanili in kako so delali v neki tovarni v Düsseldorfu. Opisuje strah med bombnimi napadi in nenehno skrb za mlado družino, ki jo je pustil doma. Več pisem je romalo domov, nekatera so se vrnila, druga izgubila in šele po petih mesecih je bil med družino in očetom vzpostavljen stik in pisma so lahko vsaj malo omilila skrb. Z vzpostavitvijo teh pisemskih stikov tudi preneha pisati dnevnik, saj lahko svoje doživljanje izraža v pismih. Domačim skuša opisati svoje življenje v tujem kraju in vlivati vero in upanje na skorajšnjo rešitev. Želel je priti domov vsaj na dopust. Dobil ga je šele, ko so mu poslali telegram, da je umrla mama Katarina. Zapisano popestrijo ganljivi spomini najstarejše hčerke na očetov odhod in tudi na njegovo vrnitev.
V drugem delu Ona v meni je popisano življenje tete Ivanke (dočakala je 103 leta), kot ga je razkrivala nečakinji ob njenih obiskih. Pripovedovala je o svoji veliki družini, saj je iz dveh zakonov očeta Janeza preživelo kar enajst otrok. Spominjala se je svoje mame, svojih trpkih življenjskih preizkušenj: kot mlada mati z dvema otrokoma je kar tri leta ostala brez moža, ker so ga Italijani odpeljali v internacijo, izgubila je dva mlada sinova, kmalu nato še moža. »Ko padeš, vstani« je bil njen moto. Vedela je, da je življenje težko, a tudi lepo. Ob njej so se srečevali vsi sorodniki, vsi so se pri njej počutili dobrodošli. Z velikim veseljem je za svojo 100-letnico spekla kruh in potico in naučila svoje avstralske sorodnike peči kruh.

» Düsseldorf 3-9-1944
Preljuba moja Albinca in otročiči!!!
V začetku moje pisave prejmite goreče poljube in pozdrave od vašega skrbečega se tata. Vedno bolj mi je težko, to življenje, in domotožja je že čez mero.
Pa vseeno imam upanje, da bo tudi tega enkrat konec in da se spet skupaj snidemo in pričnemo redno življenje, v krogu svoje družinice, kaj ne ženka. Da bi bile le kaj kmalu, upajmo! Jaz se imam še ponavadi, pa ne vem koliko časa. Bliža se eno leto moje odsotnosti, pa ne morem pozabiti tistega dneva mojega odhoda od vas, moji ljubi, brez vsakega slovesa, iztrgan, ne vedoč zakaj, iz hiše.«(str.120)
»Sestra Roza je izvedela za novo delo, kamor me je pospremila, in se vse dogovorila z gospodarico, okrog petdesetih let; tudi to, da mi bo dovolila hoditi k sveti maši. Obljubila je in postavila svoje pogoje: varovati in skrbeti za njeni dve mački in druga opravila. Sama je hodila v službo, kjer je bila računovodkinja, in se je vračala okrog 16. ure.« (str.176)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige S srcem na pot v njihov in naš čas.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 6
Komentarji: 0
Število ocen: 0
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0