Privlačnosti

Žanrpesem
Narodnostslovenska književnost
Kraj in leto izidaLjubljana, 2020
Založba
Ključne besede Biseksualnost, Vsakdanjost, Odnosi med spoloma
Število strani

83

Čas branja

To je le ocena. Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in navad.

Pomembno je vedeti, da je branje osebna izkušnja in da je prav, da si vzamete toliko časa, kot je potrebno, da knjigo popolnoma vsrkate in jo cenite. Veselo branje.

2-3 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

"Iz kraja, v katerega nismo prispeli, / ne moremo oditi. / Če ne ljubimo, / ne moremo umreti." (str. 34)

Pričujoča pesniška zbirka je četrta zbirka Alje Adam, pesnice, esejistke, specializantke geštalt psihoterapije in predavateljice na FF v Ljubljani, izšla pri Centru za slovensko književnost. Leta 2014 sta z Majo Vidmar zasnovali program Izkustveno kreativno pisanje, v katerem prepletata pisanje in geštalt terapijo. Zbirka je petdelna in navdihuje jo tema, kot je biseksualnost, prepletena z motivi zakonskega življenja, z motivi iz narave, s strahovi iz otroštva, s problematiko begunstva. Jezik je neposreden, tudi vsakdanji, z nepričakovanimi vrivki prispodob za občutja. Ljubezensko-erotično-pisateljski odnos? In s tem seveda pesničin položaj postavimo v vsakdanji večspolni svet. Gre za sočutno opazovalko in prevodnico dražljajev, ki se na neki način vseskozi postavlja po robu monoseksizmu. Jezik je prepleten z nepričakovanimi prispodobami, ki pričarajo čutnost, hkrati pesnica želi ‘zmehčati’ odnose s partnerji različnih spolov in tako učinkovito razbiti še tistih nekaj tabujev v slovenski družbi.

PARI
Vsako jutro ju slišim,
žvenketata s krožniki, s priborom, z besedami.
Včasih jih polagata v križanke.
Ona se rada smeji, on se pogosto mršči.

Izrazom na tvojem obrazu sem vztrajno sledila.
Včasih je nepričakovan trzljaj mišice
ustavil moj pogled,
kot da bi se sprožila bliskavica,
osvetlila oči, usta, nos.

Tvojo preteklost
sem zatipala skozi kožo
kako izraščeno kost.

Kar sva drug drugemu zamolčala,
je ležalo med nama
kot prazn mesta v križanki,
kot občutek napetosti, ko sva pri preprostih stvareh,
jutranji kavi, iskala pravo besedo. (str. 10)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Privlačnosti.

Kritike

(1)
Petra Koršič

 


Piše Petra Koršič


Alja Adam: Privlačnosti


 


 


Že ob prvem branju najnovejše pesniške zbirke Privlačnosti pesnice Alje Adam, doktorice ženskih študij in feministične teorije ter specializantke geštalt psihoterapije, so mi izstopili nekateri verzi, med drugim ti iz pesmi Žaba: »Dolgo let sem molčala, / ker sem želela pripadati človeštvu /…/ In nisem vzdržala: / ko so živali prečkale mejo, / ne da bi vedele, da kaj takega obstaja, / je moja koža zakrvavela.« Pritegnili so me verzi, ki prikazujejo temeljno človekovo potrebo po pripadnosti in obenem pasti, ki se pojavljajo. Kakor me je obenem pritegnila ta želja po pripadnosti, me je nekoliko zmotilo nenehno javljanje aktualnosti, kot bi nujno moralo biti v nastajajoči poeziji odzvanjanje tem z vrha toplestvice, tem, ki pritegnejo medijsko pozornost. Tako aktualno vprašanje bodeče žice ob meji in migracij, kar izpričuje zgornji citat, kakor tudi v knjigi tematizirana lezbična ljubezen avtorice, ki je doslej izpostavljala erotični odnos do telesa v heteroseksualnih ljubezenskih odnosih in to ob odrskem branju včasih tudi poudarila, udejanjila, utelesila.


 


Ob prigodah v pesmih knjiga odpira razmislek o prijetnih in neprijetnih stvareh, ki jih srečamo na življenjski poti. Tako lahko strnem, da nam knjiga spregovori o tem, kdaj in kako postajamo resnični ... Tako bralke in bralci kakor pesniški glas. Knjiga ima pet ciklov in njena zaveza je zaveza iskrenemu – govorici, ki je adekvatna avtentični izreki. Četudi bralke in bralci v obrazu, ki se jim skozi pesmi Privlačnosti izrisuje, vidijo subjektkin obraz, lahko vidijo tudi obraz lastnega strahu, ki jih vznemirja, privlači ali plaši, saj je uzrtje resničnosti pogosto lahko strašno ali strašljivo. Neke vrste provokacija ali dreg, ki se pojavi, je značilna za pisavo Alje Adam. Gre namreč za sposobnost pritiska na nevralgično točko. Uvodoma omenjena človekova želja po pripadnosti se razširi na željo po uzrtju in sprejetju, na željo po ljubezni, kar je evidentno v drobnih motivih iz otroštva v srečanjih subjektke kot deklice z očetom. Upesnitev uzrtja in ljubezenskih odnosov se raztegne do današnjega časa in heterogena ljubezen dobi tudi ekskluzivo – upodobitev srečanja ljubimk.


 


Če smo pri Adamovi že od samega javnega pesniškega začetka, še pred prvencem, zasledili ukvarjanje z erosom, telesom, nagonom, poželenjem, se vprašanju, kako biti resničen in kako kot resnični ustvarjati, pesnica prepusti prav v četrti zbirki. Privlačnosti so ena pomembnejših pesniških zbirk leta 2021, ker odpira poskuse zapoprijetja resničnosti – kjer so obronki zdrsljivi, jih Alja Adam prikaže tako, da lušči podobe do golote in jo šele kot tako zapiše – zelo naravno o ljubezni. Bodisi o razhodih (pesem Pari), bodisi o sočasju dveh ljubezni (pesem Privlačnosti), bodisi o ljubezni ženske do ženske (mnoge pesmi, npr. Nihče me ni naučil).


 


Če se od partikularnih tem (oblike ljubezni, bivanjska osvobojenost … odklon od patriarhalnega reda) pomaknemo do širše nagovornih mest, občih spoznanj, preberemo lahko tole ... »Ne posedujem ničesar, kar lahko izgubim,« se glasi, ponovljena za svetopisemsko modrostjo, ena od misli Alje Adam, ki jih pesnica nevsiljivo poseje po knjigi Privlačnosti. Ali pa: »Iz kraja, v katerega nismo prispeli, ne moremo oditi.« In recimo: »Kar skrivam pred drugimi, postaja nedostopno tudi meni.« Pa še tale: »Od tam, kjer me ni bilo, črpam moč.« (Prvi in zadnji navedek sta iz pesmi Popravilo II). Kakor sama zagotavlja (gl. pogovor z njo v Knjižnico Otona Župančiča), ne gre za intelektualne misli, temveč gre za doživeto in so misli del njenega izkustva, osvobajajo jo težine in širijo zavest. Alja Adam je ustvarjalka in terapevtka, ki prisega na avtoterapevtsko moč branja in pisanja poezije, čeprav piše iz užitka tukaj in zdaj, iz prisotnosti, radosti, zadovoljstva, kakor pravi sama. Nevsiljivo zna spregovoriti, o čemer je težko govoriti (npr. pesem Želja).


 


V knjigi najdemo od antologijske pesmi Čas do angažirane Nihče me ni naučil, ki je ali bo postala vsaj v določenem krogu kultna zato, ker se obregne ob umanjkanje zgodovine lezbične pesmi na Slovenskem in predvsem odsotnost dediščine lezbičnega pisanja, ki bi prehajala iz roda v rod oziroma bi bila del izobraževalnega sistema in tudi neformalnega učenja. Privlačnosti so fokusirane na prikaz enega od položajev sodobne zahodne belopolte ženske, ki stavi na osvobajanje, avtentičnost, sproščenost … pristne človeške odnose, manj pa se eksplicitno ozira na drugega in njegov zorni kot. Še vedno smo na polju individualizma, kjer gre za temeljno jačanje ženske pozicije v splošno precej patriarhalno dojeti družbi in kjer v skupnosti ni zaznati popuščanja ali prilagajanja za skupno dobro. Boljša družba je videna v boljših odnosih. Boljše je prikazano v individualnem, osebnem uresničenju in posameznikovi, individualni sreči. Ne glede na vsebinsko in sporočilno strinjanje ali nestrinjanje je Alji Adam uspelo mnogo aktualnih pogledov, ki postajajo na svetovni ravni odmevni duh časa in pred našimi očmi posledično prehajajo v mainstream, pretihotapiti v pesmi knjige Privlačnosti, in sicer v formo pripovedne lirske pesmi, ki je s prigodnostjo in tudi nekompliciranim pesniškim jezikom prijazna in dostopna za širše bralstvo.


 

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 7
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 0

Morda vam bo všeč tudi

Dela avtorja