Plosk ene dlani

Kje? je pomislil Bojan Buloh. Kje?
Pogledal je po drugih delavcih, dvajset ali nekaj več novih Avstralcih, ki so postavali naokrog in čakali, da jih odpeljejo na delo.
Vsi so se izogibali njegovemu pogledu.
Bila je sobota in Marije še kar ni bilo nazaj. Bilo je, kot bi drugi možje že vedeli. Ampak vedeli kaj? Nikomur ni povedal, da je prejšnjo noč odšla. Če vedo, zakaj mu ne povedo? In kaj je tisto, kar vedo? Kaj? Mogoče se je skrivala pri ženi koga drugega. Morda jo je eden od šoferjev zjutraj odpeljal s tovornjakom, namenjenim v Hobart. Mogoče – je upal vsemu svojemu obupu navkljub – mogoče se bo vrnil iz službe in bo ona doma. Potem se bo pretvarjala in on se bo pretvarjal, kot sta se že tako dolgo, da vse je normalno, čeprav ni bilo nič normalno in tudi nikoli ne bo nič normalno. A naredil bo vse, da jo dobi nazaj, samo da se vrne: verjel bo, karkoli mu bo rekla, tudi če bo lagala, saj so bile laži za oba trpki kruh njunega izgnanstva, in od česa drugega naj bi upala preživeti?