Robert Simonišek

Pejsaži : sanjati na soncu

0,0

(0)

Žanr	esej
Narodnost	slovenska književnost
Kraj in leto izida	Ljubljana, 2021
Založba	Družina
Ključne besede	Ljubezen, Samota, Kultura, Umetniško ustvarjanje, Dolgočasje, Osebna rast

Število strani

226

7-8 ur

Nagrade

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Poišči podobne knjige... Poišči druge knjige tega avtorja...

Lahkotna

Zahtevna

Kot je zapisano na platnicah knjige Pejsaži, eseji Roberta Simoniška, doktorja umetnostne zgodovine, Rožančevega nagrajenca za esejistiko, pesnika in kritika, predstavljajo zrelo, poglobljeno pisanje o temah, ki zadevajo predvsem umetniško ustvarjanje. Zbirka Pejsaži je prejela literarno nagrado svetlobnica za leto 2020. Gre za zbirko petnajstih esejev, ki nas popeljejo v osebna razmišljanja o tem, kaj nam pomenijo pojmi kot so samota, ljubezen, gora, populizem, mesto, kultura, umetniško ustvarjanje, književnost, virus, negibnost, soba, dolgočasje, ustvarjanje, sanjarjenje. Ob tem se postavljajo vprašanja kot kaj našemu življenju daje smisel? Kako usmerjati svoje življenje, da bomo zvesti sebi in svojim načelom? Kako usmerjati svoje življenje, da ne bomo samo skušali preživeti dneva? Naš moto v tem primeru je opraviti vse, kar je potrebno in čim manj razmišljati. Ker razmišljanje od nas zahteva pogum, da pokukamo tudi pod površino stvari. Pa si upamo biti sami in samosvoji? Zakaj ne? Zakaj na poti k samosvojosti in spoznavanju sebe večkrat odnehamo? Kot pravi avtor, pa nam je pomembno lekcijo življenja dala znana zgodba o galebu. Galeb se je učil umetnosti letenja zaradi samega letenja, medtem ko so vse druge ptice iz njegove družine letele zato, da bi se nahranile. Nam je to, da se zgolj nahranimo dovolj? Ali nas mogoče zanima umetnost letenja? Še en izvrstni vpogled v notranji svet posameznika. Spoznamo, da mogoče pa vendarle nismo s popolnoma drugega planeta.

Prispeval(a): Nina Jamar, Občinska knjižnica Jesenice

“Je mogoče, da odrasli sploh še ni imel izkušnje resnične ljubezni? Me je pismo opominjalo na to? Kakor na kakšni starodavni sliki se mi prikazuje idealna ljubezen kot izvzeta iz sfere časa. Ustvarjena je bila kot nauk, da me opozarja v trenutkih pozabe. Nekje je prehod med preteklostjo, med mitom in mestom, kjer sedim, se premikam. Iščem sledi tega prehoda. Ljubezen kot pot, vztrajanje in iskanje. Edina rešitev je biti navzoč brez sodb in načrtov, ki bi spodbudili, aktivirali nekaj čudežnega. Naj gre svojo pot, absolutno najbolj pretanjena sila, čisti kaos, čudež in dar. Ko se sklonim k pismu, menjavam različne obraze pomorščakov, pesnikov, učiteljev, zdravilcev in tistih, ki so na drugi strani zidov, čakajoči na nekaj, kar lahko nudi edino ljubezen. S preprostim klicem, sporočilom, nedolžnim obiskom, pismom. V motni noči se mi prikazuje obraz ženske, ki je sestavljen iz različnih podob. V njenih rokah je knjiga, v kateri so zapisane zaobljube, hrepenenja, modrosti. Njene zahteve upravičeno odmevajo. Kot predanost in občudovanje, kot nesebično, lojalno dejanje, v skrbi za druge, a tudi kot iskanje, delo, ki obrodi sadove. Brez zagotovila, da bo jutri drugače, kot je danes, bolj svetlo, sigurno. Ljubiti brez sojenja, korak za korakom, brez zagotovila.” (str. 48)