skok na glavno vebino izjava o dostopnosti

Otroška duša

Žanrkratka zgodba, novela
Narodnostnemška literatura
Kraj in leto izidaLjubljana, 1996
Založba
Prevod Irena Roglič-Kononenko
Ključne besede Kazen, Kraja, Krivda, Medosebni odnosi, Očetje in sinovi, Otrok, Otroštvo, Spomini, Strah
Število strani

50

Čas branja

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

1-2 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Pretresljiva
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

“Še nič nisem vedel, vse je bila le slutnja, vnaprejšnji občutek, razjedajoče nelagodje.”

V tej kratki zgodbi se Hesse spominja dogodka iz otroštva, ko je že pred nesrečo slutil, da se bliža nekaj zlega; brezup in slaba vest sta ga grizla, še preden se je karkoli zgodilo. Avtor najprej opisuje svoje otroške refleksije o nagnjenosti k hudobiji in stremljenju k dobroti, nato pa slutnje o teži dobrih in slabih odločitev, ki jih sprejemamo v življenju in iz katerih se plete človekova dokončna, neizbežna usoda.  

Tisti dan se mu je vse dozdevalo slabše, pogum jemajoče in mrtvo, zato je pri očetu skušal poiskati tolažbo. Ker ga v sobi ni našel, se je razgledal po njegovih stvareh, nato pa – kakor nehote, pod vplivom mračnih sil njegove biti – izmaknil nekaj dragocenosti. Kot pri vseh Hessejevih delih se tudi tu srečamo s tankočutnim opazovanjem bogatega notranjega življenja protagonista, ki se tu spopade predvsem z občutji krivde, slabe vesti in strahom pred očetom. Pripoved se konča s sijajno nepričakovanim obratom. 

Hesse je delo napisal okoli leta 1919, nekaj let po smrti svojega očeta, pri svojih 41 letih. 

Glej tudi:

Toda jaz sem se razgrel in sem bil jezen, ves nakopičeni strah in zbeganost sta izbruhnila v sveti jezi. Weber mi ni imel kaj govoriti! Nasproti njemu sem imel prav, kar se tiče njega, sem imel čisto vest. In potreboval sem nekoga, ob katerem sem se lahko počutil ponosnega, in vedel, da imam prav. Vse neurejeno in mračno v meni se je divje valilo k temu izhodu. Storil sem, čemur sem se sicer tako skrbno izogibal, poudaril sem, da sem gosposki sin, namignil, da zame ne bo nobena izguba, če se bom odpovedal prijateljstvu s pocestnim pobalinom.

(str. 30)

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Otroška duša.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 11
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1