V tej kratki zgodbi se Hesse spominja dogodka iz otroštva, ko je že pred nesrečo slutil, da se bliža nekaj zlega; brezup in slaba vest sta ga grizla, še preden se je karkoli zgodilo. Avtor najprej opisuje svoje otroške refleksije o nagnjenosti k hudobiji in stremljenju k dobroti, nato pa slutnje o teži dobrih in slabih odločitev, ki jih sprejemamo v življenju in iz katerih se plete človekova dokončna, neizbežna usoda.
Tisti dan se mu je vse dozdevalo slabše, pogum jemajoče in mrtvo, zato je pri očetu skušal poiskati tolažbo. Ker ga v sobi ni našel, se je razgledal po njegovih stvareh, nato pa – kakor nehote, pod vplivom mračnih sil njegove biti – izmaknil nekaj dragocenosti. Kot pri vseh Hessejevih delih se tudi tu srečamo s tankočutnim opazovanjem bogatega notranjega življenja protagonista, ki se tu spopade predvsem z občutji krivde, slabe vesti in strahom pred očetom. Pripoved se konča s sijajno nepričakovanim obratom.
Hesse je delo napisal okoli leta 1919, nekaj let po smrti svojega očeta, pri svojih 41 letih.
Objavljeno: 17.02.2026 19:17:11
Zadnja sprememba: 17.02.2026 19:17:11