Coraline

“Druga mama je bila videti krepkejšega zdravja kot prej: na licih ji je igral pridih rdečice in lasje so se ji zvijali kot lene kače na topel dan. Njene črne gumbaste oči so se bleščale, kot bi bile zloščene.
Stopila je skozi zrcalo, kot bi šla skozi nekaj, kar ni trdnejše od vode, in se zastrmela v Coraline. Nato je z majhnim srebrnim ključem odrpla vrata. Coraline je dvignila v naročje, kot jo je njena prava mama, ko je bila še majhna, in popestovala napol spečega otroka kot dojenčka.
Druga mama je odnesla Coraline v kuhinjo in jo sila nežno odložila na kuhinjski pult.
Coraline se je trudila, da bi se zbudila. Za hip se je zavedala, da je bila pocrkljana in ljubljena, in čakala je, da bo še. Nato je dojela, kje je in s kom.” (str. 75)