Na lovu za zlom
Žanr | kriminalni roman |
Narodnost | literatura ZDA |
Kraj in leto izida | Tržič, 2019 |
Založba | Učila International |
Prevod |
Neža Kralj |
Ključne besede | Detektivi, Serijski morilci, V leposlovju |
Nekoč sta bila sostanovalca v študentskem domu in dva izmed najboljših študentov psihologije na univerzi Stanford. Robert Hunter je vodja enote za skrajno nasilne zločine, Lucien Folter pa je eden od najnevarnejših serijskih morilcev. Pri vsakem izmed umorov je nekaj spremenil: raven nasilja, način izvedbe, stopnjo mučenja ali karkoli drugega. To je počel, ker je želel izvedeti, kakšen psihološki učinek ima to na um morilca. Samo ene stvari še ni preizkusil. Bo Robertu Hunterju uspelo ugotoviti, kaj bi to lahko bilo in rešiti ogromno človeških življenj? Po treh letih in pol v samici namreč Lucienu končno uspe pobegniti iz zapora. Tri leta je mislil samo na to, kako se bo maščeval osebi, ki ga je spravila za rešetke. Ta oseba je seveda Robert Hunter. Mogoče veste, kako bi lahko nekoga ubili, ne da bi ga zares ubili? Izpraznite mu dušo in jo napolnite z bolečino – vzamete mu tisto, kar je imel najraje. Kdo je zmagal v psihološki bitki med dvema najboljšima študentoma psihologije na univerzi Stanford? Vodja enote za skrajno nasilne zločine ali eden najnevarnejših serijskih morilcev? Odgovor boste dobili na zadnjih straneh knjige. Izjemno napet kriminalni roman, prepreden z mnogimi psihološkimi igricami. Res je, da se vsaka zgodba nekoč konča in tudi bitka med dvema bivšima sostanovalcema in sošolcema se je. Za nekoga srečno, za nekoga pa nesrečno. Kaj pa imate vi v življenju najraje? Kaj ali koga pa bi vam morali vzeti, da bi vam izpraznili dušo in jo napolnili z bolečino? Ste se kdaj vprašali to? Pozna se, da je Chris Carter, avtor romana Na lovu za zlom, delal na področju kriminalistične psihologije, saj ob branju lahko uživamo ob izjemno izdelanih psiholoških profilih ljudi.
Objavljeno: 26.07.2019 17:15:57
Zadnja sprememba: 22.04.2024 11:39:28
Po petih dolgih dneh zalezovanja žrtev, se je Lucien odločil, da se ji mora približati med delovnim tednom, kadarkoli med eno in šesto popoldne. Odkril je, da je takrat običajno sama doma in da so takrat sosednje hiše tako rekoč prazne, kar je precej zmanjšalo možnost, da bi ga kdo opazil. Njegov pristop bo zelo preprost: potrkal ji bo na vrata. Žrtev je živela sredi kratke odmaknjene ulice v soseski Downey, ki je ležala enaindvajset kilometrov jugovzhodno od središča Los Angelesa in je bila znana kot zibelka vesoljskega programa Apollo. V primerjavi z okoliškimi domovi je bila hiša skromna pritlična stavba s privozom, brez garaže in bazena, ki je zadaj imela majhen vrt, predvsem pa ni imela varovalne ograje ali alarma. Žrtev je podnevi in včasih tudi ponoči po navadi puščala odprto okno v spalnici. Če bi Lucien hotel vdreti, namesto da bi se izdajal za obiskovalca, bi to storil brez težav. Toda, ko je pred tremi nepremičninami na isti ulici videl napis naprodaj, se mu je v glavi zelo hitro izoblikovala nova zamisel. (str.255)