Mož, ki je znal leteti: povest za odrasle in otroke

Žanrpovest, pravljica
Narodnostavstrijska književnost, srbska književnost
Kraj in leto izidaCelje, 2010
Založba
Prevod Alenka Novak
Ilustracije Rita Berger
Ključne besede Narava, Nasilje, Ptice, Uničevanje
Število strani

44

Čas branja

Opozorjeni smo bili, da se čas branja razlikuje tudi glede na zvrst ali žanr knjige. Sklep: trenutno informativno obvestilo naj se dopolnjeno glasi: To je le ocena.

Dejanski čas branja je lahko krajši ali daljši, odvisno od individualne hitrosti branja in drugih bralnih navad ter glede na literarno zvrst, žanr in druge posebnosti knjig.

1-2 ur

Knjiga še ni na vašem bralnem seznamu.

Vesela
Žalostna
Zabavna
Resna
Prijetna
Stresna
Predvidljiva
Nepredvidljiva
Domišljijska
Prizemljena
Čudovita
Neokusna
Nenasilna
Nasilna
Optimistična
Črnogleda
Neerotična
Erotična
Običajna
Neobičajna
Lahkotna
Zahtevna
Poglej vse

Ni treba spreminjati Zemlje temveč človeka

Milo Dor, avstrijski pisatelj srbskega rodu, že v podnaslovu nakaže, da je njegova povest najprej namenjena odraslim in šele nato otrokom. Mladi zdravnik, ki je pravkar končal šolanje, a ne najde takoj službe, v svojem tesnem stanovanju med božičnimi prazniki žalostno zre skozi okno. Vse kar vidi je le pusto dvorišče, na katerem so namesto snega umazane mlakuže. Naenkrat se pojavi desetletnik s puško in začne streljati kar tako v en dan. Edina korist njegovega postavljaštva je, da rani nič krivega vrabca. Zdravnik vrabčku takoj priskoči na pomoč. Ko pa spozna, da kljub vsej skrbi ptiček ne bo mogel več leteti, ga obdrži pri sebi in ga poimenuje Čiv. Tukaj pa se v zgodbi začnejo pojavljati pravljični motivi. Ptiček namreč zdravniku omogoči, da se še sam nauči leteti. Ker bi kaj takega ljudi najbrž preveč vznemirilo, se odločita, da bosta nenavadno pustolovščino trenirala zgolj ponoči. Nazadnje se odpravita kar na daljšo pot. Zdravnik Robert tako za nekaj časa zapusti dekle Barbaro, svojega varovanca vzame pod pazduho in z njim odleti v neznano. Na poti sta priči raznim katastofam, od uničenih dreves, zastrupljenega zraka in pogina rib do državljanske vojne, kar Roberta čezmerno užalosti. Iz ptičje perspektive spozna, da je za vse hudo na Zemlji kriv edino le človek sam. Nazadnje se povest oz. pravljica spet vrne na trdna tla. Zgodba se namreč zaokroži s podobnim motivom, kot se je začela. Povest je predvsem hvalnica naravi in njenim lepotam, ki bi jih človek lahko poimenoval raj, ne pa da skruni tisto, kar mu je bilo dano v pomoč za življenje. Kljub preprostemu, mestoma kar premalo literarnem jeziku, daje možnost razmisleka odraslim, kako bi morali ravnati sami in učiti ravnati svoje otroke. Pripoved sicer dopolnjujejo grafike dunajske umetnice Rite Berger.

Glej tudi:

“Morje je naš oče in naša mati,” je rekel stari mož, “kajti vse življenje izvira iz morja. Naši predniki so bili nemi kot ribe, preden so prilezli na obalo, da bi poselili kopno. V svoji domišljavosti so pozabili, da so ribe, tako kot vse živali in rastline, naši bratje in sestre, ki nam polne ponižnosti pomagajo živeti. Dajejo nam čist zrak in hrano. In kaj delamo mi, domnevna krona stvarstva, v svoji obsedenosti z veličino? Uničujemo vse okoli sebe kot podivjane podgane. Ne, prosim, oprostite, podgane niso tako hudobne kot ljudje. Nič ne morejo za to, da so kdaj pa kdaj hudobne, če jih stisnemo v kot. Ljubi Bog jim ni dal tako prodornega razuma, kot ga je dal človeku, ki v svoji nespameti išče raj vedno drugje in ne na tej lepi zemlji, ki bi lahko bila raj. Ni doumel, da ni bil izgnan iz raja, ne, podarjen mu je bil zelen, sončen, bujen raj, ki ga v svojem pohlepu in neumnosti postopoma spreminja v pekel.”

Str. 33 – 34

Citati

(0)
Trenutno še ni dodanih citatov iz knjige Mož, ki je znal leteti: povest za odrasle in otroke.

Kritike

(0)
Knjiga še nima dodanih kritik.

Komentarji

(0)

Napiši komentar

Ogledi: 34
Komentarji: 0
Število ocen: 1
Želi prebrati: 0
Trenutno bere: 0
Je prebralo: 1